Jedro

Začasen umik iz nepremičnine (po zakonskem prepiru), kot tudi vikend oddih ali potovanje, ne pomeni, da je oseba opustila (so)posest na nepremičnini, v kateri dejansko prebiva. Ni nujno, da soposestnik posest na nepremičnini izvršuje enako pogosto in enako intenzivno, kot drugi. Prav tako je o (so)posesti mogoče govoriti tudi tedaj, ko eden od soposestnikov nepremičnino uporablja zgolj občasno.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II.Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve tega sklepa v korist proračuna Republike Slovenije, na račun Okrožnega sodišča v Ljubljani, Tavčarjeva 9, Ljubljana, št.: SI56 0110 0637 0421 877, sklic: 00800370129825 (koda namena: GOVT, namen: vračilo po odločbi opr. št. Bpp 1298/2025) povrniti stroške pritožbenega postopka tožeče stranke v višini 279,99 EUR. V primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku, in sicer je (I.) sklenilo, da je toženka dolžna tožniku vrniti posest stanovanjske stavbe na naslovu A. ulica 10, B., tako da mu v roku 8 dni izroči ključe vhodnih vrat stavbe in vrat garaže v stanovanjski stavbi na navedenem naslovu; (II.) toženki prepovedalo menjavo ključavnic vhodnih vrat stavbe in vrat garaže predmetne stanovanjske stavbe; (III.) zavrnilo prepovedni del tožbenega zahtevka; (IV.) in odločilo o stroških postopka.

2.Zoper sodbo (smiselno zoper ugodilni del) se iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku1 pritožuje toženka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno, da sklep razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Vse s stroškovno posledico.

3.Izpostavlja, da je sodišče prve stopnje kršilo 14. in 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpovedbo priče C. C. (hčerke pravdnih strank) je namreč napačno povzelo, ko je zapisalo, da ni vedela povedati o kakršnemkoli uničenju stvari s tožnikove strani. Čeprav je ta izpovedala, da ji je za uničenje pralnega stroja s strani tožnika povedala toženka sama. Sklepa sodišča prve stopnje se na več mestih ne da preizkusiti. Na primer v delu, kjer se toženkinemu pooblaščencu očita usmerjeno izpraševanje, ki naj bi vodilo v njeno spremenjeno izpovedbo. Ni namreč jasno za kakšno zaslišanje naj bi šlo, nenazadnje je sodišče prve stopnje vsa vprašanja dovolilo. Nadalje v sklepu ni podanih razlogov glede trditev, da je tožnik po odhodu 20. 8. 2023 ter kasnejši vrnitvi 4. - 5. 9. 2023, v stanovanjski hiši še nekajkrat prespal. Nato pa je začel svoje stvari odnašati in še pred zamenjavo ključavnice posest samovoljno opustil. Tudi sam je izpovedal, da se je iz hiše izselil v D., kjer je imel najeto sobico in v hiši ni več prebival. Med drugim tudi ni jasno, na podlagi katerih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženka, na dan njunega spora, 20. 8. 2023, tožniku rekla naj odide. Sodišče je dejansko stanje napačno ugotovilo in posledično nepravilno uporabilo materialno pravo. Takšna je med drugim ugotovitev, da je imel tožnik v času menjave ključavnic na nepremičnini posest. Zgolj občasno vstopanje v stanovanjsko hišo namreč ne predstavlja posesti, prav tako tožnikove izselitve ni mogoče enačiti s potovanjem ali vikend oddihom. Pri ocenjevanju toženkine izpovedbe sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da gre za upokojenko, ki se oddaljenih dogodkov težje spominja, zaradi svojih psihičnih težav pa vprašanja stežka razume. Toženkina zmedenost ne more biti razlog za zanikanje njene verodostojnosti. Med drugim je sodišče prve stopnje spregledalo, da tožnikovo uničevanje stvari ni kategorija, ki bi bila varovana po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini (ZPND) in je zato ob nepravilni uporabi 31. člen Stvarnopravnega zakonika2 zmotno ugotovilo, da toženka ni uporabila dovoljene samopomoči.

