Jedro

Pritožbeno sodišče ne soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka v izredni odpovedi v zvezi z znaki kaznivih dejanj razžalitve in žaljive obdolžitve konkretizirati oziroma pravno kvalificirati kršitev pogodbenih in drugih obveznosti. Izhodišče in okvir materialnopravne presoje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v sodnem postopku je presoja zakonitosti izredne odpovedi v okviru odpovednih razlogov in njihove obrazložitve v izredni odpovedi. Iz določbe drugega odstavka 86. člena ZDR, ki določa formalne zahteve, ki jih mora vsebovati odpoved, v povezavi s 1. alinejo prvega odstavka 111. člena ZDR, izhaja, da mora delodajalec očitano kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja opredeliti tako, da iz te opredelitve oziroma opisa izhaja konkretna kršitev in znaki kaznivega dejanja, ki jih ima ta kršitev. Sodišče prve stopnje zato zaradi zmotne materialnopravne presoje ni ugotavljalo, ali iz izrečenih besed tožnice („da si direktorica gradi palačo“,...) izhajajo znaki kaznivih dejanj razžalitve in žaljive obdolžitve.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 4. 2012 nezakonita in da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 30. 4. 2012, ampak še traja, zaradi česar jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in ji zagotoviti delo. Toženi stranki je naložilo, da tožnico prijavi v zavarovanje za čas od 30. 4. 2012 do vrnitve na delo in za ta čas obračuna nadomestilo plače v mesečnem bruto znesku 1.512,54 EUR, odvede davke in prispevke, tožnici pa plača ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za pretekli mesec. Odločilo je, da tožena stranka povrne tožnici njene stroške postopka v znesku 1.075,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila, svoje stroške postopka pa krije sama.

Tožena stranka se pritožuje zoper navedeno sodbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Glede očitane kršitve napačne izdelave vabila za organizacijo prireditve "A." v prostorih tožene stranke navaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da kljub ugotovljeni kršitvi tožnice ni izpolnjen pogoj nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Sodišče ni upoštevalo vseh okoliščin, zaradi katerih ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, zato je storilo bistveno kršitev določb postopka. Po stališču tožene stranke bi moralo sodišče upoštevati, da je tožena stranka javni zavod, katerega uspešno izvajanje dejavnosti je povezano s strokovnim in korektnim delovanjem in od katerega je odvisno povezovanje z okoljem, ki je za toženo stranko izjemnega pomena. V B. klubu delujejo osebe, ki so v okolju prepoznavne in imajo vpliv na sprejem družbeno pomembnih odločitev. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da je tožnica prikrivala napako pred direktorico. O prejetih pripombah v zvezi s poslanimi vabili tožnica ni obvestila direktorice in jih je prikrila. Tožena stranka trdi, da bi tožnica morala seznaniti direktorico tožene stranke o svoji napaki, zaradi česar je opustila svojo delovno obveznost. Glede na težo kršitve in izjavo priče C.C. bi moralo sodišče zaključiti, da nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka ni mogoče. V zvezi z očitano kršitvijo, ki se nanaša na plačilo računa predavateljici D.D. v znesku 242,12 EUR tožena stranka meni, da sodišče o njej po vsebini ni odločalo. V skladu s pooblastilom tožene stranke št. ... bi se morala tožnica z zunanjo izvajalko dogovoriti tako, da bi bili upoštevani vsi stroški, povezani z naročeno storitvijo, torej tudi stroški prevoza in ostali materialni stroški. Tožnica bi morala navesti, da so v avtorski honorar vključeni tudi drugi stroški. Tožena stranka je morala plačati račun, saj bi morebitna zavrnitev plačila povzročila nadaljnje stroške. Navaja, da je tožnica že v preteklosti imela težave z zaračunavanjem storitev. Glede storitve dveh kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki imata znake kaznivih dejanj razžalitve po prvem odstavku 158. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 s spremembami) in kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena KZ-1, tožena stranka navaja, da je iz izredne odpovedi razvidno, da je podana zaradi kršitev delovnih obveznosti, ki imata znake kaznivega dejanja. Delodajalec je v odpovedi dolžan konkretizirati kršitev in znake kaznivega dejanja, ni pa je dolžan pravno kvalificirati. Vprašanja, postavljenega kot trditev "kako je ta faks naredila", ne gre razumeti v smeri kritike, temveč gre za izrazit primer razžalitve direktorice. Izjava tožnice v SMS sporočilu je protipravna. Očitek direktorici v zvezi z njeno osnovno izobrazbo predstavlja žalitev javne uslužbenke ter izraža dvom v njeno izobrazbo in izpolnjevanje pogojev za zasedbo delovnega mesta. Glede očitane kršitve žaljive obdolžitve na kolegiju dne 3. 4. 2012 tožena stranka meni, da bi tožnica svoje mnenje o ekonomski in poslovni neupravičenosti obnovitve prostorov direktorice lahko izrazila na drugačen način, brez nervoznega vpitja in trditev, ki pomenijo resne obtožbe. Kolegij ni namenjen blatenju in obtoževanju direktorice. Izrečena kritika na račun direktorice tožene stranke je med zaposlene vnesla nemir, nezaupanje in nespoštovanje, kar je vplivalo na delovno storilnost zaposlenih. Uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožnica je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev pritožbe. Priglaša povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, v posledici česar tudi ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja.

Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu bibliotekar - koordinator za prireditve in odnose z javnostmi. Dne 26. 4. 2012 ji je bila po dobrem letu zaposlitve pogodba izredno odpovedana iz razlogov po prvi in drugi alineji prvega odstavka 111. člena Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami).

Presoja sodišča druge stopnje, da tožničina pravica do zagovora ni bila kršena, je pravilna. Po drugem odstavku 83. člena ZDR mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ali pred izredno odpovedjo delavcu omogočiti zagovor, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Tožnica je bila na dan predvidenega zagovora dne 25. 4. 2012 in 26. 4. 2012 v bolniškem staležu in ni bila sposobna za delo, daljšo odsotnost z doma in vožnjo z avtomobilom. Iz zdravstvene dokumentacije ni izhajalo, da se bo njeno zdravstveno stanje v kratkem izboljšalo. V bolniškem staležu je bila do 26. 5. 2012. Glede na navedene ugotovitve in glede na kratek rok, ki ga je imela tožena stranka na voljo za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, od nje ni bilo mogoče pričakovati, da datum zagovora prestavi, oziroma da tožnici zagovor omogoči. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da se je tožnica s predavateljico D.D. na prireditvi dogovorila za plačilo računa v višini 242,12 EUR. Tožnica je bila po pooblastilu z dne 8. 9. 2011 pooblaščena, da se z avtorji prireditev in razstav dogovarja za izplačilo njihovih honorarjev do bruto zneska 200,00 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica ravnala v skladu s pooblastilom, ko se je dejansko dogovorila za plačilo avtorskega honorarja v znesku 150,00 EUR bruto. Tožena stranka ni dokazala, da bi tožnica s predavateljico sklenila dogovor o plačilu zneska 242,12 EUR, zato so neutemeljene in glede na vsebino očitka v odpovedi tudi brezpredmetne pritožbene navedbe v zvezi z zavrnitvijo računa in dogodkom, povezanim z računom podjetja E..

Prav tako pritožbeno sodišče soglaša s presojo, da napaki tožnice (uporaba napačnega logotipa in napačna navedba organizatorjev) pri izdelavi vabil, ob ugotovitvah, da je bila s strani tajnice B. kluba na njiju opozorjena, tožnica pa ji je odgovorila zgolj, da so šla vabila že ven in da bo popravila vabila na sami otvoritvi ter da je tožnica šele po ponovni zahtevi za popravo in nova vabila napaki odpravila, predstavlja odpovedni razlog po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR. Nadaljnje ugotavljanje, ali je tožnica pred direktorico napaki tudi prikrila in je bilo zaradi tega ogroženo nadaljnje sodelovanje z B. klubom, na drugačno presojo glede obstoja odpovednega razloga ne more vplivati, pri čemer so pritožbene navedbe v zvezi s kršitvijo pogodbene dolžnosti obveščanja direktorice brezpredmetne, ker tožena stranka tega v odpovedi ni očitala.

