Jedro

Tožnik v tožbi niti ne navaja, da mu je bil priznan položaj stranke ali stranskega udeleženca v postopku odločanja o izdaji dovoljenja za prevzemno ponudbo (končanega z izpodbijano odločbo), iz upravnih spisov pa tudi ne izhaja, da bi bil tožniku takšen status priznan. Toženka v odgovoru na tožbo tudi izrecno navaja, da mu takšen status ni bil priznan, iz načina vročanja izpodbijane odločbe pa izhaja, da ga ni štela za stranko ali stranskega udeleženca v tem postopku.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo prevzemniku A., d. o. o., izdala dovoljenje za prevzemno ponudbo za 1.251,032 navadnih imenskih kosovnih delnic istega razreda z glasovalno pravico oznake B., zmanjšano za 1.013,303 delnic oznake B., ki jih ima prevzemnik že v lasti, torej skupno za 237,729 navadnih imenskih kosovnih delnic istega razreda z glasovalno pravico oznake B. ciljne družbe C., d. d. 2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je pravna podlaga za odločitev 32. člen Zakona o prevzemih (ZPre-1) v povezavi s 522. členom Zakona o trgu finančnih instrumentov (ZTFI-1).

3. Tožnik je zoper navedeno odločbo vložil tožbo, v kateri navaja, da je imetnik delnic B. in je tako manjšinski delničar C. Sklicuje se na določbi prvega odstavka 12. člena in drugega odstavka 17. člena ZPre-1, ki določata obveznost podati prevzemno ponudbo in varovalko glede višine ponujene cene.

4. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnik nima aktivne legitimacije za vložitev tožbe zoper izpodbijano odločbo. Navaja, da se v obravnavani zadevi postopek vodi po poglavju 15.6. ZTFI-1, v skladu s prvim odstavkom 523. člena ZTFI-1 pa je stranka v postopku odločanja o izdaji dovoljenja za prevzemno ponudbo samo prevzemnik. V predmetnem postopku tožnik ni bil ne stranka, ne stranski udeleženec postopka. Sklicuje se na sklepe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije G 3/2008 z dne 20. 10. 2009, G 38/2011 z dne 2. 8. 2011 in I Up 68/2017 z dne 20. 6. 2017. 5. V pripravljalni vlogi tožnik oporeka sklicevanju na navedeno sodno prakso ter navaja, da ne upošteva 23. oziroma 25. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava RS), niti specialne ureditve po 484. členu ZTFI-1. Sklicuje se še na določbo 487. člena ZTFI-1. Prav tako je aktivno legitimirana za vložitev tožbe na podlagi 1. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

6. Tožba ni dovoljena.

7. Za začetek in tek upravnega spora morajo biti ves čas postopka izpolnjeni pogoji, predpisani v prvem odstavku 36. člena ZUS-1 oziroma tako imenovane procesne predpostavke. Eden izmed teh pogojev je, da je tožnik po tem zakonu (torej ZUS-1) lahko stranka (3. točka).

8. V upravnem sporu je tožnik lahko samo oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta (prvi odstavek 17. člena ZUS-1). Iz takega zakonskega besedila izhaja, da je status stranke v upravnem sporu pogojen z njenim položajem v upravnem postopku. Predhodno priznan status stranke v upravnem postopku kot pogoj za vsebinsko obravnavanje tožbe izhaja tudi iz ustaljene upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča (npr. sklepi I Up 49/2010, I Up 334/2010, I Up 18/2011, I Up 512/2012, I Up 104/2013, I Up 91/2014, I Up 131/2014, I Up 125/2015, I Up 289/2016, I Up 98/2018).

9. Za odločitev o dovoljenosti tožbe je torej bistvenega pomena okoliščina, ali je imel tožnik v postopku izdaje izpodbijane odločbe status stranke ali stranskega udeleženca.