4.Tožnik v odgovoru na pritožbo takšne navedbe obrazloženo prereka in predlaga njeno zavrnitev, vse s stroškovno posledico. Poudarja, da zgolj domnevno uničevanje stvari, brez resnih dokazov, ne daje zaključkov, da menjava ključavnic predstavlja dovoljeno samopomoč. Predpostavka dovoljene samopomoči je neposredna nevarnost, ki terja takojšnjo in nujno pomoč, pri čemer je trditveno in dokazno breme na toženki. Vztraja, da začasen umik iz nepremičnine ne predstavlja opustitve posesti.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Izpodbijani sklep vsebuje argumentirane razloge za sprejeto odločitev, med katerimi nasprotij ni. Sodišče prve stopnje se je skrbno opredelilo do vseh relevantnih trditev in je zato sklep mogoče v celoti preizkusiti. Očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana. Sodišče prve stopnje tudi ni protispisno povzelo izpovedbe priče, hčerke pravdnih strank. Res je, kot trdi pritožba, da je hčerka izpovedala, da ji je o tožnikovem domnevnem uničenju pralnega stroja povedala toženka. Vendar je (hkrati) večkrat dodala, da "uničenja" sama ni videla.3 Kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni izkazana, ker ne gre za situacijo napačnega prenosa vsebine zapisnika oz. prepisa zvočnega posnetka v obrazložitev sklepa, ampak za dokazni oceno. Na podlagi izpovedbe je sodišče prve stopnje upravičeno štelo, da priča nima védenja o kakršnemkoli domnevnem uničenju stvari.

7.Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja in nanj uporabljenega materialnega prava. Da je bila 20. 8. 2023 toženka tista, ki je tožniku rekla naj odide, je sodišče ocenilo na podlagi ocene vseh izpovedb. Da je bil v tednu pred motilnim ravnanjem (zamenjave dveh ključavnic v septembru 2023) tožnik v stanovanjski hiši, jo uporabljal in v kletnih prostorih spal, je toženka sama pritrdila, zato je sodišče prve stopnje upravičeno zaključilo, da je zadnje dejansko posestno stanje predstavljala (so)posest navedene nepremičnine. Pritožba temu oporeka, češ da je tožnik sam izpovedal, da se je izselil iz skupne stanovanjske hiše in imel zato v D. najeto sobo, da je torej posest opustil samovoljno. Vendar, kot je pravilno ocenilo sodišče prve stopnje, toženka tega ni uspela dokazati. Dokazni postopek je potrdil ravno nasprotno, da se je tožnik v primeru nesporazumov med njim in toženko že prej večkrat umaknil, tako da je za nekaj dni odšel in prespal drugje. Vsi umiki, kot tudi umik v avgustu 2023, so bili začasni. Nenazadnje je toženka izpovedala, da ob odhodu tožnik svojih stvari ni odnesel, ampak mu je naknadno sama prinesla nahrbtnik njegovih stvari, kar še dodatno utrjuje prepričanje, da se je imel namen vrniti. Sodišče prve stopnje je življenjsko in pravilno ugotovilo, da tak začasen umik (po zakonskem prepiru), kot tudi vikend oddih ali potovanje, ne pomeni, da je oseba opustila (so)posest na nepremičnini v kateri dejansko prebiva. Ni nujno, da soposestnik posest na nepremičnini izvršuje enako pogosto in enako intenzivno, kot drugi. Prav tako je o (so)posesti mogoče govoriti tudi tedaj, ko eden od soposestnikov nepremičnino uporablja zgolj občasno.4 Ne drži, da sklep ne vsebuje argumentov za takšne zaključke.

