VSM Sodba VI Kp 72477/2024

Jedro

Drži, da odvzem vozila nedvomno pomeni poseg v ustavno zagotovljeno lastnino kot svoboščino, vendar pa je tak poseg dopusten prav zato, ker se z ukrepom odvzema osebnega vozila po osmem odstavku 308. člena KZ-1, varujejo interesi obrambe države. Gre za ustavno določeno omejitev lastninske pravice po drugem in tretjem odstavku 15. člena Ustave RS ter prvim odstavkom 67. člena Ustave RS. Ustavno sprejemljiv poseg v lastninsko pravico pa je tudi namen preprečitve nadaljnjega izvrševanja tega kaznivega dejanja, kot tudi odvzem predmetov, uporabljenih za izvršitev kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta poseg zasleduje legitimen cilj, to je preprečiti ponovitev kaznivega dejanja, kar predstavlja razumen razlog za poseg v lastninsko pravico. Odvzem osebnega vozila, uporabljenega za izvršitev kaznivega dejanja je nujen (v demokratični družbi), saj tega cilja ni mogoče doseči z blažjim ukrepom. Le z onemogočanjem nadaljnje uporabe osebnega vozila je namreč moč povsem preprečiti njegovo prihodnjo uporabo za izvrševanje kaznivih dejanj. Odvzem je tudi primeren in proporcionalen ukrep, saj interes države, da varuje pravni red pred (ponovnimi) kršitvami pretehta nad pravico obdolženca in njegove zunajzakonske partnerice do zasebne (skupne) lastnine po 33. členu Ustave RS. Pritožbeni ugovor pritožnikov, da je odvzeto osebno vozilo skupna lastnina obdolženca in njegove partnerice ter da ga kot takega ni mogoče odvzeti, ker ne gre za izključno lastnino obdolženca, je tako neupošteven in neutemeljen, saj gre za zakoniti in oblastni ukrep države, ki obdolžencu (in s tem tudi njegovi zunajzakonski partnerici) odvzame razpolagalno upravičenje prav zato, da prepreči nevarnost ponovitve (istovrstnih) kaznivih dejanj.

Izrek

I.Pritožbi obdolženega A. A. in njegovega zagovornika se kot neutemeljeni zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Obdolženca se oprosti plačila sodne takse, nagrada in potrebni izdatki po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika odvetnika B. B. pa se na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 97. člena ZKP izplačajo iz proračunskih sredstev.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo II K 72477/2024 z dne 14. 1. 2025 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 v zvezi z 2. točko drugega odstavka 51. člena KZ-1 mu je izreklo kazen eno leto in deset mesecev zapora, po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 in 47. členu KZ-1 mu je izreklo tudi denarno kazen 100 dnevnih zneskov po 7,00 EUR za dnevni znesek, skupaj torej 700,00 EUR, po 48. členu KZ-1 pa še stransko kazen izgon tujca iz države za čas treh let. V izrečeno kazen zapora mu je na podlagi prvega odstavka 58. člena KZ-1 vštelo čas pridržanja in pripora od dne 28. 9. 2024 od 16.49 ure dalje. Denarno kazen je obdolženec dolžan plačati v treh mesecih od pravnomočnosti sodbe. Če se denarna kazen ne da niti prisilno izterjati, jo sodišče izvrši tako, da se za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določi en dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od šestih mesecev. Če obsojenec plača samo del denarne kazni, se mu ostanek sorazmerno spremeni v zapor, če plača še ostanek, pa se izvrševanje kazni zapora ustavi. Trajanje izgona tujca iz države se šteje od dneva pravnomočnosti sodbe, pri čemer se čas prebit v priporu in zaporu ne všteva v čas trajanja te kazni. Na podlagi osmega odstavka 308. člena v zvezi s prvim odstavkom 73. člena KZ-1 je sodišče prve stopnje obdolžencu izreklo varnostni ukrep odvzema prevoznega sredstva, in sicer osebnega avtomobila znamke DACIA LOGAN, reg. št. C. (Češka), s številko šasije 1. Na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 mu je izreklo tudi varnostni ukrep odvzema predmetov, in sicer mu je odvzelo mobilni telefon znamke REDMI M1901FG, IMEI1 866..., IMEI2 866..., s pripadajočima SIM karticama KIYVSTAR in VODAFONE. V skladu s četrtim odstavkom 95. člena pa je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), nagrada in potrebni izdatki po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika odvetnika pa se na podlagi prvega odstavka 97. člena izplačajo iz proračunskih sredstev.