Pritožbeno sodišče pa ne soglaša s presojo sodišča prve stopnje v zvezi s preostalima dvema očitkoma, da bi morala tožena stranka v odpovedi v zvezi z znaki kaznivih dejanj razžalitve in žaljive obdolžitve konkretizirati oziroma pravno kvalificirati kršitev pogodbenih in drugih obveznosti. Izhodišče in okvir materialnopravne presoje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v sodnem postopku je presoja zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v okviru odpovednih razlogov in obrazložitve teh razlogov v izredni odpovedi. Iz določbe drugega odstavka 86. člena ZDR, ki določa formalne zahteve, ki jih mora vsebovati odpoved, v povezavi s 1. alinejo prvega odstavka 111. člena ZDR, izhaja, da mora delodajalec očitano kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja opredeliti tako, da iz te opredelitve oziroma opisa izhaja konkretna kršitev in znaki kaznivega dejanja, ki jih ima ta kršitev. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v zadevi VIII Ips 87/2010 z dne 5. 12. 2011 sprejelo stališče, da je v zvezi z vprašanjem, ali, in če, katero, pogodbeno ali delovno obveznost je delavec s svojim ravnanjem kršil, treba kot odločilno upoštevati okoliščino, da gre za dejanja v zvezi z delovnim razmerjem. Obe očitani ravnanji tožnice, iz katerih naj bi izhajali znaki kaznivih dejanj, sta povezani z aktivnostmi tožene stranke in imata neposredno zvezo z delovnim razmerjem. V okviru le-tega pa se že po splošnih pravilih pričakuje in zahteva spoštljiv odnos do nadrejenih. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno navedlo, da že po splošnih pravilih vsak delodajalec od svojih zaposlenih utemeljeno pričakuje in zahteva spoštljiv odnos do sodelavcev in nadrejenih, vendar pa se pri tem zmotno sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi VIII Ips 125/2005 z dne 10. 5. 2005, da mora biti žalitev znatna oziroma pomembna. Takšno stališče je bilo sprejeto ob presoji utemeljenosti razloga za izredno odpoved PZ po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, prva in druga kršitev v odpovedi pa se nanašata na odpovedni razlog iz 1. alineje tega člena.

Kot sicer pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, pogoj za zakonitost odpovedi ni le ugotovitev enega od odpovednih razlogov iz prvega odstavka 111. člena ZDR, temveč tudi, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 110. člena ZDR). Gre za pravni standard, pri njegovi presoji pa so pomembne vse okoliščine primera in interesi obeh strank, pri čemer je prvi pogoj stvarnega značaja in se presoja predvsem glede na naravo, težo in posledice kršitve, drugi pogoj pa osebnega značaja. Zanj je predvsem pomembno, kako je kršitev vplivala na medsebojna razmerja strank, medsebojno zaupanje, možnost nadaljevanja, sodelovanja in podobno. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje upoštevalo, da sta direktorica in tožnica vse težje sodelovali, svojo presojo pa je oprlo tudi na dejstvo, da je med postopkom direktorici tudi prenehal mandat in jo je nadomestil novi direktor. Okoliščina, da je med sodnim postopkom prišlo do menjave vodstva tožene stranke, ni okoliščina, zaradi katere bi bilo mogoče delovno razmerje nadaljevati do izteka odpovednega roka. V okviru te presoje pa utegne biti pomembna okoliščina, da je bila tožnici izrečena prepoved opravljanja dela, pa tudi trajanje njene zaposlitve.

Sodišče prve stopnje zaradi zmotne materialnopravne presoje ni ugotavljalo, ali iz izrečenih besed izhajajo znaki kaznivih dejanj razžalitve in žaljive obdolžitve. Zmotno pa je tudi presodilo, da je pri pogoju nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka pomembna menjava vodstva tožene stranke med sodnim postopkom, zaradi česar je dejansko stanje nepopolno ugotovilo. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede na naravo stvari in okoliščine primera pritožbeno sodišče ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob zgornjih izhodiščih in z upoštevanjem vseh okoliščin primera ponovno najprej presoditi, ali je odpovedni razlog podan tudi v primeru prvih dveh kršitev v odpovedi oziroma ali imata očitani prvi dve kršitvi v odpovedi vse znake kaznivih dejanj razžalitve in žaljive obdolžitve, pri tem čemer bo upoštevalo znake teh kaznivih dejanj, kot so določeni v kazenskem zakoniku in kot jih upošteva oziroma razlagata kazenskopravna teorija ter sodna praksa (prim. sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 34/2014 z dne 16. 6. 2014). Poleg tega bo moralo sodišče prve stopnje ponovno, z upoštevanjem okoliščin in interesov obeh strank, teže kršitve ter okoliščin, v katerih je bila storjena, presoditi tudi obstoj pogoja iz prvega odstavka 110. člena ZDR.

V posledici razveljavitve odločitve sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s presojo ostalih pritožbenih očitkov, ki niso bili bistvenega pomena za odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.