Jedro

Po presoji sodišča sta tožena stranka in organ prve stopnje pravilno ugotovila vse relevantne okoliščine v zvezi s tožnikovo ogroženostjo in tudi pravilno ugotovila, da niso podane takšne objektivne okoliščine, zaradi katerih bi bil tožnik ogrožen ob vrnitvi v matično državo in sta zato pravilno uporabili določilo 2. odstavka 18. člena ZTuj.

Izrek

1.Tožba se zavrne.

2.Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika proti odločbi Ministrstva za notranje zadeve št. .... z dne .... Tožena stranka navaja, da organ prve stopnje v ponovljenem postopku ni ugodil prošnji tožnika za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji iz humanitarnih razlogov. Tožena stranka navaja, da se je organ prve stopnje oprl na 18. člen starega Zakona o tujcih in meni, da je organ prve stopnje pri ugotavljanju obstoja objektivnih okoliščin, ki bi pomenile za tožnika ogrožanje osebne varnosti, upošteval vse relevantne okoliščine konkretnega primera. Organ prve stopnje je pretehtal in ugotavljal okoliščine primera in pri tem tožena stranka poudarja, da je sam institut začasnega bivanja iz humanitarnih razlogov časovno omejen in ne gre za absolutno pravico. Organ prve stopnje je vse okoliščine ponovno preučil in povzel tudi obširno sodno prakso, poudarja pa, da kažejo trenutne aktualne razmere v Republiki Srbiji in Črni gori zrcalno drugačno sliko kot jo prikazuje tožnik. Pravosodje in policija sta se neposredno po uvedbi izrednih razmer v državi takoj aktivirala in v relativno kratkem času vzpostavila ponovno normalno stanje. Tožena stranka poudarja, da so objektivne okoliščine zelo pomembne, vendar morajo neposredno odkazovati na subjektivno ogroženost posameznika. Tožnik pa ni uspel z materialnimi dokazi dokazati, da je mogoče utemeljeno domnevati, da obstaja njegova subjektivna ogroženost. Tožnik se je izognil služenju vojaškega roka v matični državi, vendar ob morebitni vrnitvi ne bi bil sankcioniran, ker sprejeti Zakon o amnestiji to onemogoča. Te okoliščine zato ne moremo šteti med okoliščino, ki bi ogrozila osebno varnost tožnika, tudi če jo pojmujemo širše kot fizično in psihično integriteto. Tožnik pa se bo v primeru vrnitve v matično državo vrnil v krog svoje družine, kar bi v psihičnem smislu pozitivno vplivalo na njegovo osebnost. Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje, zmotno uporabila materialno pravo in grobo kršila določbe postopka ter tudi določil mednarodnega prava in mednarodnih dogovorov. Tožnik se v matično državo dejansko ne more vrniti, v primeru vrnitve bi bila njegova osebna varnost resno ogrožena. Tožnik poudarja, da mora upravni organ po prostem preudarku odločiti o prošnji stranke, namen te določbe pa je, da organ, ki odloča o prošnji za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje, ugotovi, kaj je v konkretnem primeru najsmotrnejša, najprimernejša in nenazadnje najpravičnejša odločitev. Ta pa je vezana na popolno ugotovitev vseh okoliščin in dejstev in na pravilno uporabo materialnih in procesnih predpisov. Organ ni upošteval pri svoji odločitvi hudih posledic, ki bi jih njegova negativna odločitev povzročila tožniku. Kljub navodilom Upravnega