2.Zoper sodbo sta se pritožila obdolženec in njegov zagovornik zaradi odločbe o kazni, pri čemer zagovornik uveljavlja tudi kršitve 14. in 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava RS). Pritožbenemu sodišču predlagata, da njunima pritožbama ugodi in izrečene kazni ustrezno zniža, in sicer se obdolženec izrecno zavzema za znižanje zaporne kazni na eno leto in štiri mesece zapora ter znižanje denarne kazni na 100,00 EUR, oba pa predlagata, da se stranska kazen izgona tujca iz države sploh ne izreče ter spremeni izrek varnostnega ukrepa odvzema predmetov.

3.Po vložitvi pritožbe je zagovornik dne 1. 4. 2025 po elektronski pošti predlagal izvedbo javne seje, ki jo je pritožbeno sodišče izvedlo dne 15. 5. 2025, katere so se udeležili obdolženi A. A., njegov zagovornik, odvetnik B. B., višji državni tožilec D. D. in tolmač za ruski jezik E. E.

4.Pritožbi nista utemeljeni.

5.Skozi pritožbena izvajanja obdolženca in njegovega zagovornika je izluščiti stališče, da je obdolžencu izrečena kazenska sankcija prestroga, pogoji za izrek stranske kazni izgona tujca iz države niso podani, medtem ko sta izrečena varnostna ukrepa odvzema osebnega avtomobila in mobilnega telefona neutemeljena in nepotrebna.

6.V zvezi z izrečeno kaznijo zapora pritožnika primarno izražata prepričanje, da sodišče prve stopnje pri odmeri kazni ni v zadostni meri upoštevalo posebnih olajševalnih okoliščin, ki se odražajo v obdolženčevih osebnih in družinskih razmerah. Vendar povzeti pritožbeni razlogi ne utemeljujejo znižanja obdolžencu izrečene kazni zapora. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da je sodišče prve stopnje obdolžencu za kaznivo dejanje, storitev katerega je priznal in bil posledično tudi spoznan za krivega, izreklo primerno kazensko sankcijo, ki jo je s tehtnimi razlogi ustrezno obrazložilo. Kot je navedlo že sodišče prve stopnje, je obdolženec na predobravnavnem naroku krivdo za očitano mu kaznivo dejanje priznal, za sprejem priznanja pa v točki 2 obrazložitve izpodbijane sodbe ponudilo razumne razloge. Presodilo je namreč, da je obdolženec razumel naravo in posledice danega priznanja, ki je bilo prostovoljno, jasno in podprto z dokazi v spisu.

