Jedro

Sodišče prve stopnje je po vsebini obravnavalo in odločilo o primarnem tožbenem zahtevku, ki mu je delno ugodilo, v preostalem pa ga je zavrnilo. Poleg tega je v celoti zavrnilo podredni tožbeni zahtevek. Vendar sodišče prve stopnje ni pravilno postopalo, saj bi skladno z določbo tretjega odstavka 182. člena ZPP lahko odločilo o podrednem tožbenem zahtevku šele v primeru, če bi prej v celoti zavrnilo primarni tožbeni zahtevek. Podredni oziroma eventuelni zahtevek je namreč postavljen za primer, če bo primarni zahtevek zavrnjen. Če sodišče kljub odločitvi o primarnemu tožbenemu zahtevku v izreku odloči še o eventuelnem tožbenem zahtevku, gre za kršitev načela dispozitivnosti. Vendar pritožbeno sodišče v konkretnem primeru v odločitev o zavrnitvi podrednega tožbenega zahtevka ni poseglo, saj se tožnik zoper takšno odločitev ni pritožil. Sodišče prve stopnje je imelo podlago za odločitev, da je bila pogodba o zaposlitvi med strankama sklenjena za nedoločen čas. Tožnik se je na takšen zahtevek skliceval v tožbi, ko je v okviru primarnega tožbenega zahtevka na ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, nadalje reparacijskega, reintegracijskega in stroškovnega zahtevka, zahteval tudi ugotovitev, da se ugotovi, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas. Pri takšnem zahtevku gre za samostojen zahtevek, ki ne vpliva na obravnavanje zahtevka, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi, pri kateri gre za drugačen pravni institut, kot to predstavlja transformacija delovnega razmerja.

Pritožba se sklicuje na situacijo, da bo zaradi odločitve o transformacije pogodbe o zaposlitvi iz določenega v nedoločen čas med strankama delovno razmerje še naprej trajalo. Vendar to ne drži, saj je bila ta pogodba zaradi tožnikovega neuspešnega poskusnega dela po 6 mesecih izvrševanja zakonito odpovedana. Takšna odločitev sodišča prve stopnje in v tej zvezi tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka za reintegracijo tožnika pa je postala pravnomočna, saj se tožnik zoper odločitev ni pritožil, zato sedaj nima možnosti, da bi se (kljub temu, da je uspel s transformacijo pogodbe v nedoločen čas) lahko vrnil nazaj na delo k toženi stranki.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo primarnemu zahtevku in s sodbo ugotovilo, da je pogodba o zaposlitvi z dne 5. 12. 2012 sklenjena za nedoločen čas (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku obračunati nadomestilo za neizrabljen letni dopust za 6 dni v letu 2013 v višini 710,88 EUR bruto, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter tožniku izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 28. 6. 2013 dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo (II. točka izreka). Sodišče prve stopnje je v preostalem zavrnilo primarni zahtevek, za ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 6. 2013 nezakonita, zaradi česar se razveljavi; zavrnilo je zahtevek, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo na podlagi prejete odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ampak še vedno traja; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, ga prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v roku 8 dni, pod izvršbo; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje obračunati nadomestilo plače v višini, določeni s pogodbo o zaposlitvi z dne 5. 12. 2012, ter mu po odvedbi davka in prispevkov izplačati ustrezno nadomestilo v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 6. dne v mesecu za pretekli mesec, ter druge prejemke iz delovnega razmerja kot je regres za letni dopust, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi v roku 8 dni, pod izvršbo; in zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati nadomestilo za neizrabljen letni dopust za en dan v letu 2013 v višini 118,48 EUR bruto, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter nato tožniku izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 28. 6. 2013 dalje do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo (III. točka izreka).

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi podredni zahtevek za ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 6. 2013 nezakonita, zaradi česar se razveljavi; zavrnilo je zahtevek za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo na podlagi prejete odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pač pa je trajalo do izdaje sodbe sodišča prve stopnje; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 1. 7. 2013 dalje do izdaje sodbe sodišča prve stopnje priznati delovno dobo in ga za to obdobje prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ, v roku 8 dni, pod izvršbo; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od meseca julija 2013 do izdaje sodbe sodišča prve stopnje obračunati nadomestilo plače v vsakokratnem mesečnem bruto znesku 1.615,29 EUR, od tega zneska obračunati in odvesti davke in prispevke ter tožniku izplačati ustrezno neto nadomestilo z zakonskimi zamudnimi obrestmi v roku 8 dni, pod izvršbo; in zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati razliko v regresu za letni dopust za leto 2013 v višini 1.250,00 EUR bruto, od tega zneska odvesti davek in tožniku izplačati neto razliko v regresu z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 7. 2013 dalje, v roku 8 dni, pod izvršbo (IV. točka izreka). Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku stroške postopka v višini 77,65 EUR, v primeru zamude tudi z zamudnimi obrestmi, vse v roku 8 dni, pod izvršbo (V. točka izreka).

