Jedro

Sodišče je na podlagi navedb v zahtevi za izdajo začasne odredbe ocenilo, da obstaja nevarnost, da bi v primeru izvršitve odločb prišlo do težko popravljive škode za tožnico. Če bi se ta znašla na šoli s prilagojenim programom, po vsej verjetnosti ne bi bila več možna njena vrnitev v sedanjo osnovno šolo, ker ne bi bila več na tekočem s snovjo, za nazaj pa vsega ne bi mogla nadoknaditi. Sodišče je tako zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo predvsem iz razloga, ker bi bila sicer v primeru ugoditve tožbi vzpostavitev prejšnjega stanja zelo otežena. Hkrati z odložitvijo izvršitve izpodbijanih odločb javna korist in korist nasprotne stranke ne moreta biti prizadeti.

Izrek

Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi in se izvršitev 1. in 4. točke izreka odločbe Zavoda Republike Slovenije za šolstvo št. 972-361-718/2011-15 z dne 19. 7. 2012 in odločbe Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport št. 60340-72/2012/9 z dne 16. 12. 2013 odloži do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

Tožeča stranka je vložila tožbo, s katero izpodbija odločbo Zavoda Republike Slovenije za šolstvo št. 972-361-718/2011-15 z dne 19. 7. 2012 ter odločbo Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport št. 60340-72/2012/9 z dne 16. 12. 2013. S prvostopenjsko odločbo je prvostopenjski organ odločil, da se tožnica usmeri v prilagojen izobraževalni program z nižjim izobrazbenim standardom, da se vključi v osnovno šolo A. in da sta njena starša kot zakonita zastopnika dolžna poskrbeti, da se vključi v to osnovno šolo. Drugostopenjski organ je pustil v veljavi del izreka odločbe prvostopenjskega organa, da se tožnica usmeri v prilagojen izobraževalni program z nižjim izobrazbenim standardom, odločil pa je, da se z dokončnostjo te odločbe in ne s 1. 9. 2012 vključi v osnovno šolo A. ter da sta starša dolžna z dnem dokončnosti odločbe poskrbeti, da se vključi v to osnovno šolo.

Zoper navedeni odločbi je tožeča stranka vložila tožbo, hkrati s tožbo pa tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero predlaga odložitev izvršitve izpodbijanih aktov do izdaje pravnomočne odločbe, ker bi se z njihovo izvršitvijo tožnici prizadela težko popravljiva škoda. V primeru izvršitve odločb bi bila izločena iz šolskega okolja, to bi močno vplivalo na njeno samozavest, saj vidno napreduje, premestitev pa bi bila zanjo velik šok. Če bi se znašla na šoli s prilagojenim programom od tam po vsej verjetnosti ne bi bila več možna vrnitev na Osnovno šolo B., ker ne bi bila več na tekočem s snovjo, ki se obravnava na tej šoli, za nazaj pa vsega tega ne bi mogla nadoknaditi. Sošolci bi jo obravnavali drugače. Če bi še najprej obiskovala Osnovno šolo B., pa to tudi ne bi prizadelo javne koristi niti koristi nasprotnih strank.

Tožena stranka v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe navaja, da pogoji za začasno odredbo niso izpolnjeni, ker tožnica zgolj posredno zatrjuje nastanek domnevno težko popravljive škode, pojasnjuje, da usmeritev v prilagojen program z nižjim izobrazbenim standardom ne pomeni, da tožnica ni učljiva, ampak da ima posebne potrebe, v prilagojenem programu z nižjim izobrazbenim standardom pa je manj otrok, program je manj zahteven, cilji programa so prilagojeni vsakemu posameznemu otroku. To ne vpliva negativno na samozavest tožnice in ne bo povzročilo težko popravljive škode. Tožena stranka se sklicuje tudi na to, da je treba že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine, s katerimi se utemeljuje nastanek škode, in tiste, iz katerih izhaja, da bo škoda težko popravljiva, ter da bi za te navedbe tožnica morala predložiti dokaze. Tožena stranka predlaga, naj sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrne.

Zahteva za izdajo začasne odredbe je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

Sodišče je na podlagi navedb v zahtevi za izdajo začasne odredbe ocenilo, da obstaja nevarnost, da bi v primeru izvršitve odločb prišlo do težko popravljive škode za tožnico. Sodišče je sledilo navedbi tožeče stranke, da če bi se mladoletna tožnica že znašla na šoli s prilagojenim programom, potem po vsej verjetnosti ne bi bila več možna vrnitev na Osnovno šolo B., ker ne bi bila več na tekočem s snovjo, za nazaj pa vsega ne bi mogla nadoknaditi. Sodišče je izhajalo iz stališča, da če bi bili odločbi izvršeni še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, torej o tožbi, vzpostavitev prejšnjega stanja v primeru ugoditve tožbi po vsej verjetnosti ne bi bila več mogoča, ali pa bi bila zelo otežena. Tudi ob prednostnem obravnavanju te zadeve bi potek sodnega postopka vseeno terjal nekaj časa, to pa bi nedvomno imelo za posledico, da tožnica ne bi bila na tekočem s snovjo, ki bi se obravnavala na Osnovni šoli B. in bi bilo za nazaj vse zelo težko nadoknaditi. Če bi tožnica v tem upravnem sporu uspela, bi bila vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja zelo otežena, če ne povsem nemogoča. Sodišče je torej ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe predvsem iz razloga težke vzpostavitve prejšnjega stanja v primeru, če bi bilo tožbi ugodeno, strinja pa se tudi z navedbo tožnice, da bi premestitev na šolo s prilagojenim programom vplivalo na tožničino samozavest in da bi bil to zanjo šok. Hkrati sodišče tudi meni, da z odložitvijo izvršitve izpodbijanih odločb javna korist in korist nasprotne stranke ne more biti prizadeta.

V konkretnem primeru je nemogoče z konkretnimi dokazi izkazati težko popravljivost oziroma nepopravljivost škode, saj je po oceni sodišča težka popravljivost škode v tem, da se prejšnjega stanja najverjetneje ne bi moglo več vzpostaviti v primeru ugoditve tožbi, če bi bila tožnica še pred odločitvijo o tožbi usmerjena v prilagojen program z nižjim izobrazbenim standardom. Razlogi za težko popravljivost škode so torej take narave, da jih ni možno dokazati z konkretnimi dokazi. Tožena stranka pa v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe tudi ni izkazala, da bi se lahko tožnica kasneje brez težav lahko vključila v osnovno šolo, ki jo sedaj obiskuje, če bi bilo to potrebno. Do navedb tožene stranke o tem, ali bo za tožnico bolje, če se vključi v program, ki je določen z izpodbijano odločbo in ali ne bi zmogla programa v redni šoli, pa se sodišče ne more opredeliti, ker meni, da je to že stvar presoje utemeljenosti obeh izpodbijanih odločb oziroma s tem povezane utemeljenosti tožbe. Oba judikata, na katera se tožena stranka sklicuje v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe, pa se nanašata na drugo pravno področje, konkretno na področje Zakona o graditvi objektov, zaradi česar sodišče meni, da nista primerljiva z obravnavano zadevo.

Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da je tožnica izkazala pogoje, določene v 32. členu ZUS-1, zato je njeni zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo.