Jedro

Dolžničina obveznost je bila, da se v primeru neuspešne skupne prodaje stanovanja v nadaljnjih 30 dneh izseli iz stanovanja in ga praznega ponudi v prodajo najboljšemu ponudniku "pod izvršbo, ki jo lahko predlaga tožeča stranke",ni pa zgoraj povzete dolžničine obveznosti iz sodne poravnave mogoče razlagati v smislu nenadomestnega dejanja (226.čl. ZIZ).

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom ugodilo dolžničinemu ugovoru zoper sklep o izvršbi z dne 24.1.2006, ta sklep v celoti razveljavilo in zavrnilo predlog za izvršbo. Ugotovilo je, da izvršilni naslov, na podlagi katerega je bila izvršba predlagana, ne omogoča takšnega načina izvršbe, kot jo je predlagal upnik. Sodišče je še odločilo, da je upnik dolžan dolžnici povrniti 57.600,00 SIT stroškov izvršilnega postopka.

Zoper sklep se pritožuje upnik po pooblaščencih. Upnik na prvem mestu navaja, da vztraja pri navedbah iz odgovora na dolžničin ugovor, do katerih pa se prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu sploh ni opredelilo in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb postopka. Pa tudi sicer je pravno stališče, ki ga je zavzelo sodišče v izpodbijanem sklepu, napačno. S tako odločitvijo je namreč v celoti obšlo dogovor, ki sta ga stranki dosegli s sklenitvijo sodne poravnave dne 23.11.1999. Zaveza dolžnice po tej poravnavi je povsem jasna, predvsem pa je pomembno, da je dejanje, ki se ga je s to poravnavo zavezala storiti, enovito in da ga ni mogoče razdeliti tako, kot je to storilo sodišče. Po mnenju pritožnika dolžničine obveznosti ne more izpolniti nihče drug kot zgolj dolžnica, ki pa se temu že sedem letu upira. Stanovanje sicer res lahko izprazni izvršitelj, v prodajo pa ga lahko ponudi le dolžnica, ki tega enostavno ne stori. Če bi izvršbo predlagal upnik, to ne bi bilo skladno z izvršilnim naslovom. Po mnenju pritožbe je zato edini način, da se dolžnico prisili v to dejanje, da se ji izreče denarna kazen.

Dolžnica je podala odgovor na pritožbo, v katerem pritrjuje stališču sodišča prve stopnje in še dodaja, da je bil sklep o izvršbi neutemeljen tudi iz razlogov, ki jih je sama navedla v svojem ugovoru.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče se v izpodbijanem sklepu res ni ukvarjalo z upnikovimi navedbami, ki jih je ta podal v odgovoru na dolžničin ugovor, vendar pa je razlog v tem, da je tudi ugovoru ugodilo iz povsem drugega razloga. Ugotovilo je namreč, da upnik ni predlagal primernega izvršilnega sredstva za prisilno izvršitev dolžničine obveznosti. S tem stališčem se strinja tudi pritožbeno sodišče, zato se v tem izvršilnem postopku ni bilo potrebno niti prvostopenjskemu niti pritožbenemu sodišču ukvarjati z drugimi dolžničinimi navedbami, s katerimi se je izvršbi upirala, kot tudi ne z upnikovimi trditvami v odgovoru na ugovor.

Dolžničina obveznost po sodni poravnavi, sklenjeni dne 23.11.1999, je bila, da se v primeru neuspešne skupne prodaje stanovanja v P., P. 1, po devetih mesecih od sklenitve sodne poravnave v nadaljnjih 30 dneh izseli iz stanovanja in ga praznega ponudi v prodajo najboljšemu ponudniku "pod izvršbo, ki jo lahko predlaga tožeča stranka" (upnik R.V.). Kot je to pojasnilo že sodišče prve stopnje, se v primeru, ko je potrebno na podlagi izvršilnega naslova stvar zaradi razdelitve prodati, izvršba opravi tako kot je to predpisano v 236. čl. ZIZ torej po določbah o izvršbi na premičnine oz. nepremičnine, ne pa z izrekanjem denarnih kazni po 226. čl. ZIZ. Res se sicer lahko stranki (le) o posameznih vprašanjih prodaje sporazumeta drugače, ni pa zgoraj povzete dolžničine obveznosti iz sodne poravnave mogoče razlagati v smislu nenadomestnega dejanja (226. čl. ZIZ), ki bi ga lahko opravila le dolžnica. Da bi prodajo smela opraviti le dolžnica namreč iz poravnave ne izhaja, temveč ravno nasprotno, da izvršbo za primer, če dolžnica svoje obveznosti ne izpolni, lahko predlaga R.V., je bilo izrecno predvideno. Ker torej v izvršilnem predlogu ni bilo predlagano primerno izvršilno sredstvo za izvršitev obveznosti iz izvršilnega naslova, je prvostopenjsko sodišče pravilno sklep o izvršbi razveljavilo in predlog zavrnilo. Pritožbeno sodišče pa je zato zavrnilo upnikovo pritožbo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).