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo v delu ugoditve primarnemu tožbenemu zahtevku (v I. točki izreka) iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da tožnik s tožbo ni zahteval, da bi sodišče ugotovilo, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 5. 12. 2012 sklenjena za nedoločen čas. V tej zvezi se ni izkazal z interesom za samostojno postavitev takšnega ugotovitvenega zahtevka, zaradi česar ga je sodišče nedopustno presojalo. Z ugotovitveno tožbo lahko stranka zahteva le, da sodišče ugotovi obstoj ali neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja, ali pa pristnost oziroma nepristnost kakšne listine (prvi odstavek 181. člena ZPP). Z ugotovitveno tožbo tako ni mogoče zahtevati zgolj ugotovitve (ne) obstoja določenih dejstev. Ugotovitvena sodba se lahko nanaša le na obstoj oziroma neobstoj pravnega razmerja v času do zaključka glavne obravnave. Razmerje med pravdnima strankama, tudi kolikor bi ob svoji zasnovi imelo naravo delovnega razmerja, sklenjenega za določen čas, v času zaključka glavne obravnave in odločanja sodišče prve stopnje ni več obstajalo, saj je sodišče ugotovilo in razsodilo, da je tožniku prenehalo delovno razmerje na podlagi redne odpovedi z dne 20. 6. 2013 iz razloga neuspešno opravljenega poskusnega dela. Glede tega je odločitev v I. točki izreka sodbe vprašljiva, saj omogoča interpretacijo, da pogodba o zaposlitvi med strankama še naprej traja. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje sodba v izpodbijanem delu v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe tožene stranke še odgovarja: Sodišče prve stopnje je po vsebini obravnavalo in odločilo o primarnem tožbenem zahtevku, ki mu je delno ugodilo, v preostalem pa ga je zavrnilo. Poleg tega je v celoti zavrnilo podredni tožbeni zahtevek. Vendar sodišče prve stopnje ni pravilno postopalo, saj bi skladno z določbo tretjega odstavka 182. člena ZPP lahko odločilo o podrednem tožbenem zahtevku šele v primeru, če bi prej v celoti zavrnilo primarni tožbeni zahtevek. Z drugimi besedami to pomeni, da sodišče o podrednem tožbenem zahtevku ne more odločati, če hkrati v celoti ali pa delno ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku. Podredni oziroma eventuelni zahtevek je namreč postavljen za primer, če bo primarni zahtevek zavrnjen. Če sodišče kljub odločitvi o primarnemu tožbenemu zahtevku v izreku odloči še o eventuelnem tožbenem zahtevku, gre za kršitev načela dispozitivnosti. Sodišče prve stopnje je v tem sporu storilo takšno kršitev, saj je hkrati presodilo tako o primarnem kot o podrednem tožbenem zahtevku. Vendar pritožbeno sodišče v konkretnem primeru v odločitev o zavrnitvi podrednega tožbenega zahtevka ni poseglo, saj se tožnik zoper takšno odločitev ni pritožil. V zadevi se je namreč pritožila le tožena stranka zoper sodbo v delu (v I. točki izreka), ki se nanaša na ugotovitev o transformaciji tožnikovega delovnega razmerja.

Zmotno je pritožbeno zavzemanje tožene stranke, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za odločitev, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 5. 12. 2012 med strankama sklenjena za nedoločen čas. Tožnik se je na takšen zahtevek skliceval v tožbi (list. št. 4), ko je v okviru primarnega tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 6. 2013 zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, nadalje reparacijskega, reintegracijskega in stroškovnega zahtevka, zahteval tudi (3. točka zahtevka), da se ugotovi, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 5. 12. 2012 sklenjena za nedoločen čas. Pri takšnem zahtevku gre za samostojen zahtevek, ki ne vpliva na obravnavanje zahtevka, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi, pri kateri gre za drugačen pravni institut, kot to predstavlja transformacija delovnega razmerja. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je imel tožnik interes, da je v tožbi postavil takšen zahtevek, ki bi ob morebitni odločitvi, da je bila izpodbijana redna odpoved nezakonita, pomenilo, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ne bi prenehalo že z iztekom pogodbe o zaposlitvi za določen čas, to je z dnem 31. 12. 2013, temveč bi še naprej trajalo.

Pritožba se sklicuje na situacijo, da bo zaradi odločitve o transformacije pogodbe o zaposlitvi iz določenega v nedoločen čas med strankama delovno razmerje še naprej trajalo. Vendar temu ni tako, saj je bila ta pogodba zaradi tožnikovega neuspešnega poskusnega dela po 6 mesecih izvrševanja zakonito odpovedana. Takšna odločitev sodišča prve stopnje in v tej zvezi tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka za reintegracijo tožnika pa je postala pravnomočna, saj se tožnik zoper odločitev ni pritožil. To pa pomeni, da tožnik sedaj nima možnosti, da bi se (kljub temu, da je uspel s transformacijo pogodbe v nedoločen čas) lahko vrnil nazaj na delo k toženi stranki.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških ni odločilo, ker jih tožena stranka v pritožbi ni priglasila.