Jedro

Dejanje, ki meri na pregon storilca prekrška, je dejanje organa, pristojnega za postopek o prekršku, izvršeno zato, da se ta postopek začne, nadaljuje in zaključi. Gre za procesna dejanja, ki jih je potrebno izvesti, da lahko ta organ odloči o tem, ali je podan prekršek in obdolženčeva odgovornost zanj oziroma za procesna dejanja, ki so v relevantni zvezi s to odločitvijo.

Odločitev predsednika višjega sodišča o odstopu oziroma prenosu zadev v reševanje drugemu okrajnemu sodišču ni tako dejanje, ki bi merilo na pregon storilca prekrška.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba Okrajnega sodišča v Lendavi spremeni tako, da se postopek o prekršku ustavi.

II. Stroški postopka o prekršku bremenijo proračun.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Postaja prometne policije je M. B. z uvodoma navedenim plačilnim nalogom spoznal za odgovornega za prekršek po šestem odstavku 195. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1), za katerega mu je izrekel globo 166,92 EUR. Okrajno sodišče v Lendavi je zahtevo za sodno varstvo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in obdolžencu naložilo plačilo sodne takse.

2. Vrhovna državna tožilka je zoper pravnomočno sodbo vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve tretje alineje prvega odstavka 62. a člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Vrhovna državna tožilka predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da postopek o prekršku zoper kršitelja ustavi zaradi zastaranja.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo obdolžencu, ki se o njej ni izjavil, in njegovemu zagovorniku, ki se strinja s stališčem vrhovne državne tožilke.

B.

4. V zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovna državna tožilka navaja, da je v obravnavanem primeru postopek o prekršku zastaral, zaradi česar bi moralo sodišče postopek ustaviti, ne pa izdati izpodbijano sodbo. Zadnje dejanje, ki je merilo na pregon storilca prekrška, je bil dopis prekrškovnega organa z dne 20. 11. 2007, s katerim je Okrajnemu sodišču v Mariboru poslal storilčevo zahtevo za sodno varstvo. Od tega dneva pa do izdaje sodbe 26. 3. 2010 ni bilo nobenega dejanja pristojnega organa, ki bi merilo na pregon storilca prekrška. Med tema dejanjema sta pretekli več kot dve leti, zato postopek o prekršku ni bil več dopusten. Sklep predsednika Višjega sodišča v Mariboru o prenosu večjega števila prekrškovnih zadev na druga okrajna sodišča z dne 20. 1. 2009 ne predstavlja dejanja pristojnega organa, ki meri na pregon storilca prekrška in zato ne pretrga zastaranja. Sodišče je po tretji alineji prvega odstavka 62. a člena ZP-1 v postopku z zahtevo za sodno varstvo po uradni dolžnosti dolžno preizkusiti, ali je pregon zastaral. V obravnavani zadevi je dveletni zastaralni rok potekel 22. 11. 2009, zato bi moralo sodišče postopek zoper kršitelja zaradi poteka relativnega zastaralnega roka ustaviti. Ker tega ni storilo, je kršilo določbo tretje alineje prvega odstavka 62. a člena ZP-1. 5. Postopek o prekršku ni dopusten, če pretečeta dve leti od dneva, ko je bil prekršek storjen, če gre za prekršek s področja varstva konkurence, pa postopek o prekršku ni dopusten, če preteče pet let od dneva storitve prekrška (prvi odstavek 42. člena ZP-1). Zastaranje postopka o prekršku pretrga vsako dejanje organa, pristojnega za postopek, ki meri na pregon storilca prekrška, po vsakem pretrganju začne zastaranje teči znova, vendar postopek o prekršku v nobenem primeru ni več mogoč, ko poteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje postopka o prekršku (tretji odstavek 42. člena ZP-1). Zastaranje se pretrga tudi, če stori storilec v času, ko teče zastaralni rok, enako hud ali hujši istovrstni prekršek (četrti odstavek 42. člena ZP-1).

