Jedro

Ker je predmetni kazenski postopek šele v fazi posameznih preiskovalnih dejanj, je pravilna ugotovitev v izpodbijanem sklepu, da v tej fazi obdolženec še nima pravice zahtevati zagovornika po uradni dolžnosti po I. odstavku 71. člena ZKP. Glede na določilo II. odstavka 71. člena ZKP obdolženec namreč zahtevo iz I. odstavka 71. člena ZKP po postavitvi zagovornika po uradni dolžnosti lahko poda šele po vročitvi obtožnice oziroma obtožnega predloga.

Izrek

Pritožbi obdolženega A.A. se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče J. je z izpodbijanim sklepom na podlagi II. odstavka 71. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrnilo zahtevo obdolženega A.A. za postavitev zagovornika po uradni dolžnosti po določbah 71. člena ZKP.

Zoper sklep se je pritožil obdolženec, smiselno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom, da se njegovi prošnji oziroma zahtevi za postavitev zagovornika ugodi.

Pritožba je utemeljena.

Določbe 71. člena ZKP urejajo poseben primer postavitve zagovornika po uradni dolžnosti, zunaj primerov obvezne obrambe po 70. členu ZKP. Tako se skladno z določilom I. odstavka 71. člena ZKP, če torej ni pogojev za obvezno obrambo, obdolžencu, ki si po svojih gmotnih razmerah ne more sam plačati zagovornika, na njegovo zahtevo lahko postavi zagovornik po uradni dolžnosti, če je to v interesu pravičnosti. Ker pa je predmetni kazenski postopek šele v fazi posameznih preiskovalnih dejanj, je pravilna ugotovitev v izpodbijanem sklepu, da v tej fazi obdolženec še nima pravice zahtevati zagovornika po uradni dolžnosti po I. odstavku 71. člena ZKP. Glede na določilo II. odstavka 71. člena ZKP obdolženec namreč zahtevo iz I. odstavka 71. člena ZKP po postavitvi zagovornika po uradni dolžnosti lahko poda šele po vročitvi obtožnice oziroma obtožnega predloga. Pritrditi pa je smiselni pritožbeni navedbi, da se sodišče prve stopnje pri obdolženčevi zahtevi za postavitev zagovornika po uradni dolžnosti ni opredelilo glede relevantne okoliščine, da je obdolženec v priporu, sicer res v drugi kazenski zadevi, v skladu s stališčem Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki ga je izrazilo v svojih odločbah, opr. št. I Ips 196/2003 in I Ips 16/2005. V kolikor zoper obdolženca tečeta ločeno dva kazenska postopka in je v enem v priporu, v drugem pa ne, je praviloma glede na 32. člen ZKP oba postopka potrebno združiti. S tem bo obdolžencu zagotovljena obramba z zagovornikom glede vseh dejanj oziroma celotne kriminalne količine, ki se mu očita. V kolikor pa bo sodišče ocenilo, da obstajajo kakšni tehtni razlogi, da se postopka ne združita in jih bo še naprej vodilo ločeno, bo moralo v vsaki konkretni zadevi presoditi, ali je obdolžencu potrebno postaviti zagovornika tudi v drugem kazenskem postopku, kolikor si ga obtoženi ne bo vzel sam. Torej sama okoliščina, da je obdolženec v eni kazenski zadevi v priporu, še avtomatično ne narekuje obvezne obrambe tudi v drugem postopku, ki teče zoper istega obdolženca, temveč mora sodišče v vsakem konkretnem primeru presoditi, ali je priprtemu obdolžencu potrebno zagotoviti obvezno obrambo tudi v drugem kazenskem postopku. Pri tem mora sodišče poleg splošnega smotra, ki ga zasleduje institut obvezne obrambe priprtemu obdolžencu, kot je v zagotovitvi njegove čim večje subjektivitete v postopku, upoštevati še konkretno situacijo oziroma okoliščine vsakega obravnavanega primera posebej, po presoji katerih bo lahko ocenilo, ali se zoper obdolženca vodi pošten postopek, predvsem z vidika enakosti orožij s tožilcem in siceršnje možnosti za učinkovito obrambo. Pri tem bo upoštevalo predvsem fazo obeh postopkov ter naravo in težo dejanj, ki se obdolžencu očitajo. Če bo sodišče ocenilo, da je procesna situacija za obdolženca enaka kot v postopku, v katerem se nahaja v priporu, mu bo seveda obvezno obrambo zagotovilo. Drugačna odločitev bi bila namreč v nasprotju z določbo II. odstavka 70. člena ZKP, predvsem pa ne bi zagotovila poštenega sojenja. Glede na vse navedeno, je sodišče druge stopnje pritožbi obdolženca ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.