Jedro

Istovetnosti prosilca za mednarodno zaščito ni mogoče z gotovostjo ugotoviti le na podlagi njegove izjave. Dvom o tožnikovi istovetnosti, vložitev prošnje s časovnim zamikom in sum, da je tožnik vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države, so razlogi za omejitev gibanja tožniku kot prosilcu za mednarodno zaščito.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 28. 9. 2011, s katerim je bilo tožniku na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka 51. člena v povezavi s 5. in 6. točko prvega odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti – ZMZ omejeno gibanje na prostore Centra za tujce do prenehanja razloga oziroma najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 27. 9. 2011 od 14.30 ure do dne 27. 12. 2011 do 14.30 ure.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja z odločitvijo tožene stranke. Po presoji sodišča prve stopnje so razlogi za omejitev gibanja pravilno ugotovljeni, tožena stranka jih je v zadostni meri obrazložila in je pravilno uporabila materialno pravo, zatrjevane bistvene kršitve pravil postopka pa niso podane.

3. Tožnik vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter kršitve Ustave RS. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-1116/09-22 z dne 3. 3. 2011. Sum zavajanja ali zlorabe postopka mednarodne zaščite sam po sebi ne more biti ustavno dopusten razlog za tako dolgotrajen poseg v osebno svobodo kot eno izmed najbolj temeljnih pravic posameznika. Gre za razlog, ki utemeljuje zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in jo spremeni tako, da odpravi izpodbijani sklep tožene stranke.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po določbi prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ se lahko prosilcu začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca, po določbi druge alineje pa, če je to potrebno zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka, med drugim iz razlogov 5. in 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, to je, če prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je za to imel možnost (5. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ) oziroma, če je prosilec vložil prošnjo z namenom, da bi odložil oziroma onemogočil odstranitev iz države (6. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ). Po drugem odstavku 51. člena ZMZ se gibanje lahko omeji na območje azilnega doma oziroma njegove izpostave ali na za to namenjen objekt azilnega doma ali drug ustrezen objekt ministrstva. Po četrtem odstavku 51. člena ZMZ pa omejitev gibanje odredi ministrstvo s sklepom, traja pa lahko do prenehanja razlogov, vendar največ tri mesece. Če razlogi za omejitev gibanja po tem času še obstajajo, se omejitev lahko podaljša še za en mesec. V skladu s tretjim odstavkom 40. člena ZUS-1 pa sodišče v primerih, če je upravni organ pooblaščen, da odloča po prostem preudarku, preveri, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil ta uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen.

7. V obravnavani zadevi je tožnik, ki je bil zaslišan na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje, izjavil, da je bil namenjen na Portugalsko, kjer ima sorodnike. Pred prihodom v Slovenijo je bil na Madžarskem, kjer je dal drugačne osebne podatke kot v Sloveniji. V Sloveniji je zaprosil za mednarodno zaščito, ker mu je neki Pakistanec pojasnil, da če vloži prošnjo za azil, bo tožnik nameščen v odprti oddelek azilnega doma. Glede potnega lista, ki ga ni imel pri sebi, pa je tožnik pojasnil, da mu ga je v Turčiji odvzel agent. V obravnavani zadevi torej ni sporno, da tožnik ni imel nikakršnega dokumenta, s katerim bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. V skladu s 75. členom Zakona o tujcih – ZTuj, ki je veljal v času izdaje izpodbijanega sklepa (v zvezi s 43. členom ZMZ), tujec dokazuje svojo istovetnost s tujo potno listino, osebno izkaznico ali drugo ustrezno listino, ki je v državi tujca predpisana, in s katero lahko dokazuje istovetnost, s potno listino za tujca, z osebno izkaznico za tujca ali z drugo javno listino, ki jo je izdal državni organ, v kateri je fotografija, na podlagi katere je mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. V obravnavani zadevi je tožnik celo izjavil, da se je najprej izdajal za drugo osebo, v Sloveniji pa naj bi dal pravilne podatke.

8. Istovetnosti prosilca ni mogoče z gotovostjo ugotoviti le na podlagi njegove izjave. Pri tožniku pa se upravičeno pojavi dvom o njegovi sedaj zatrjevani istovetnosti zaradi dajanja različnih podatkov o istovetnosti in zato, ker je po lastnih izjavah bil namenjen na Portugalsko (ne da bi zaprosil za mednarodno zaščito), torej obstaja realna verjetnost, da bo zapustil Slovenijo, če mu gibanje ne bo omejeno. Zato je tudi po presoji Vrhovnega sodišča podan razlog za omejitev gibanja iz prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ (ugotavljanje istovetnosti prosilca). Po presoji Vrhovnega sodišča so v obravnavani zadevi podani zadostni razlogi tudi za sum zavajanja in zlorabe postopka iz druge alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ iz razlogov v smislu 5. in 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ. Kot izhaja iz predloženih spisov, je bil tožnik prijet pri ilegalnem prehodu državne meje dne 16. 9. 2011, za mednarodno zaščito pa je zaprosil šele 22. 9. 2011. Po določbi 35. člena ZMZ mora tujec, ki je zakonito ali nezakonito vstopil v Republiko Slovenijo, v najkrajšem možnem času izraziti namen za vložitev prošnje. Tega pa tožnik ni storil. Zato je podan sum, da je tožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito samo za to, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države.

9. Glede na navedeno je po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo na ugotovljeno dejansko stanje.

10. Na drugačno odločitev v tej zadevi ne more vplivati tožnikovo sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-1116/2009-22 z dne 3. 3. 2011. V tej odločbi je, kot sicer opozarja v pritožbi tožnik, Ustavno sodišče sprejelo stališče, da sum zavajanja in zlorabe postopka mednarodne zaščite (na podlagi druge alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ v zvezi s četrto alinejo 55. člena ZMZ) sam po sebi ne more biti ustavno dopusten razlog za tako dolgotrajen poseg v osebno svobodo kot eno izmed najbolj temeljnih pravic posameznika. Vendar pa v obravnavanem primeru tožniku omejitev gibanja na prostore Centra za tujce ni bila izrečena zaradi suma zavajanja ali zlorabe postopka mednarodne zaščite po citiranih določbah, ampak v zvezi s 5. in 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ, poleg tega pa tudi iz razloga ugotavljanja istovetnosti prosilca.

11. Iz obrazložitve sklepa o omejitvi gibanja je razvidno, da je tožena stranka odredila omejitev gibanja zato, da bi tožniku preprečila samovoljen odhod iz države in s tem onemogočitev izvedbe postopka mednarodne zaščite. S sklepom je tožena stranka tudi preprečila tožniku nezakonito prehajanje državnih meja. Po presoji Vrhovnega sodišča so to ustavno dopustni cilji omejevanja tožnikove osebne svobode, zato je izpodbijani sklep zakonit. 12. Ker ni podan uveljavljani pritožbeni razlog in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.