Jedro

Ali je podan sum, da pravdne stranke postopek zlorabljajo z namenom oškodovanja upnikov, je odvisno od okoliščin vsakega primera posebej. Pri iskanju odgovora na vprašanje o standardu (stopnji) suma, ki naj bo dosežen, da je potreben t.i. poizvedovalni postopek po zgoraj navedenih procesnih pravilih, je lahko v pomoč tudi primerjava v teži posledic med (1) primerom, ko je bil poizvedovalni postopek opuščen in je bilo upoštevano kogentnim predpisom ali morali nasprotno procesno razpolaganje – sodba bo obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo procesnih pravil iz 6. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ter (2) primerom, ko je bil poizvedovalni postopek opravljen in sumi o zlorabi, ki niso bili nerazumni in hipotetični, niso bili potrjeni – sodba ne bo procesno napačna (le izdana bo nekoliko pozneje, toliko kot traja poizvedovalni postopek).

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških postopka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Vsebina pravde**

1. Tožnika sta s Sporazumom o razdelitvi premoženja za časa življenja (v nadaljevanju Sporazum) z dne 15. 2. 1999 s soglasjem ostalih dveh otrok svoje premoženje izročila sinu – tožencu, on pa je prevzel obveznost skrbeti zanju. Prenos lastninske pravice pri nepremičninah, ki so bile predmet sporazuma, je bil izvršen neposredno za tem. Pravdni postopek je tekel glede vprašanja veljavnosti Sporazuma.

**Potek postopka in pravnomočna odločitev sodišča**

2. Po skoraj dveh desetletjih od sklenitve Sporazuma sta starša zoper sina vložila tožbo, s katero sta zahtevala razvezo pogodbe, češ da se je sin takoj po sklenitvi sporazuma spremenil, jima noče pomagati pri delu in preživljanju, zanju ne skrbi, se do njiju grdo obnaša in ju žali, je večinoma pod vplivom alkohola in je takrat do njiju psihično agresiven, jima grozi, da ju bo vrgel iz hiše, ki je zdaj v njegovi lasti.

3. Toženec je v odgovoru na tožbo priznal dejanske trditve tožnikov in tožbeni zahtevek za razvezo Sporazuma pripoznal. 4. Nato sta tožnika zahtevek spremenila tako, da sta primarno zahtevala ugotovitev ničnosti sporazuma in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Razlogom, s katerimi sta utemeljevala zahtevek za razvezo sporazuma, sta dodala trditve, da je očitno, da toženec sploh ni nameraval skrbeti zanju, pač pa je Sporazum sklenil z nedopustnim nagibom, saj je že ob sklenitvi sporazuma vedel, da bo nepremičnine takoj obremenil s hipotekami, kar je tudi storil, saj se zdaj prodajajo v izvršilnem postopku.

5. Sodišče prve stopnje je razpisalo narok za glavno obravnavo, na katerem je toženec pripoznal tudi zahtevek za ugotovitev ničnosti Sporazuma in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja.

**Sodba na podlagi pripoznave**

6. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo na podlagi pripoznave: ugotovilo je ničnost Sporazuma in odločilo, da se pri nepremičninah, ki jih je na njegovi podlagi pridobil toženec, vpiše lastninska pravica v korist njegovega očeta, tožnika A. A..

7. Sodba je postala pravnomočna in je bila izvedena v zemljiški knjigi; hkrati z vknjižbo lastninske pravice v korist tožnika so bile izbrisane hipoteke.

**Bistvene navedbe zahteve za varstvo zakonitosti in odgovora nanjo**

8. Zoper pravnomočno sodbo na podlagi pripoznave je Vrhovno državno tožilstvo vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Uveljavlja procesno kršitev iz 7. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki naj bi jo sodišče storilo zaradi izdaje sodbe na podlagi pripoznave v nasprotju z drugim in tretjim odstavkom v zvezi s tretjim odstavkom 3. člena in drugim odstavkom 7. člena ZPP: kljub okoliščinam, ki so kazale na namen strank razpolagati z zahtevkom v nasprotju z moralnimi pravili oziroma so vzbujale sum, da nameravajo z zlorabo postopka izigrati upnike, ni opravilo poizvedovalnega postopka.