10. Tožnik v tožbi niti ne navaja, da mu je bil priznan položaj stranke ali stranskega udeleženca v postopku odločanja o izdaji dovoljenja za prevzemno ponudbo (končanega z izpodbijano odločbo), iz upravnih spisov pa tudi ne izhaja, da bi bil tožniku takšen status priznan. Toženka v odgovoru na tožbo tudi izrecno navaja, da mu takšen status ni bil priznan, iz načina vročanja izpodbijane odločbe pa izhaja, da ga ni štela za stranko ali stranskega udeleženca v tem postopku.

11. Toženka se tudi utemeljeno sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 68/2017 z dne 20. 6. 2017. V tej zadevi je namreč Vrhovno sodišče odločalo ravno o tem, torej ali lahko zoper odločbo o izdaji dovoljenja za prevzemno ponudbo tožbo vloži nekdo, ki v postopku izdaje odločbe ni imel statusa stranke. Kot je pojasnilo, je glede na določbo 17. člena ZUS-1 tožnik v upravnem sporu lahko le oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta (prvi odstavek).

12. Kot je Vrhovno sodišče v navedenem sklepu še pojasnilo, tožniku udeležbo v (upravnem) prevzemnem postopku izrecno preprečuje določba prvega odstavka 553. člena ZTFI. Z njo je namreč jasno predpisano, da je ne glede na določbi prvega in drugega odstavka 541. člena ZTFI stranka v postopku izdaje dovoljenja za ponudbo za odkup delnic samo ponudnik, s čimer je izrecno izključena uporaba določb prvega in drugega odstavka 541. člena ZTFI ter uporaba splošne ureditve udeležbe po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP). 43. člen ZUP, ki položaj stranskega udeleženca daje osebi, ki izkaže pravni interes, namreč na učinek določbe prvega odstavka 553. člena ZTFI ne more vplivati. Ureditev sodnega varstva po ZTFI-1 je v bistvenem enaka kot ureditev, na katero se nanašajo navedena stališča. Poleg tega je zdaj v 509. členu novega zakona tudi za postopek odločanja o izdaji dovoljenj izrecno določeno, da je stranka v postopku vložnik zahteve za izdajo dovoljenja (prim. 441. člen ZTFI).

13. Na odločitev ne vpliva niti sklicevanje na določbo 484. člena ZTFI-1, ki določa, da rok za tožbo proti izpodbijani odločbi začne teči z objavo prospekta, prevzemne ponudbe oziroma odločbe o izidu prevzemne ponudbe. Prav tako 487. člen ZTFI-1, ki določa, da lahko izdajatelj, vlagatelji, akceptanti oziroma prevzemniki uveljavijo morebitne odškodninske zahtevke proti agenciji v pravdi, v primeru, če sodišče ugotovi, da je odločba nezakonita, ne širi kroga oseb, ki jim je mogoče priznati položaj stranskega udeleženca v tem postopku.

14. Tudi sicer, če tožnik meni, da ima materialnopravni interes za izid upravnega postopka in upravnega spora, pa bi moral za pridobitev položaja stranke v upravnem sporu najprej doseči položaj stranke ali stranskega udeleženca v upravnem postopku v skladu s 43. oziroma 229. členom ZUP. Če je upravni postopek že končan, ima taka oseba možnost zahtevati obnovo upravnega postopka iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP. Zato ni utemeljeno njegovo sklicevanje na določbe 23. oziroma 25. člena Ustave RS. Iz 1. člena ZUS-1, na katerega se tožnik tudi sklicuje, pa ne izhaja, da ta odstopa od ureditve v 17. členu ZUS-1, v skladu s katero mora, kot že rečeno, pravno varstvo najprej zahtevati v upravnem postopku.

15. Med strankama ni sporno, da tožnik v predmetnem postopku ni imel položaja stranke ali stranskega udeleženca, zato tožnik ni upravičena oseba za vložitev tožbe zoper izpodbijano odločbo, zato je sodišče tožbo kot nedovoljeno zavrglo (3. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

16. Kadar sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).