Jedro

Dohodek, ki bi ga tožnik prejemal bi bil seštevek plače za opravljeno delo v skrajšanem delovnem času in nadomestila zaradi dela v skrajšanem delovnem času. Izguba dohodka v tej višini je škoda, ki jo je tožena stranka dolžna povrniti tožniku.

Izrek

Revizija zoper sodbo se zavrne, revizija zoper sklep pa zavrže.

Obrazložitev

Tožniku je julija 1993 prenehalo delovno razmerje, vendar je uspel v sodnem sporu in ga je tožena stranka aprila 1996 pozvala nazaj na delo, ni pa mu izplačala nadomestila plače in drugih prejemkov.

Tožniku je bila z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Republike Slovenije (v nadaljevanju Zavod) z dne 2. 7. 1993 kot invalidu II. kategorije invalidnosti priznana tudi pravica do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom. Sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka (med drugim) dolžna plačati tožniku plače, ki bi jih prejemal, če bi delal v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke le glede odločitve o stroških in v tem delu vrnilo zadevo prvostopnemu sodišču v novo sojenje, sicer pa jo je zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Revizijo vlaga le zoper pravnomočno sodbo v delu, s katero je bila zavrnjena njena pritožba in potrjena prvostopna sodba v točkah I/1 ter II/1 in III. Izrek prvostopne sodbe v točki II/1 naj bi bil nerazumljiv in sam s seboj v nasprotju, saj sodišče najprej ugotavlja obstoj terjatve iz naslova razlik v plačah oziroma plač v bruto mesečnih zneskih, istočasno pa ugotovi tudi obstoj terjatve za izplačilo neto razlik. Ni mogoče istočasno ugotoviti obstoja terjatve v bruto in neto zneskih. Materialno nepravilna naj bi bila tudi odločitev o dolžnosti vpisa delovne dobe ter prijave v pokojninsko in invalidsko zavarovanje od dneva vrnitve na delo. Od tega dne dalje je bilo to že izvršeno. Tožena stranka tudi ne more biti zavezanec za izplačilo nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom do 15. 4. 1996. Z dopolnitvijo revizije je tožena stranka izpodbijala iz istih revizijskih razlogov še samostojen pravnomočen sklep o stroških postopka.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena, deloma pa ni dovoljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

Izrek prvostopne sodbe, potrjene z izpodbijano sodbo, v točki II/1 ni nerazumljiv ali sam s seboj v nasprotju. Lahko da je v drugem delu, ki se nanaša na obveznost izplačila neto plač, nepotreben, saj je o tem sodišče odločilo tudi s III. točko izreka. Ne nalaga pa izpodbijana sodba s tem toženi stranki dvojnih obveznosti. Tožnik ima pravico do bruto plače. Tako plačo mu mora (tako kot sicer vsem svojim delavcem) zato tožena stranka obračunati, od te plače odvesti predpisane davke in prispevke, neto znesek plače pa izplačati tožniku. Samo to in nič več dovolj jasno nalaga toženi stranki pravnomočna sodba.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Z odločbo Zavoda št. 28-8004808 z dne 2. 7. 1993 je bila tožniku kot invalidu II. kategorije invalidnosti priznana pravica do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom od 8. 6. 1993 dalje, in sicer v višini razlike med plačo, ki jo prejema za krajši delovni čas in plačo, ki bi jo dobival, če bi opravljal isto delo s polnim delovnim časom. Nadomestilo bi bila na podlagi drugega odstavka 139. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92 in nasl. - ZPIZ) tožniku dolžna izplačevati tožena stranka (v breme Zavoda, 142. člen ZPIZ). Zavezanec za izplačilo nadomestila je torej delodajalec in ne Zavod.

Tožniku je delovno razmerje prenehalo že 19. 7. 1993, tako da je dejansko začel delati s skrajšanim delovnim časom šele po reintegraciji 15. 4. 1996. Vendar se je to zgodilo zaradi nezakonitega ravnanja tožene stranke. Zahtevek tožnika je po svoji naravi odškodninski zahtevek - zahteva povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi nezakonitega ravnanja tožene stranke. Tožena stranka je bila na podlagi pravnomočne sodbe dolžna vzpostaviti stanje, kakršno je bilo oziroma bi bilo, če do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ne bi prišlo. Tožnik je v sporu zaradi prenehanja delovnega razmerja uspel, zato ima na podlagi 185. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) pravico do restitucije, to je do vzpostavitve stanja, kakršno je bilo, preden je škoda nastala. Če vzpostavitev prejšnjega stanja škode ne odpravi popolnoma, ima tožnik pravico do denarne odškodnine za ostanek škode.

Če nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ne bi bilo, bi tožnik že julija 1993 pričel delati s skrajšanim delovnim časom, tožena stranka pa bi mu morala izplačevati nadomestilo. Le v tem okviru je mogoče v konkretnem primeru upoštevati določbe 190. člena ZPIZ. Ne kdaj je tožnik dejansko začel delati po odpravi posledic nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, temveč kdaj bi začel delati, če nezakonitega ravnanja delodajalca ne bi bilo. Dohodek, ki bi ga tožnik prejemal bi bil torej seštevek plače za opravljeno delo v skrajšanem delovnem času in nadomestila zaradi dela v skrajšanem delovnem času. Izguba dohodka v tej višini je škoda, ki jo je tožena stranka dolžna povrniti tožniku. Na njeno obveznost ne vpliva okoliščina ali ji bo ali ne bo Zavod zneske nadomestila povrnil, kot bi se to zgodilo, če bi tožnik ves ta čas tudi dejansko delal. Če jih ne bo, bo posledice svojega nezakonitega ravnanja nosila tožena stranka v celoti sama.

Samostojna revizija zoper odločitev o stroških ni dovoljena, ne glede na to, za kateri sklep sodišča o tem gre. Revizija ni dopustna ne zoper sklep, s katerim je bila prvostopna sodba in sklep v delu o stroških razveljavljena, ne zoper sklep o odmeri stroškov (ne glede na to, ali je tak sklep sestavni del odločbe o glavni stvari ali samostojen sklep).

Ker niso podani revizijski razlogi, in je glede na ugotovljeno dejansko stanje tudi po presoji revizijskega sodišča odločitev materialno pravno pravilna, je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).