sodišča organ ni pravilno in v celoti ugotovil dejanskega stanja, ker je ugotavljal stanje le po izdaji prvostopne odločbe, na pa tudi v času izdaje prvostopne odločbe, prav tako pa organ ne ugotavlja dejanskega izvajanja zakona v Beogradu, od koder tožnik prihaja. Iz poročila Amnesty International izhaja, da so bile od marca do septembra 2001 aretirane vsaj štiri osebe s strani vojaške policije, kar dokazuje, da zakon ne zagotavlja morebitnim žrtvam zadostnega varstva pred kršitvami njihovih pravic. Tožnik je to poročilo dostavil, vendar se tožena stranka do tega ni opredelila. Tožniku ob vrnitvi grozi nevarnost, da se mu bodo ljudje, predstavniki bivšega režima, ki še zasedajo položaje v pravosodju in drugih vejah oblasti, maščevali, ker je pred vpoklicem v vojsko iskal zatočišče v tujini in ob dejstvu, da nasprotuje režimu v svoji državi. Prav tako organ ni ugotavljal podatkov o izvorni državi v smislu obstoja humanitarnih razlogov, niso presojali utemeljenih razlogov za verjetnost, da bo tožnikova osebna varnost ob vrnitvi ogrožena zaradi objektivnih okoliščin. Tožena stranka ni izvedla popolnega ugotovitvenega postopka glede okoliščin dejanskega stanja in ni ugotavljala individualnih objektivnih razlogov za nezmožnost vrnitve tožnika. Nadalje še navaja, da je tožena stranka napačno ugotovila, da tožnik ni uspel z materialnimi dokazi dokazati, da je mogoče utemeljeno domnevati, da obstaja njegova subjektivna ogroženost. Tožnik navaja, da je s tem neupravičeno tožena stranka prevalila dokazno breme nanj. Navaja, da pri ugotavljanju humanitarnih razlogov odločitev ne more biti odvisna od predložitve nobenega posebnega dokumenta. Tožnik pa je nesporno izkazal, da bi bila ob vrnitvi v matično državo njegova osebna varnost ogrožena. Organ prve stopnje je zato kršil določilo 138. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Poleg tega pa tožnik tudi ni nikoli izjavil, da je razlog njegovega prebivanja v Republiki Sloveniji predvsem ekonomske narave, tožnik je v skladu z Zakonom o tujcih pojasnil, da se je pripravljen zaposliti, sedaj pa se preživlja z rento. Tožnik ni želel sodelovati in biti vojaško aktiven v vojni na Kosovu, v normalnih razmerah pa se ne bi izognil služenju vojaškega roka. Objektivne okoliščine, v katerih se je znašel, so bile v nasprotju z njegovim moralnim in političnim prepričanjem, ko je kljub grožnji zakonske sankcije prebežal iz matične države. Razmere so v matični državi še vedno nestabilne in ni nobenega zagotovila, da ne bo kljub sprejetemu Zakonu o amnestiji preganjan v primeru vrnitve. Tožnik navaja, da je potrebno šteti dvom v korist stranke in upravni organ ni v zadostni meri obrazložil zakaj meni, da njegova osebna varnost ne bi bila ogrožena, če tožnik trdi nasprotno in ni upošteval navajanj tožnika glede njegove ogroženosti. Odločba tožene stranke ne vsebuje presoje ali so okoliščine zaradi katerih tožnik prosi za zaščito take, da se lahko čuti ogrožen in tudi ali je njegov strah objektivno pogojen. Hkrati tožnik prosi, da se ga oprosti plačila stroškov postopka iz humanitarnih razlogov.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka: Tožba se zavrne.