7.Sodišče prve stopnje je pri izreku zaporne kazni sledilo predlogu tožilstva in mu le-to izreklo ob uporabi omilitvenih določil, in sicer na podlagi 2. točke drugega odstavka 51. člena KZ-1. Zagovornik se s tem ne strinja in se zavzema za izrek omiljene kazni zapora po drugi alineji 50. člena KZ-1, saj meni, da obstojijo posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo izrek omiljene kazni. Ob tem nekritično prezre, da mora sodišče v tem primeru, ko se zaporna kazen omili na podlagi druge alineje 50. člena KZ-1, to omiliti v mejah, ki jih določa prvi odstavek 51. člena KZ-1, medtem ko se v primeru priznanju krivde v skladu z drugim odstavkom 51. člena KZ-1 lahko kazen omili v večjem obsegu, kar je za obdolženca ugodneje in mu je torej v korist. Sodišče prve stopnje bi tako lahko na podlagi 2. točke prvega odstavka 51. člena KZ-1 obdolžencu za obravnavano kaznivo dejanje kazen omililo do enega leta zapora, medtem ko mu lahko zaradi priznanja krivde po 2. točki drugega odstavka 51. člena KZ-1 kazen omili do treh mesecev zapora. Olajševalne okoliščine, ki so navedene v točki 3 obrazložitve izpodbijane sodbe in jih sedaj pritožnika ponovno poudarjata v pritožbenem postopku (dosedanja nekaznovanost, finančna pomoč družinskim članom, to je mami, bivši invalidni ženi in sinu, sestri in svaku ter preživljanje svoje družine, s katero živijo na Češkem), pa je sodišče prve stopnje pri odmeri zaporne kazni že zadostno upoštevalo, zato pritožnika s svojimi navedbami odločitve sodišča ne moreta omajati.

8.Kljub temu pa zagovornik meni, da so bile obdolžencu z izrečeno omiljeno kaznijo enega leta in desetih mesecev zapora kršene njegove ustavne pravice iz 14. in 22. člena Ustave RS, saj je Okrožno sodišče na Ptuju s sodbo II K 19913/2024 z dne 15. 5. 2024 storilcu izreklo nižjo kazen zapora, to je eno leto in štiri mesece, pa čeprav gre po dejanskem stanju za primerljivo zadevo (prevoz treh tujcev in podobne olajševalne okoliščine, razlika je le v starosti storilcev). Smiselno enako je razbrati tudi iz pritožbenih navedb obdolženca, ko v pritožbi primerja okoliščine obeh zadev in izrečene kazenske sankcije v posameznih zadevah. Četudi drži, da je sodišče nekemu drugemu obdolžencu za istovrstno kaznivo dejanje izreklo nižjo kazen zapora, pa po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča RS to še avtomatično ne pomeni neenakopravne obravnave storilcev kaznivih dejanj in s tem kršitev načela enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS ali načela enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Načelo individualizacije pri izreku kazni namreč omogoča sodišču diferenciacijo kazni znotraj predpisane glede na ugotovljene obteževalne in olajševalne okoliščine vsakega konkretnega primera posebej in ob upoštevanju teže samega kaznivega dejanja oziroma okoliščin, ki znotraj posameznega kaznivega dejanja kažejo morebitna razlikovanja, tako v korist kot v breme storilca. Pritožnika zato kljub izpostavljanjem podobnosti in razlik glede dokazne podlage za izrek kazenske sankcije zatrjevanih ustavnih kršitev nista uspela izkazati. Povedano drugače, pritožnika s svojimi pritožbenimi navedbami ne moreta prepričati, da bi sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi glede na vse pravno relevantne okoliščine obravnavanega primera, brez stvarno utemeljenega razloga odločilo drugače, kot sodišča redoma odločajo v takšnih primerih. Zgolj ena kazenska zadeva, ki jo pritožnika navajata v podkrepitev svoje teze, pa tudi ne pomeni ustaljene sodne prakse. Zato pritožbeno namigovanje, da je izrečena kazen zapora neskladna s sodno prakso, ni prepričljivo. Zgolj posplošeno nestrinjanje z odmero prostostne kazni sodišča prve stopnje in ponujanje lastnega pogleda pritožnikov na določene osebne okoliščine obdolženca z vidika olajševalnih okoliščin, zatorej ne more merodajno poseči v kazen zapora, kot jo je izreklo prvostopenjsko sodišče.

