Jedro

Odpor žrtve in storilčevo strtje tega odpora nista nujni sestavini oziroma zakonska znaka kaznivega dejanja posilstva; gre le za okoliščino, ki daje v posameznih primerih podlago za sklepanje o obstoju odločilnega dejstva, da je storilec drugo osebo prisilil k spolnemu občevanju.

Izrek

Zahteve zagovornikov obsojenih R.H., B.B. in G.J. za varstvo zakonitosti se zavrnejo.

Obsojena R.H. in B.B. sta dolžna plačati povprečnino vsak 800 EUR, obsojenega G.J. pa se plačila povprečnine oprosti.

Obrazložitev

A. 1. S sodbo z dne 11.6.2002 so bili R.H., B.B. in G.J. spoznani za krive, B.B. in G.J. kaznivega dejanja posilstva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 100. člena KZ RS, R.H. pa kaznivega dejanja poskusa posilstva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 100. člena KZ RS v zvezi z 19. členom KZ SFRJ. R.H. je bila izrečena kazen dve leti zapora, B.B. tri leta zapora, G.J. pa eno leto in šest mesecev zapora. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 14.9.2006 na pritožbe zagovornikov obsojenemu H. znižalo kazen na eno leto zapora, B. na eno leto in šest mesecev zapora, J. pa na eno leto zapora.

2. Zagovorniki obsojenih H., B. in J. so zoper pravnomočno sodbo vložili zahteve za varstvo zakonitosti zaradi, kot navajajo, kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in predlagajo: zagovornik obsojenega H., da se izpodbijana pravnomočna sodba spremeni tako, da se obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da se sodba razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, zagovornika obsojenega B. in J. pa, da se izpodbijana sodba razveljavi in obtožba zoper obsojenca zavrne ter postopek ustavi, podrejeno pa, da se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vsi trije zagovorniki tudi predlagajo odreditev odložitve izvršitve pravnomočne sodbe. Vložniki uveljavljajo kršitev kazenskega zakona, ker menijo, da pravna opredelitev dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 100. člena KZ RS ni pravilna. Tako zagovornica obsojenega B. navaja, da obsojenec ni vedel in ni mogel vedeti, da naj bi očitano dejanje za njim storilo še več oseb zaporedoma, kar bi narekovalo pravno opredelitev le po prvem odstavku 100. člena KZ RS, ob tem pa bi moralo tudi ugotoviti, da je kazenski pregon zoper obsojenca absolutno zastaral pred odločitvijo sodišča druge stopnje. Zagovornika obsojenih H. in J. pa menita, da obsojenca nista sodelovala pri prisiljenju, saj je bilo ugotovljeno, da je kot prvi uporabil silo zoper oškodovanko in zlomil njen odpor obsojeni B., zato bi moralo sodišče ravnanje teh dveh obsojencev pravno opredeliti kot kaznivo dejanje občevanja s slabotno osebo. Zagovornik obsojenega H. še meni, da je bil obsojenec v dejanski zmoti glede elementa prisiljenja in da z njim občuje prostovoljno, zagovornica obsojenega J. pa, da bi ob pravilni pravni opredelitvi sodišče moralo ugotoviti, da je kazenski pregon zoper obsojenca absolutno zastaral. Vsi trije vložniki vidijo bistveno kršitev določb kazenskega postopka v zavrnitvi dokaznih predlogov, med njimi za zaslišanje prič z obrazložitvijo, da bi iskanje prič po nepotrebnem zavleklo postopek in da je vprašljivo, kaj bi se priče po 16 letih spomnile o obravnavanem dejanju. Zagovornika obsojenih B. in J. uveljavljata tudi kršitev, ker sodišče glede na dejstvo, da sta dejanje storila kot starejša mladoletnika, ni uporabilo določb, ki bi jih moralo uporabiti glede na zahtevo tretjega odstavka 456. člena ZKP. Tako sodišče ni ugotavljalo, ali je bil obsojenec v času storitve kaznivega dejanja toliko umsko zrel, da bi razumel posledice svojega ravnanja oziroma sodba o tem delu nima razlogov, postopek pa ni bil hiter v smislu 461. člena ZKP in si sodišče ni prizadevalo, da se čim prej konča. 3. Vrhovni državni tožilec A.P. je v odgovoru na zahteve, ki jo je podal v skladu z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahteve za varstvo zakonitosti zavrne in navaja: Zagovorniki vseh treh obsojencev kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP navajajo kršitev 17. člena ZKP, s katero naj bi sodišče prve stopnje kršilo načelo materialne resnice v kazenskem postopku s tem, da naj bi zavrnilo dokazne predloge, ki so jih predlagali obsojenci oziroma njihovi zagovorniki, višje sodišče pa je odločitev sodišča prve stopnje potrdilo kot pravilno. Dokazni predlogi naj bi bili zavrnjeni, ker naj bi iskanje prič po nepotrebnem zavleklo postopek, poleg tega pa naj bi bilo vprašljivo, kaj bi se priče po skoraj 16 letih o dogodku še spomnile. Očitek ni utemeljen. Sodišče je v obrazložitvi sodbe posebej za vsak dokazni predlog, ki ga je predlagal posamezni obsojenec, natančno obrazložilo, zakaj ne bi bilo smotrno, da se tak dokaz izvede. Ravnalo je skladno z načelom proste presoje dokazov, po katerem ni vezano na posebna formalna dokazna pravila, niti ni z njimi omejeno. Sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, temveč le tiste, ki so pravno relevantni. Katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost ter dokazno vrednost, je stvar sodišča, ki ga veže le dolžnost, da po resnici in popolnoma ugotovi dejstva, pomembna z a izdajo zakonite in pravilne odločbe.