8.Sodišče prve stopnje je prepričljivo ugotovilo, da se je obstoječi način izvrševanja tožnikove (so)posesti onemogočil in resnično poslabšal prav zaradi motilnega ravnanja toženke, ki tega niti ni prerekala. Je pa svoje ravnanje opravičevala kot uporabo dovoljene samopomoči zaradi tožnikovega namernega uničevanja stvari in strahu. V pritožbi neutemeljeno vztraja pri takšnem stališču. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje tudi v tem delu dejanske okoliščine ustrezno razčistilo in se v 15. točki obrazložitve do njih skrbno opredelilo ter prepričljivo pojasnilo, zakaj takšnim navedbam ne gre verjeti. Pravilno je zaključilo, da zakonske predpostavke po 31. členu SPZ,5 zlasti zatrjevana neposredna nevarnost, niso izkazane. Pritožba v pretežnem delu polemizira z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje. Med drugim z oceno toženkine izpovedbe kot neverodostojne, pri čemer naj bi spregledalo njeno starost, psihično stanje in oddaljenost dogodkov. Pritožbeno sodišče poudarja, da je dokazna ocena prepričljiva in celovita ter ji v celoti sledi. Sodišče prve stopnje je izpovedbo toženke, kot tudi tožnika in priče, neposredno zaznalo in jo na tej podlagi, upoštevajoč preostale dokaze, tudi ovrednotilo. Pritožbene navedbe dokaznih zaključkov ne omajejo, tudi med branjem prepisa zvočnega posnetka toženkinega zaslišanja namreč ni zaznati, da se ta dogodkov ne bi spominjala ali da bi vprašanja težje dojemala. Na mestu je očitek, na katerega v odgovoru na pritožbo opozori tožnik. Toženka se je ves čas pravdanja branila, da so njene psihične težave, o katerih sta izpovedovala tožnik in priča, izzvenele in so del preteklosti. V nasprotju s prejšnjimi dejanji pa se v pritožbi nanje izrecno sklicuje in poskuša z njimi opravičiti svojo izpovedbo (venire contra factum proprium). Nikakor ne drži, da je sodišče toženkino t. i. "zmedenost" pri izpovedovanju štelo kot ključen pokazatelj njene neverodostojnosti. Ta izhaja predvsem iz manjka materialnih dokazov, ki bi jo podprli, drugačnih (medsebojno skladnih) izpovedb tožnika in priče ter dejstva, da si je toženka večkrat prišla v nasprotje z (že podanimi) izjavami. Sodišče prve stopnje povsem jasno navaja strani zapisnika, iz katerih izhaja pooblaščenčevo usmerjeno izpraševanje. Ni namreč mogoče spregledati, da je toženka zaslišana s strani sodišča sprva izpovedovala drugače, kot je zatrjevala v pisnih vlogah in nato na postopna vprašanja njenega pooblaščenca izpovedbo prilagodila. Njena zatrjevanja o namernem uničevanju stvari so ostala v sferi domnevnega in ne dokazanega.

9.Glede na vse povedano je bilo treba pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena ZPP).

10.Zaradi neuspešne pritožbe nosi stroške pritožbenega postopka toženka sama (prvi odstavek 154. člena ZPP).

11.Tožnik je priglasil stroške pritožbenega postopka v obsegu nagrade za odgovor na pritožbo po tar. št. 22/1 Odvetniške tarife v višini 375 točk, materialne stroške v pavšalu 2 % po tretjem odstavku 11. člena Odvetniške tarife 7,5 točk in 22 % DDV na podlagi drugega odstavka 2. člena Odvetniške tarife. Po pregledu stroškovnika je pritožbeno sodišče priglašene stroške ocenilo za potrebne. Ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR, skupaj znašajo 279,99 EUR. Ker je tožnik prejel brezplačno pravno pomoč tudi za vložitev in sestavo odgovora na pritožbo (Bpp 1298/2025), je toženka ta znesek dolžna nakazati v proračun Okrožnega sodišča v Ljubljani v 15 dneh (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP in tretji odstavek 46. člena ZBPP), kot izhaja iz II. točke izreka tega sklepa.

-------------------------------

1Uradni list RS, št. 73/2007 - UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.

2Uradni list RS, št. 87/02, v nadaljevanju SPZ.

3Zaslišana je na vprašanje, če je seznanjena s kakšnim uničenjem stvari odgovorila: "To mi je pa mama rekla, ampak to jaz, jaz tega nisem opazila, ko sem prišla domov. Ne vem, lahko so takšne, ki jih jaz nisem videla, je pa res, da jaz tega nisem preverjala, to vam težko povem." Na izrecno vprašanje glede uničenja pralnega stroja je odgovorila: "Ona je to omenila, samo jaz tega nisem videla, torej,…"; glej str. 36 prepisa zvočnega posnetka zaslišanj (l. št. 83 - 103).

4Glej VSL sklep I Cp 668/2024.

5Po citiranem členu ima posestnik pravico do subsidiarne oblike posestnega varstva (samopomoči) proti tistemu, ki neupravičeno moti njegovo posest ali mu jo odvzame, vendar le, če je nevarnost neposredna, samopomoč takojšnja in nujna, uporabljen način pa ustrezen okoliščinam, v katerih obstaja nevarnost.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 31, 32, 33, 35 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 339, 339/2, 339/2-15

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.