8.Kljub temu pa zagovornik meni, da so bile obdolžencu z izrečeno omiljeno kaznijo enega leta in desetih mesecev zapora kršene njegove ustavne pravice iz 14. in 22. člena Ustave RS, saj je Okrožno sodišče na Ptuju s sodbo II K 19913/2024 z dne 15. 5. 2024 storilcu izreklo nižjo kazen zapora, to je eno leto in štiri mesece, pa čeprav gre po dejanskem stanju za primerljivo zadevo (prevoz treh tujcev in podobne olajševalne okoliščine, razlika je le v starosti storilcev). Smiselno enako je razbrati tudi iz pritožbenih navedb obdolženca, ko v pritožbi primerja okoliščine obeh zadev in izrečene kazenske sankcije v posameznih zadevah. Četudi drži, da je sodišče nekemu drugemu obdolžencu za istovrstno kaznivo dejanje izreklo nižjo kazen, pa po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča RS to še avtomatično ne pomeni neenakopravne obravnave storilcev kaznivih dejanj in s tem kršitev načela enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS ali načela enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Načelo individualizacije pri izreku kazni namreč omogoča sodišču diferenciacijo kazni znotraj predpisane glede na ugotovljene obteževalne in olajševalne okoliščine vsakega konkretnega primera posebej in ob upoštevanju teže samega kaznivega dejanja oziroma okoliščin, ki znotraj posameznega kaznivega dejanja kažejo morebitna razlikovanja, tako v korist kot v breme storilca. Pritožnika zato kljub izpostavljanjem podobnosti in razlik glede dokazne podlage za izrek kazenske sankcije zatrjevanih ustavnih kršitev nista uspela izkazati. Povedano drugače, pritožnika s svojimi pritožbenimi navedbami ne moreta prepričati, da bi sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi glede na vse pravno relevantne okoliščine obravnavanega primera, brez stvarno utemeljenega razloga odločilo drugače, kot sodišča redoma odločajo v takšnih primerih. Zgolj ena kazenska zadeva, ki jo pritožnika navajata v podkrepitev svoje teze, pa tudi ne pomeni ustaljene sodne prakse. Zato pritožbeno namigovanje, da je izrečena kazen zapora neskladna s sodno prakso, ni prepričljivo. Zgolj posplošeno nestrinjanje z odmero prostostne kazni sodišča prve stopnje in ponujanje lastnega pogleda pritožnikov na določene osebne okoliščine obdolženca z vidika olajševalnih okoliščin, zatorej ne more merodajno poseči v kazen zapora, kot jo je izreklo prvostopenjsko sodišče.

9.Prav tako pritožnikoma ni slediti niti na točki zavzemanja za izrek nižje denarne kazni. Sodišče prve stopnje je število dnevnih zneskov in višino posameznega dnevnega zneska ustrezno določilo ob upoštevanju splošnih pravil o odmeri kazni ter obdolženčevih premoženjskih razmer v času storitve kaznivega dejanja, višino dnevnega zneska pa celo določilo nižje od predloga državne tožilke. Pri tem je upoštevalo tako obdolženčeve prihodke iz naslova opravljanja dela, v višini med 1.000,00 in 1.300,00 EUR mesečno, kot tudi njegove finančne obveznosti in premoženjsko stanje članov njegove družine, ki jim obdolženec pomaga (točka 3 razlogov izpodbijane sodbe). Ne držijo zagovornikove trditve, da naj bi sodišče prve stopnje stopnje pri izreku denarne kazni upoštevalo podatke, ki so stari več kot leto dni, kot to navaja zagovornik v svoji pritožbi, saj je obdolženec že pred preiskovalno sodnico ob njegovem zaslišanju dne 30. 9. 2024 pojasnil, kakšno je bilo njegovo premoženjsko stanje v trenutku odvzema prostosti, njegove navedbe pa tekom postopka niso bile ovržene kot neresnične ali netočne. Pritožbeno izpostavljena okoliščina, da je bila obdolžencu odvzeta prostost in je tako njegov dohodek praktično ničen, zaradi česar denarne kazni obdolženec ne bo mogel pravočasno v celoti odplačati, pa na določitev višine denarnega kaznovanja ne more imeti vpliva. To je namreč pričakovana posledica odvzema prostosti, na katero bi obdolženec ob izvrševanju kaznivega dejanja moral računati. Posledično tako tudi obdolženec s svojimi pritožbenimi navedbami, s katerimi se zavzema za izrek denarne kazni v znesku 100,00 EUR, ne more uspeti. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da četudi je sodišče prve stopnje odločilo, da mora obdolženec denarno kazen plačati v treh mesecih od pravnomočnosti sodbe, ima obdolženec v skladu s petim odstavkom 47. člena KZ-1, vedno možnost zaprositi za obročno plačilo denarne kazni, pri čemer rok za plačilo ne sme biti daljši od dveh let.