4. Zagovornika obsojencev G.J. ter B.B. kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka navajata, da sodišče ni uporabilo določb ZKP o mladoletnikih, ki bi jih moralo uporabiti glede na to, da sta bila navedena obsojenca v času sojenja mladoletna oziroma glede na zahtevo iz tretjega odstavka 456. člena ZKP. Določbe poglavja v postopku proti mladoletnikom se uporabljajo v postopku proti osebam, ki so storile kaznivo dejanje kot mladoletniki pa ob uvedbi postopka oziroma ob sojenju še niso bile stare 21 let. V obravnavani zadevi sta oba obsojenca v času sojenja presegla starost 21 let, zato sodišče ni dolžno upoštevati določb ZKP o mladoletnikih. Glede na navedeno bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

5. Vsi trije zagovorniki obsojencev uveljavljajo tudi kršitev kazenskega zakonika, saj naj bi sodišče prve stopnje storjeno kaznivo dejanje napačno kvalificiralo. Sodišče je obsojence spoznalo za krive kaznivega dejanja posilstva (obsojenca R.H. pa poskusa posilstva) po drugem v zvezi s prvim odstavkom 100. člena KZ RS v zvezi s členom 19. KZJ. Po mnenju zagovornikov je obsojeni B.B. prvi uporabil grožnjo zoper oškodovanko, zlomil njen odpor ter spolno občeval z njo, nato pa odšel nazaj na kopališče in ni vedel ter ni mogel vedeti, kaj se je z oškodovanko dogajalo kasneje oziroma, da so tudi ostali obsojenci proti njeni volji spono občevali z njo. Glede na navedeno in ker po prepričanju zagovornikov dogovora med obsojenci ni bilo oziroma ga sodišče ni ugotavljalo, naj bi obsojen B.B. storil kaznivo dejanje posilstva po prvem odstavku 100. člena KZ RS, ostali obsojenci pa so izkoristili že zlomljen odpor oškodovanke in tako storili kaznivo dejanje občevanja s slabotno osebo po 102. členu KZ RS. Ob upoštevanju navedene kvalifikacije je kazenski pregon zoper vse obsojence že absolutno zastaral preden je sodišče druge stopnje spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je bilo dejanje storjeno dne 23.6.1986. 6. Kaznivo dejanje posilstva se stori le z naklepom, storilec pa se pri tem mora zavedati, da uporablja silo ali grožnjo zaradi prisiljenja drugega k spolnemu občevanju, njegov namen pri tem pa je prav spolno občevanje. Ni nujno, da bi morala sila ali grožnja trajati ves čas do dokončanega spolnega občevanja. Ni potrebno, da pride do fizičnega odpora žrtve, če sta sila ali grožnja takšni, da že sami po sebi izključujeta odpor. Odpor žrtve in storilčevo strtje tega odpora nista nujni sestavini oziroma zakonska znaka kaznivega dejanja. Gre le za okoliščino, ki daje v posameznih primerih podlago za sklepanje o obstoju odločilnega dejstva, da je storilec drugo osebo prisilil k spolnemu občevanju. Hujša oblika kaznivega dejanja posilstva je podana tudi v primeru, če je kaznivo dejanje storilo več oseb zaporedoma. Storilec se pri tem mora zavedati, da sodeluje pri posilstvu, pri katerem posiljuje oškodovano osebo več oseb. Napačno je zato stališče zagovornikov, da obsojeni B.B. ni vedel, kaj se z oškodovanko dogaja, potem ko je on z njo že spolno občeval oziroma, da med storilci ni bilo dogovora. Iz dokaznega postopka izhaja, da je obsojeni M.V. (ki je tekom postopka umrl) povedal, da mu je prav B.B. rekel, naj pridejo vsi za njim, da gredo "fukat". B.B. je torej dal pobudo, da so šli vsi za njim in so obsojenca tudi videli, kako je spolno občeval z oškodovanko. Ko je B.B. končal, je do oškodovanke odšel in z njo spolno občeval D.K., nato pa še vsi ostali, kljub temu, da je oškodovanka vsakega posebej