9. Tožnika in toženec so na zahtevo odgovorili. Vrhovnemu sodišču so predlagali, naj jo zavrne.

10. Tožnika ponavljata, da je toženec Sporazum sklenil z nedopustnim nagibom; želel ju je izigrati, da bi brezplačno prejel njuno premoženje pod pretvezo, da bo zanju skrbel in ju v starosti preživljal, saj imata prihodke, ki ne zadoščajo za preživljanje. V nasprotju s tem pa je bilo njegovo obnašanje zavržno, nemoralno. Je pa toženec redno zaposlen, zato v zahtevi za varstvo zakonitosti navržen očitek, da bodo s sodbo na podlagi pripoznave prikrajšani upniki, neutemeljen. Obremenjenost nepremičnin, ki so bile predmet Sporazuma, s hipoteko ni na škodo toženčevih upnikov. Poizvedovalni postopek o toženčevem premoženjskem stanju in izvršbah na odločitev sodišča ne bi mogel vplivati, saj izpodbijanje Sporazuma ni vezano na njegovo premoženjsko stanje. Judikati, na katere se sklicuje zahteva za varstvo zakonitosti, ne ustrezajo obravnavanemu dejanskemu stanju.

11. Toženec meni, da Vrhovno državno tožilstvo sploh ni pojasnilo, katere predpise naj bi kršil s pripoznavo zahtevka tožnikov. Sicer pa poudarja, da je »avstrijski kredit« poplačal, da je zaposlen in bodo upniki poplačani iz njegovih prihodkov, drži pa tudi, da obveznosti do staršev iz Sporazuma ni izpolnjeval in da njegovo ravnanje ni bilo in ni pravilno. Prav zato in ker bo razveza, za katero je sam v celoti kriv, prinesla olajšanje, je zahtevek pripoznal. **Presoja utemeljenosti zahteve**

12. Zahteva je utemeljena.

13. Po določbi drugega odstavka 316. člena ZPP sodišče ne izda sodbe na podlagi pripoznave, čeprav so izpolnjeni potrebni pogoji, če spozna, da gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP). Razpolaganje z zahtevkom je po tretjem odstavku 3. člena ZPP nedovoljeno, če je v nasprotju s kogentnimi predpisi ali moralo.

14. Čeprav po prvem odstavku 316. člena ZPP sodišče izda sodbo na podlagi pripoznave po pripoznavi zahtevka brez nadaljnjega obravnavanja, to ne velja, ko posumi, da pravdni stranki izkoriščata postopek zato, da bi izigrali kakšen materialnopravno kogenten predpis ali moralno normo. V takem primeru mora po uradni dolžnosti ugotavljati dejstva, ki tak sum bodisi potrdijo bodisi ovržejo, v ta namen pa je po določbi drugega odstavka 7. člena ZPP upravičeno izvajati dokaze, ki jih stranke niso predlagale, in izdajo sodbe na podlagi pripoznave odloži. Tretji odstavek 316. člena ZPP namreč določa, da se izdaja sodbe na podlagi pripoznave odloži, če je treba, da se o okoliščinah iz drugega odstavka tega člena poprej dobijo obvestila. Če se sum ovrže, sodišče izda sodbo, v nasprotnem primeru pa (nedovoljenega) razpolaganja (pripoznave zahtevka) ne upošteva in nadaljuje s postopkom.

15. Ključen očitek, ki ga sodišču prve stopnje namenja zahteva za varstvo zakonitosti, je, da bi moralo posumiti, da je bila tožba vložena in zahtevka (najprej za razvezo, po spremembi tožbe pa še za ugotovitev ničnosti Sporazuma) pripoznana z namenom izigranja toženčevih upnikov, torej v nasprotju z moralnimi pravili, in da bi zato moralo postopati po tretjem odstavku 316. člena ZPP.

16. Ali je podan sum, da pravdne stranke postopek zlorabljajo z namenom oškodovanja upnikov, je odvisno od okoliščin vsakega primera posebej. Pri iskanju odgovora na vprašanje o standardu (stopnji) suma, ki naj bo dosežen, da je potreben t.i. poizvedovalni postopek po zgoraj navedenih procesnih pravilih, je lahko v pomoč tudi primerjava v teži posledic med (1) primerom, ko je bil poizvedovalni postopek opuščen in je bilo upoštevano kogentnim predpisom ali morali nasprotno procesno razpolaganje – sodba bo obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo procesnih pravil iz 6. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ter (2) primerom, ko je bil poizvedovalni postopek opravljen in sumi o zlorabi, ki niso bili nerazumni in hipotetični, niso bili potrjeni – sodba ne bo procesno napačna (le izdana bo nekoliko pozneje, toliko kot traja poizvedovalni postopek).