6. V obravnavanem primeru je obdolženec prekršek storil 5. 9. 2007, uvodoma navedeni plačilni nalog prekrškovnega organa je obdolženec 13. 10. 2007 prejel po pošti, 17. 10. 2007 pa je prekrškovni organ prejel zahtevo za sodno varstvo obdolženčevega zagovornika. Okrajno sodišče v Mariboru je zahtevo za sodno varstvo skupaj z opisom dejanskega stanja in dopisom prekrškovnega organa z dne 20. 11. 2007 prejelo 22. 11. 2007. Predsednik Višjega sodišča v Mariboru je s sklepom Su 71100/2009 z dne 20. 1. 2009 odločil, da se večje število nerešenih zadev Okrajnega sodišča v Mariboru, Oddelek za prekrške, med njimi tudi obravnavana zadeva PR 5873/2007, odstopi v reševanje Okrajnemu sodišču v Lendavi. Slednje je s sodbo ZSV 36/2009 z dne 26. 3. 2010 odločilo o zahtevi za sodno varstvo obdolženčevega zagovornika. Prekrškovni organ je sodbo okrajnega sodišča prejel 9. 4. 2010, obdolžencu pa je bila sodba vročena 1. 7. 2010. 7. Vrhovno sodišče je v več odločbah obrazložilo (na primer IV Ips 91/2009 z dne 16. 2. 2010 in IV Ips 82/2010 z dne 22. 4. 2010), da preizkus in posredovanje zahteve za sodno varstvo pristojnemu sodišču predstavlja postopanje prekrškovnega organa, ki meri na pregon storilca prekrška in ki pretrga tek zastaralnega roka. Iz zgoraj opisanega relevantnega procesnopravnega dejanskega stanja je razvidno, da je okrajno sodišče od prekrškovnega organa prejelo zahtevo za sodno varstvo 22. 11. 2007. S tem procesnim dejanjem je bil tek zastaranja pregona za prekršek pretrgan in tega dne je dveletni rok za zastaranje pregona za prekršek začel znova teči, iztekel pa se je 22. 11. 2009. Izdaja sklepa, s katerim je predsednik Višjega sodišča v Mariboru odločil, da se večje število nerešenih zadev Okrajnega sodišča v Mariboru odstopi v reševanje Okrajnemu sodišču v Lendavi, pa ni tako dejanje, ki bi merilo na pregon storilca prekrška. V sodbi IV Ips 13/2002 z dne 22. 3. 2002 je Vrhovno sodišče obrazložilo, da je dejanje, ki meri na pregon storilca prekrška, dejanje organa, pristojnega za postopek o prekršku, izvršeno zato, da se ta postopek začne, nadaljuje in zaključi. Gre za procesna dejanja (dejanja, ki jih v okviru postopka o prekršku izvede za ta postopek pristojen organ), ki jih je potrebno izvesti, da lahko ta organ odloči o tem, ali je podan prekršek in obdolženčeva odgovornost zanj, ali povedano drugače, za procesna dejanja, ki so v relevantni zvezi s to odločitvijo. Izdaja sklepa, s katerim je bilo drugemu okrajnemu sodišču odstopljeno v reševanje večje število nerešenih zadev, predstavlja le dejanje oziroma akt sodne uprave (171. člen Sodnega reda). Kot naslednje procesno dejanje, ki je merilo na pregon storilca, pa je bila izdaja izpodbijane sodbe z dne 26. 3. 2010. Med dejanjema, ki merita na pregon storilca prekrška, sta torej minili več kot dve leti, zato vrhovna državna tožilka utemeljeno navaja, da je v obravnavanem primeru postopek o prekršku zastaral. 8. Do zastaranja pregona za prekršek je prišlo 22. 11. 2009, zato bi moralo okrajno sodišče na podlagi 3. točke 156. člena ZP-1 v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1 izdati sodbo, s katero bi postopek o prekršku ustavilo. Zato je Vrhovno sodišče ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti in izpodbijani plačilni nalog prekrškovnega organa in pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Lendavi ZSV 36/2009 z dne 26. 3. 2010 na podlagi 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper obdolženega M. B. zaradi prekrška po šestem odstavku 195. člena ZVCP-1 ustavilo. Zaradi ustavitve postopka o prekršku stroški postopka o prekršku bremenijo proračun (četrti odstavek 144. člena ZP-1).