Tožena stranka in organ prve stopnje sta odločila na podlagi Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-1, 44/97, 50/98 in 14/99, v nadaljevanju: ZTuj) in sicer na podlagi 1. odstavka 18. člena, ki določa, da se tujcu lahko dovoli začasno prebivanje iz humanitarnih razlogov. To dovoljenje se izda, če ne obstajajo razlogi za izdajo dovoljenja za začasno ali stalno prebivanje, takojšnja zapustitev območja Republike Slovenije pa bi zaradi objektivnih okoliščin pomenila ogrožanje osebne varnosti tujca (2. odstavek 18. člena ZTuj). Tožena stranka in organ prve stopnje sta odločala v ponovljenem postopku na podlagi sodbe tukajšnjega sodišča opr. št. U .... z dne … in U … z dne .... V zadnji sodbi je bilo dano napotilo, da je ostalo dejansko stanje v bistvenih točkah nepopolno ugotovljeno, ker ni bilo upoštevano dejansko stanje v ZRJ in zakonodaja, ki velja v tej državi v zvezi z ugotovitvijo, da se je tožnik hotel izogniti služenju vojaškega roka, ker je v kritičnem času v nekdanji Jugoslaviji divjala vojna in se ni hotel udeležiti vojaških akcij na Kosovu. Organ prve stopnje ugotavlja, da so minila že štiri leta odkar je prišel tožnik v Republiko Slovenijo in se je politična situacija v Srbiji in Črni gori v marsičem spremenila. Sodišče nima razlogov, da ne bi sledilo navedbam organa prve stopnje, ki jih sprejema tudi tožena stranka, da je bil objavljen 3. 3. 2001 Zvezni Zakon o amnestiji, ki je tega dne začel veljati in ki med drugim določa, da se amnestija podeli osebam, ki so do 7. 10. 2000 storile ali obstaja sum, da so storile med drugim kazniva dejanja: niso hotele nositi ali uporabljati orožja, se niso odzvale vpoklicu in so se izogibale služenju vojaškega roka. Prav tako pa je organ prve stopnje pridobil podatke, da se Zakon o amnestiji v Srbiji in Črni gori nemoteno izvaja. Organ prve stopnje je na podlagi sprejetega Zakona o amnestiji in na podlagi podatkov, da se ta zakon izvaja v praksi zaključil, da je tožnikov strah pred vrnitvijo v matično državo neutemeljen. Organ prve stopnje je navedel članek oziroma vire na podlagi katerih zaključuje, da se Zakon o amnestiji v Srbiji in Črni gori izvaja, pri tem pa tožena stranka navaja, da tudi trenutne aktualne razmere v izvorni državi tožnika prikazujejo drugačno sliko kot jo prikazuje tožnik. Ker tožnik ne more biti kaznovan, ker se je izognil vpoklicu v vojsko zaradi sprejetega Zakona o amnestiji, je tudi po presoji sodišča odločitev organa prve stopnje in tožene stranke pravilna, da ne obstajajo objektivne okoliščine v tožnikovi izvorni državi, zaradi katerih bi bila njegova osebna varnost ob vrnitvi v to državo kakorkoli ogrožena. Tožena stranka in organ prve stopnje sta ocenila stanje v državi, v katero bi se tožnik vrnil, pri tem se je tožena stranka tudi opredelila do aktualnih razmer v tožnikovi izvorni državi in poudarja, da se je neposredno po uvedbi izrednih razmer v državi takoj aktiviralo pravosodje in policija in v relativno kratkem času vzpostavilo ponovno normalno stanje. Tožnik v zvezi s tem očita, da tožena stranka oziroma organ prve stopnje nista izhajala iz dejanskega izvajanja zakona v A., vendar iz odločbe organa prve stopnje izhaja, da se Zakon o amnestiji izvaja v Srbiji in Črni gori nemoteno in organ prve stopnje pri tem ne navaja nobenih izjem. Tožnik pa pri tem tudi ne navaja nobenih konkretnih okoliščin in dokazov v zvezi z zatrjevanim (ne)izvajanjem zakona v A. Tožnik v tožbi navaja, da je dostavil poročilo Amnesty International o aretaciji štirih oseb v času od marca do septembra 2001. Sodišče po pregledu upravnega spisa ugotavlja, da se to poročilo ne nahaja v upravnem spisu in tudi ni v upravnem spisu dopisa tožnika oziroma pooblaščenke, da to poročilo pošilja. V zvezi s to tožbeno trditvijo pa je potrebno poudariti, da so podatki, na katere se je oprl organ prve stopnje, ravno tako iz obdobja marec 2001, torej gre za poročila iz istega obdobja in med drugim tudi za poročilo kanadskega Raziskovalnega inštituta pri Ministrstvu za imigracijo in begunce z dne 30. 3. 2001, iz katerega izhaja, da implementacija Zakona o amnestiji v praksi poteka neovirano. Tožnik v tožbi pri tem navaja, da mu grozi nevarnost, da se mu bodo ljudje maščevali, vendar za to ni predložil nobenega dokaza oziroma ni teh trditev konkretiziral, poročila Amnesty International pa tudi ni v spisu in ni podatka, da bi ga tožnik predložil, zato se organ prve stopnje do tega tudi ni mogel opredeliti. Tožnik sicer očita, da je bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, vendar ne navaja konkretnih dejstev in okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno ugotovitev dejanskega stanja, pri tem pa tudi ne predlaga nikakršnih dokazov niti v zvezi z dejanskimi okoliščinami v izvorni državi, prav tako pa ne konkretizira trditev, da se mu bodo maščevali predstavniki bivšega režima. Tožnik tudi z ničemer ne izpodbija ocene tožene stranke o splošno znanih trenutnih razmerah v njegovi izvorni državi, tožnik pa ne ponuja nasprotnih konkretnih trditev in v zvezi s tem ne ponuja nobenih dokazov. Po presoji sodišča sta tožena stranka in organ prve stopnje pravilno ugotovila vse relevantne okoliščine v zvezi s tožnikovo ogroženostjo in tudi pravilno ugotovila, da niso podane takšne objektivne okoliščine, zaradi katerih bi bil tožnik ogrožen ob vrnitvi v matično državo in sta zato pravilno uporabili določilo 2. odstavka 18. člena ZTuj. Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena.

K 2. točki izreka: Tožnik predlaga oprostitev plačila stroškov postopka, vendar je sodišče ugotovilo, da je tožniku nastala le obveznost plačila sodnih taks, zato je njegov predlog obravnavalo kot predlog za oprostitev plačila sodnih taks. Sodišče je tožnika oprostilo plačila sodnih taks na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90, Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnji), pri svoji odločitvi pa je upoštevalo tako podatke upravnega spisa kot tudi status tožnika.