17. Po presoji Vrhovnega sodišča zahteva za varstvo zakonitosti v obravnavanem primeru utemeljeno opozarja na splet posebnih dejanskih okoliščin, ki v medsebojni povezavi vzbujajo sum o zlorabi pravdnega postopka z namenom oškodovanja (preprečitve poplačila) toženčevih upnikov: ob izdaji izpodbijane sodbe na podlagi pripoznave je bilo pravdnemu sodišču iz procesnega gradiva znano, da zoper toženca teče izvršilni postopek za izterjavo znatnega denarnega zneska, za katerega sta tožnika vedela; da je bila dovoljena izvršba z rubežem, cenitvijo in prodajo hiše, ki jo je toženec pridobil na podlagi Sporazuma in bi bila na podlagi pripoznave vrnjena v last tožnikoma; da sta tožnika Sporazum izpodbijala šele dve desetletji po sklenitvi, čeprav naj bi ga toženec po tožbenih trditvah že vseskozi od sklenitve grobo kršil in da sta tožbo vložila v času teka izvršilnega postopka, potem, ko sta vložila ugovor tretjega in ju je izvršilno sodišče napotilo na pravdo zaradi nedopustnosti izvršbe.

18. Sodišče bi sodbo na podlagi pripoznave smelo izdati šele, če bi ta sum ovrglo; dokler ni ovržen, pomeni zadržek za sprejem pripoznave in izdajo sodbe na njeni podlagi. Po sodni praksi Vrhovnega sodišča je namreč zloraba postopka za izigravanje upnikov z namenom zmanjšati ali celo izničiti možnost njihovega poplačila zaradi nemoralnosti takega cilja tudi samo nemoralno v smislu določbe tretjega odstavka 3. člena ZPP, zaradi česar sodišče takega razpolaganja z zahtevkom ne upošteva; pri tem ni pomembno, ali bi oškodovani upniki poplačilo svojih terjatev sicer lahko zavarovali sami, s pravnimi sredstvi po splošnih pravilih Obligacijskega zakonika ali v stečaju.1, 2

19. Zaradi suma o namenu izigranja upnikov, izhajajočega iz procesnega gradiva ob izdaji izpodbijane sodbe, bi moral biti opravljen t.i. poizvedovalni postopek; izvedeni bi morali biti dokazi za ugotovitev zgoraj navedenih in drugih za sklep v zvezi z namenom oškodovanja upnikov pomembnih dejstev. Ker ni bilo tako, je bila storjena procesna kršitev iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo zahteva za varstvo zakonitosti utemeljeno uveljavlja.

**Odločitev o zahtevi**

20. Vrhovno sodišče je zato zahtevi ugodilo, izpodbijano sodbo na podlagi pripoznave razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena v zvezi s 388. členom, drugim odstavkom 391. člena in četrtim odstavkom 385. člena ZPP).

**O stroških postopka z zahtevo+**

21. Izrek o stroških postopka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

22. Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno v senatu v sestavi, navedeni v uvodu sodbe (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Tako nazadnje sodba II Ips 254/2018 z dne 30. 10. 2019, točki 12 in 13. 2 Ni nemoralno vsako razpolaganje, ki ima za posledico prikrajšanje upnikov; nemoralno in zato nedovoljeno je razpolaganje, bilo storjeno prav zato, da bi bili upniki prikrajšani. Primerjaj sodbo II Ips 382/2003 z dne 16. 9. 2004: »Sodišče ni imelo razlogov za sum o nedovoljenem razpolaganju strank v smislu tretjega odstavka 3. člena ZPP. ... Tudi če bi obe pravdni stranki ob vložitvi tožbe vedeli za izvršilni postopek, njuno ravnanje v tem postopku ne bi bilo nedovoljeno. V zahtevi zatrjevana dejstva o oškodovanju upnika namreč predstavljajo podlago za druge vrste spora, sprožen na podlagi tožbe za izpodbijanje dolžnikovih dejanj.«