Jedro

V sodni praksi je enotno stališče, da je izhodišče za presojo elementa nepričakovanosti (2. odst. 177. čl. ZOR) objektivno in abstraktno, zato se možnost pričakovanosti dejanja in s tem škodnega dogodka vselej presoja po najstrožjem merilu skrajne skrbnosti, upoštevnem za posebej skrbnega voznika. Voznik bi v središču naselja, v večernem času in v deževnem vremenu v neposredni bližini prehoda za pešce vsekakor moral računati na nedisciplino pešcev pri prečkanju ceste. V konkretnem primeru element nepričakovanosti ni izpolnjen in voznik ni v celoti prost odgovornosti za škodo, temveč le delno (do 30%).

Izrek

4. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

5. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje skladno s 315. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnje spremembe; v nadaljevanju ZPP) odločalo o podlagi tožbenega zahtevka in odločilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljen, pri čemer je tožeča stranka soodgovorna za nastanek škode do višine 70%.

Zoper sodbo se je po svoji pooblaščenki pritožila tožena stranka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da so zmotni razlogi sodišča glede dejstva, da je bil dogodek z vidika voznika nepričakovan in, da je ugotovitev sodišča, da dejanje tožnika ne ustreza kriteriju nepričakovanosti po 2. odstavku 153. člena Obligacijskega zakonika v nasprotju z ugotovitvami sodišča, da je voznik ravnal z vso potrebno skrbnostjo. Sodišče tudi ni navedlo, kakšno naj bi bilo ravnanje posebej skrbnega človeka v konkretnih okoliščinah. Voznik motornega vozila konkretnega ravnanja tožnika ni mogel pričakovati. Tožnik je tisti, ki je grobo kršil cestnoprometne predpise, od voznikov pa ni mogoče pričakovati, da bodo računali z vsakršnimi kršitvami drugih udeležencev v prometu.

Na pritožbo je po svoji pooblaščenki odgovoril tožnik in predlagal, da sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Odškodninska odgovornost voznika avtomobila je v razmerju do pešca objektivne narave, saj je premikajoče se vozilo v skladu z uveljavljeno sodno prakso nevarna stvar. Za škodo od nevarne stvari po 1. odstavku 174. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 in nadaljnje spremembe; v nadaljevanju ZOR), ki je veljal v času nastanka škode (december 2000), odgovarja imetnik nevarne stvari. Slednji se lahko deloma ali v celoti razbremeni svoje odgovornosti le ob izpolnjevanju pogojev iz 177. člena ZOR. V skladu z 2. odstavkom 177. člena ZOR je imetnik stvari v celoti prost odgovornosti le, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti.

Za popolno oprostitev objektivne odgovornosti imetnika nevarne stvari je torej potrebno pritrdilno odgovoriti na dve vprašanji - ali je imetnik dejanje oškodovanca mogel pričakovati in ali se je mogel izogniti posledicam tega dejanja ali jih odstraniti, pri čemer je obakrat merilo posebej skrben človek. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi pravilno zaključilo, da je voznik vozil prilagojeno, upošteval vse cestnoprometne predpise in da nesreče res ni mogel preprečiti. V tem delu je voznik ravnal z vso potrebno skrbnostjo, zato je sodišče tudi pritrdilno odgovorilo na drugo od obeh vprašanj - da namreč voznik nesreče ni mogel preprečiti. Vendar pa dejanje tožnika (i.e. prečkanje ceste izven prehoda za pešce), kot je prav tako pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ne ustreza kriteriju nepričakovanosti, saj je do prometne nesreče prišlo v središču mesta, v večernem času, le nekaj metrov stran od prehoda za pešce. Voznik bi v teh okoliščinah mogel in moral računati z morebitnimi pešci na cesti, zato ga ni mogoče v celoti oprostiti odgovornosti. Povedano drugače, voznik je res ravnal z vso potrebno skrbnostjo, ko je prilagodil hitrost razmeram na cesti in upošteval cestnoprometne predpise, ni pa ravnal s potrebno skrbnostjo glede pričakovanja pešcev na cesti. Gre za dve ločeni vprašanji, zato ne drži pritožbena navedba, da sta zaključka sodišča o teh vprašanjih v nasprotju eden z drugim.

Prav tako je potrebno zavrniti pritožbeno navedbo, da voznik konkretnega ravnanja tožnika ni mogel pričakovati in, da je potrebno vprašanje (ne)pričakovanosti presojati skozi okoliščine konkretnega primera in ne na splošno. V sodni praksi je namreč enotno stališče, da je izhodišče za presojo elementa nepričakovanosti objektivno in abstraktno. V zvezi s tem tako ni odločilno le, ali je oškodovančevo dejanje pričakovano za konkretnega voznika in v konkretnih okoliščinah. Ker je izhodišče za presojo nepričakovanosti nujno objektivno in abstraktno se možnost pričakovanosti dejanja in s tem škodnega dogodka vselej presoja po najstrožjem merilu skrajne skrbnosti, upoštevnem za posebej skrbnega voznika (Prim. npr. sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 652/2003 z dne 10.03.2005). Voznik bi v središču naselja, v večernem času in v deževnem vremenu v neposredni bližini prehoda za pešce vsekakor moral računati na nedisciplino pešcev pri prečkanju ceste, zato je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da v konkretnem primeru element nepričakovanosti ni izpolnjen in tožena stranka ni v celoti prosta odgovornosti za škodo. S tem, ko je sodišče prve stopnje navedlo zakaj bi voznik moral računati na pešce (naselje, bližina prehoda za pešce,...) pa je sodišče opredelilo tudi standard posebej skrbnega voznika, zato ne drži pritožbena trditev, da sodba sodišča prve stopnje teh pravno relevantnih dejstev ne vsebuje.

Prav tako je sodišče upoštevalo dejstvo, da je bil tožnik tisti, ki je grobo kršil cestnoprometne predpise in je zato prispevek tožeče stranke k nastanku škode tudi ocenilo na višino 70%. To je tudi po mnenju pritožbenega sodišča, ob upoštevanju, da se je pritožila le tožena stranka, pravilno.

Sodišče v skladu z 2. odstavkom 339. člena ZPP po uradni dolžnosti pazi tudi na pravilno uporabo materialnega prava. V zvezi s tem ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sodbo oprlo na 150. in 153. člen Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001; v nadaljevanju OZ). V času škodnega dogodka (decembra 2000) je namreč veljal ZOR, zato bi sodišče v skladu z 1060. členom OZ moralo uporabiti ustrezne določbe ZOR, v konkretnem primeru 174. in 177. člen ZOR. Ker pa sta določbi 150. in 153. člena OZ vsebinsko identični 174. in 177. členu ZOR, so tudi zaključki ob pravilni uporabi določb ZOR povsem enaki zaključkom do katerih je z uporabo OZ prišlo sodišče prve stopnje.

Pritožbeno sodišče ni našlo drugih nepravilnosti na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 339. člena ZPP), in ker je, kot izhaja iz povedanega, zavrnilo tudi vse pritožbene navedbe tožene stranke, je v skladu s 353. členom ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

O stroških pritožbenega postopka je sodišče druge stopnje odločalo na podlagi 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, odgovor tožeče stranke pa ni prispeval k pritožbeni odločitvi, in torej ne predstavlja potrebnih pritožbenih stroškov, zato vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.