Jedro

Stranki pogodbe o trgovskem zastopanju lahko v pogodbi določita "resne razloge", ki upravičujejo razvezo pogodbe brez odpovedanja roka. V izjavi, s katero razdira pogodbo brez odpovednega roka, pa mora pogodbena stranka navesti konkretno dejanje, ki velja za "resen vzrok". Ne zadostuje samo sklicevanje na ustrezno določilo pogodbe, če ta določa samo abstraktni dejanski stan.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločanje o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Glede na prvi odstavek 498. člena ZPP je sodišče izvedlo revizijski postopek po določbah ZPP iz leta 1977. Pritožbo zoper sodbo, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi jo imela tožeča stranka, ker je tožena stranka razdrla pogodbo o poslovnem sodelovanju brez odpovednega roka, je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija tožeča stranka z revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa naj sodbo sodišča druge stopnje spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi.

Sodišče je revizijo vročilo Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče preizkusi z revizijo izpodbijano sodbo v obsegu iz 386. člena ZPP. To pomeni, da bi morala tožeča stranka v reviziji konkretno navesti, do katerih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka je prišlo v postopku. Tega pa ni storila. Zato, in ker v postopku tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, tožeča stranka z revizijo z uveljavljanjem procesnih napak v postopku, ne more uspeti.

Utemeljen pa je revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava, zlasti očitek neupoštevanja prvega odstavka 811. člena ZOR tako, kot se glasi.

Iz prvega odstavka 811. člena ZOR izhaja, da lahko vsaka stranka pogodbe o trgovskem zastopanju (to namreč je pogodba o poslovnem sodelovanju, ki sta jo sklenili stranki spora) pogodbo razdre brez odpovednega razloga, če so za to podani resni razlogi, ki jih mora stranka, ki razdira pogodbo, navesti.

Kot podlago za razvezo pogodbe brez odpovednega roka je tožena stranka v izjavi o "odpovedi pogodbe o poslovnem sodelovanju", poslani tožeči stranki, navedla samo člene pogodbe po številkah, in sicer 15., 8. in 9. člen. Po mnenju pritožbenega sodišča je tožena stranka že s tem izpolnila zahtevo iz prvega odstavka 811. člena ZOR, da mora stranka, ki razdira pogodbo brez odpovednega roka, resne vzroke za to navesti. Takšno stališče pa je materialnoprvano zmotno.

Pogodba v 15. členu določa, da lahko tožena stranka odpove pogodbo brez odpovednega roka, če tožeča stranka ravna v nasprotju s pogodbo. Revizijsko sodišče se strinja s stališčem, da sta pogodbeni stranki lahko sami določili, kateri so resni vzroki, ki upravičujejo razvezo pogodbe brez odpovednega roka. Ne strinja pa se s stališčem, da že samo sklicevanje na člene pogodbe, ki naj bi jih tožeča stranka kršila, pomeni, da je tožena stranka te resne vzroke tudi navedla.

Navesti resne vzroke pomeni navesti konkretna dejanja, ki jih je mogoče podvesti pod pojem "resni vzroki". Če bi 8. ali 9. člen navedla konkretno dejanje kot pogodbeno obveznost tožeče stranke, bi samo sklicevanje nanj morda res zadostovalo kot izpolnitev zahteve iz prvega odstavka 811. člena ZOR. Osmi člen pogodbe pa ni takšna določba. Določa namreč samo abstraktni dejanski stan, ki je uporabljiv samo, če se z njim sklada konkretno zatrjevan in tudi ugotovljen dejanski stan. Takšnega konkretnega dejanskega stanu pa tožena stranka v izjavi o "odpovedi pogodbe o poslovnem sodelovanju" ni navedla. Ni torej izpolnila zahteve, da mora stranka, ki razdira pogodbo brez odpovednega roka, resne razloge za to navesti.

Ugotavljanje in morda tudi ugotovitev obstoja takšnih razlogov v kasnejšem sodnem sporu ne nadomesti obveznosti iz prvega odstavka 811. člena ZOR. To izhaja iz drugega odstavka 811. člena ZOR. V kasnejšem sodnem sporu se ugotavlja samo, ali so v izjavi o razvezi pogodbe brez odpovednega roka navedeni vzroki res "resni vzroki" iz prvega odstavka 811. člena ZOR.

Določba 9. člena pogodbe konkretneje določa pogodbeno obveznost tožeče stranke. Revizijsko sodišče se strinja s stališčem pritožbenega sodišča, da neznatna kršitev pogodbenih določil ni podlaga za razvezo pogodbe brez odpovednega roka. Zato bi tožena stranka tudi glede kršitev 9. člena pogodbe morala navesti kaj več, ne pa se nanj samo sklicevati. To še toliko bolj, ker sodišče prve stopnje nekaterih prekoračitev blagajniškega maksimuma zaradi določenih okoliščin ni štelo tožniku v breme.

Tudi če bi samo sklicevanje v izjavi na 8. in 9. člen pogodbe zadostovalo (pa ne, kot je obrazloženo zgoraj), pri odločanju o utemeljenosti razveze pogodbe brez odpovednega razloga dveh primanjkljajev najbrže ni mogoče upoštevati. Primanjkljaji, zlasti če se ponavljajo ali če gre za večje, so najbrže "resen vzrok" iz prvega odstavka 811. člena ZOR. Toda tožena stranka jih v izjavi o razvezi pogodbe brez odpovednega razloga ni navedla kot takšen vzrok, zajeti pa tudi niso niti v 8. niti v 9. členu pogodbe.

Glede na obrazloženo zmotno uporabo materialnega prava dejansko stanje za njegovo pravilno uporabo ni bilo ugotovljeno. Zato je revizijsko sodišče reviziji tožeče stranke ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 395. člena ZPP), odločanje o stroških revizijskega postopka pa pridržalo za končno odločitev (tretji odstavek 166. člena ZPP).