10.Pritožnika ne moreta prepričati niti z razlogi, s katerimi grajata izrek in trajanje izrečene kazni izgona tujca iz države, saj poskušata izničiti dejstvo, da: 1. je obravnavano kaznivo dejanje povezano s specifičnimi socialnimi in političnimi okoliščinami v ogroženih državah, na katere se v Sloveniji, ki praviloma ni ciljna država ilegalnih prebežnikov, ne da vplivati in 2. kazniva dejanja, povezana z nezakonitimi migracijami oziroma nekontroliranimi prehajanji državnih meja, pomenijo ogrozitveni faktor za pravni red vsake države in s tem tudi za varnost v njej bivajočih ljudi. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 4 razlogov izpodbijane sodbe pravilno in argumentirano zaključilo, da sta v obravnavanem primeru izpolnjena oba pogoja za izrek te stranske kazni, kot ju določa prvi odstavek 48.a člena KZ-1, tudi s strani pritožnikov izpostavljeni pogoj resnost grožnje za javni red in mir. Konkretne obdolženčeve osebne okoliščine, na podlagi katerih je brez dvoma podana resna grožnja za javni red in javno varnost, so namreč, po razumnem razlagovanju prvostopenjskega sodišča, povezane z njegovim premoženjskim stanjem in razlogom za prihod v Republiko Slovenijo, ko je obdolženec v Slovenijo prišel zgolj z namenom izvršitve kaznivega dejanja, s katerim bi si pridobil (dodatna) finančna sredstva. Pritožbeno sodišče namreč soglaša s sodiščem prve stopnje, da ravno to kaže na obstoj resne grožnje za javni red in javno varnost, saj se bo obdolženec na prostosti zelo verjetno znašel v finančni stiski in bi zato utegnil kaznivo dejanje ponoviti. Stranska kazen je bila tako izrečena skladno s kriteriji, kot jih določa 48.a člen KZ-1, pritožnika pa se tako z navedbami, s katerimi izpostavljata obdolženčeve osebne okoliščine (družinsko življenje, finančna stiska), neutemeljeno zavzemata, da se ta stranska kazen sploh ne izreče oziroma se njeno trajanje skrajša. Odveč so tudi nadaljnji pritožbeni pomisleki obeh pritožnikov, da bi izrek stranske kazni izgona tujca iz države lahko vplival na obdolženčevo pravico do bivanja na Češkem in bi lahko prišlo do razdvojitve družine, saj izgon tujca iz države po 48.a členu KZ-1 pomeni le izgon tujca iz točno določenega ozemlja, to je Republike Slovenije, kar pa ne pomeni ovire za gibanje v drugih državah Evropske unije.

Pritožbene trditve tako glede na navedeno odločitev sodišča prve stopnje tudi v tem delu ne moreta omajati, saj je izrek te kazni po oceni pritožbenega sodišča pravilen in zakonit.

11.Nič spornega pritožbeno sodišče ne vidi niti v izreku varnostnega ukrepa odvzema prevoznega sredstva. Pritožbeno sodišče je prepričano, da je glede na podatke spisa obdolženec lastnik odvzetega motornega vozila, četudi je njegova partnerica lastninsko udeležena tako, da je vozilo njuno skupno premoženje. Ta okoliščina namreč po pravilnih razlogih sodišča prve stopnje izreka tega ukrepa ne preprečuje. Glede na namen zakonske določbe (teleološka razlaga) po stališču pritožbenega sodišča zadevne zakonske dikcije ne gre tolmačiti tako ozko, kot si to razlagata pritožnika, saj bi se v tem primeru izvotlila pravica države, da ravna oblastno in v skladu z načelom uspešnosti kazenskega postopka odvzame vozilo, uporabljeno za izvršitev kaznivega dejanja, s čimer se tudi prepreči ponovitvena nevarnost. Sama presoja ponovitvene nevarnosti in concreto niti ni potrebna, ker zakon predvideva obligatoren odvzem vozila.

12.Drži, da odvzem vozila nedvomno pomeni poseg v ustavno zagotovljeno lastnino kot svoboščino, vendar pa je tak poseg dopusten prav zato, ker se z ukrepom odvzema osebnega vozila po osmem odstavku 308. člena KZ-1, varujejo interesi obrambe države. Gre za ustavno določeno omejitev lastninske pravice po drugem in tretjem odstavku 15. člena Ustave RS ter prvim odstavkom 67. člena Ustave RS. Ustavno sprejemljiv poseg v lastninsko pravico pa je tudi namen preprečitve nadaljnjega izvrševanja tega kaznivega dejanja, kot tudi odvzem predmetov, uporabljenih za izvršitev kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta poseg zasleduje legitimen cilj, to je preprečiti ponovitev kaznivega dejanja, kar predstavlja razumen razlog za poseg v lastninsko pravico. Odvzem osebnega vozila, uporabljenega za izvršitev kaznivega dejanja je nujen (v demokratični družbi), saj tega cilja ni mogoče doseči z blažjim ukrepom. Le z onemogočanjem nadaljnje uporabe osebnega vozila je namreč moč povsem preprečiti njegovo prihodnjo uporabo za izvrševanje kaznivih dejanj. Odvzem je tudi primeren in proporcionalen ukrep, saj interes države, da varuje pravni red pred (ponovnimi) kršitvami pretehta nad pravico obdolženca in njegove zunajzakonske partnerice do zasebne (skupne) lastnine po 33. členu Ustave RS. Pritožbeni ugovor pritožnikov, da je odvzeto osebno vozilo skupna lastnina obdolženca in njegove partnerice ter da ga kot takega ni mogoče odvzeti, ker ne gre za izključno lastnino obdolženca, je tako neupošteven in neutemeljen, saj gre za zakoniti in oblastni ukrep države, ki obdolžencu (in s tem tudi njegovi zunajzakonski partnerici) odvzame razpolagalno upravičenje prav zato, da prepreči nevarnost ponovitve (istovrstnih) kaznivih dejanj. Tako je odločilo tudi Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-186/09 in Up-878/09 z dne 28. 9. 2011, ki se je sicer nanašala na oceno ustavnosti obligatornega odvzema prevoznih sredstev, uporabljenih za prevoz in hrambo drog po petem odstavku 186. člena KZ-1, vendar je po stališču pritožbenega sodišča aplikativna, saj de facto narekuje obvezen odvzem prevoznega sredstva ne glede na (ne)lastništvo storilca. Obligatoren odvzem prevoznega sredstva določa tudi osmi odstavek 308. člena KZ-1, ker je zakonodajalec že sam ocenil, da je izkazana taka stopnja nevarnosti v zvezi z odvzetimi predmeti, da je predpisal obvezni odvzem, če je vozilo last storilca, pod določenimi pogoji pa tudi, če ni njegova last.

13.Nenazadnje so neutemeljene tudi zagovornikove navedbe, s katerimi se ta zavzema za odpravo varnostnega ukrepa odvzema predmetov, to je mobilnega telefona znamke REDMI s pripadajočima SIM karticama. Nedvomno gre za predmete, ki so bili uporabljeni pri storitvi kaznivega dejanja, kot je to pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče v točki 5 obrazložitve izpodbijane sodbe, zaradi česar je ravnalo pravilno in zakonito, da jih je odvzelo na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1. Ob tem pa ni prezreti, da je odvzeti mobilni telefon obdolženec uporabljal med samim izvrševanjem kaznivega dejanja, saj je z njegovo pomočjo med vožnjo tujcev komuniciral z neznanimi sostorilci, ki so mu pošiljali navodila glede poti. Brez dvoma obstoji konkretna bojazen, da bi lahko v primeru vrnitve odvzetega mobilnega telefona obdolženec ponovno prišel v stik s sostorilci in nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj, zlasti ker je že bilo predhodno ugotovljeno, da obstaja nevarnost ponovitve kaznivega dejanja (točka 10 obrazložitve te sodbe). Tako je izrek tega varnostnega ukrepa vsekakor potreben, saj je njegova narava preventivna in ima pomemben pomen za varnost. Z njim se namreč odstranijo tista stanja ali okoliščine, ki bi lahko pomenili nevarnost za ponavljanje kaznivih dejanj, zato zagovornik s svojimi pritožbenimi navedbami, češ da ne gre za nek posebni predmet, ne more prepričati v nasprotno. Res je, da je izrek varnostnega ukrepa odvzema predmetov fakultativen, vendar pa je kazenska sankcija v razmerju do obdolženega individualizirana, torej v sorazmerju z nevarnostjo konkretnega kaznivega dejanja ter prilagojena obdolženčevi osebnosti. Zato ob upoštevanju vsega navedenega ni mogoče slediti zagovornikovim trditvam, da bi bil obdolženec z izrekom tega varnostnega ukrepa odvzema mobilnega telefona obravnavan neenakopravno, zgolj iz razloga, ker drugo sodišče drugemu storilcu mobilnega telefona ni odvzelo.

14.Po obrazloženem je tako po mnenju pritožbenega sodišča celostno izrečena kazenska sankcija povsem ustrezna in hkrati oddaja jasno sporočilo glavnim organizatorjem nezakonitih prehajanj državnih meja, ki nemalokrat ostajajo nekaznovani, o pravni nevzdržnosti in nedopustnosti izvrševanj tovrstnih deliktov. Ker pritožba v preostalem ne vsebuje nič takšnega, kar bi lahko omajalo prvostopenjski izrek, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je o pritožbah obdolženca in njegovega zagovornika odločilo tako, kot izhaja iz izreka te odločbe (391. člen ZKP).

15.Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (prvi odstavek 98. člena ZKP v zvezi s prvim in četrtim odstavkom 95. člena ZKP).

-------------------------------

1Prim.: odločbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 42661/2022 z dne 7. 2. 2024, tč. 13, I Ips 60592/2023 z dne 12. 9. 2024, tč. 9, I Ips 79406/2022 z dne 25. 1. 2024, tč. 18, in druge.

2Prim.: odločba Vrhovnega sodišča RS I Ips 60592/2023 z dne 12. 9. 2023, tč. 10.

3Prim.: sodba in sklep Višjega sodišča v Mariboru III Kp 78305/2022 z dne 31. 5. 2022, tč. 9.

4Prim.: sodba Višjega sodišča v Mariboru III Kp 78305/2022 z dne 31. 5. 2023, tč. 9.

5Prim.: sodba Višjega sodišča v Ljubljani VI Kp 50227/2024 z dne 6. 12. 2024.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 20, 20/2, 48a, 48a/1, 51, 51/2, 51/2-2, 308, 308/3, 308/8

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 391

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

Podobni dokumenti

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

VSM Sodba VI Kp 72477/2024

ECLI:SI:VSMB:2025:VI.KP.72477.2024 Kazenski oddelek

Jedro

Jedro

Izrek

Izrek

Obrazložitev

Obrazložitev

Zveza:

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Začni iskati!

Links

Kontaktiraj nas