prosila, naj tega ne dela in je jasno izrazila svoje nestrinjanje z njihovim ravnanjem. Iz tega izhaja, da gre nedvomno za kaznivo dejanje posilstva po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 100. člena KZ RS, saj so kaznivo dejanje storili obsojenci v časovni kontinuiteti zaporedoma, pri tem pa so se vsi, tudi obsojeni B., dobro zavedali, da posiljujejo oškodovanko zaporedoma, na kar kaže tudi okoliščina, da so stali skupaj in da so k oškodovanki odhajali eden za drugim, kakor so tudi sami zatrdili. Pri tem so ji tudi vsi na isti način grozili s K. in jo s tem vsak posebej prisilili, da je z njimi spolno občevala, le pri obsojencu R.H. je ostalo pri poskusu. Zato tudi ne drži, da bi oškodovanka po prvem posilstvu s strani B.B. postala slabotna oseba po 102. členu KZ RS in bi ostali obsojenci izkoristili takšno stanje oškodovanke ter s tem storili kaznivo dejanje spolnega občevanja s slabotno osebo. Kršitev kazenskega zakona zatorej ni podana, saj je sodišče prve stopnje pravilno kvalificiralo kaznivo dejanje kot kaznivo dejanje posilstva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 100. člena KZ RS v zvezi s členom 19 KZJ in zato kazenski pregon zoper obsojence tudi ni zastaral. 7. V odgovor na odgovor vrhovnega državnega tožilca so vložniki navedli: zagovornik obsojenega J. meni, da ni sprejemljivo stališče tožilstva, da je pri zavrnitvi dokaznih predlogov sodišče ravnalo skladno z načelom proste presoje dokazov in se tako kot v zahtevi sklicuje na načelo iskanja materialne resnice iz 17. člena ZKP. Meni tudi, da je napačno stališče vrhovnega državnega tožilca, da določbe o sojenju mladoletnikom niso kršene glede na dejstvo, da je bil obsojenec v času sojenja že star 21 let, kot tudi njegovo stališče, da naj bi oškodovanke ne bila slabotna oseba v smislu 102. člena KZ RS. Enako glede zavrnitve dokaznih predlogov obrambe odgovarjata zagovornika obsojenih H. in B., enako tudi odgovarja zagovornica B. na stališče vrhovnega državnega tožilca, da niso bile kršene določbe o sojenju mladoletnikom in da oškodovanka ni bila slabotna oseba.

B.

8. Kršitev kazenskega zakona je podana, če je sodišče na ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabilo kazensko materialno določbo ali če določbe, ki bi jo moralo uporabiti, ni uporabilo. V obravnavani zadevi vložniki uveljavljajo nepravilno pravno opredelitev ravnanj, ki se očitajo obsojencem, pri tem pa ne upoštevajo celotnega ugotovljenega dejanskega stanja oziroma ugotovitve prilagajajo svojim interpretacijam posameznih dejstev in okoliščin. Stališče zagovornika obsojenega B., da ta ni vedel, kaj se z oškodovanko dogaja po tem, ko je z njo s predhodno uporabo grožnje že spolno občeval, prezre ugotovljene okoliščine, na katere opozarja v odgovoru vrhovni državni tožilec in so v izpodbijani sodbi navedene na strani pet in šest in iz katerih izhaja, da je obsojeni B. ves čas vedel, da bodo vsi iz njegove družbe spolno občevali z oškodovanko. Obsojena H. in J., ki sta spolno občevala z oškodovanko za B., oškodovanki, ki ni hotela z njima spolno občevati, sta pred tem zagrozila z D.K., s katerim je prvi grozil B.B. in oškodovanki rekel, da je bil K. že zaprt in da bo z njo obračunal. Ob upoštevanju teh okoliščin sta sodišči prve in druge stopnje pravilno ugotovili, da so v ravnanju obsojencev podani vsi zakonski znaki kvalificirane oblike kaznivega dejanja posilstva, ker so oškodovanko prisilili k spolnemu občevanju, dejanje pa je storilo več oseb zaporedoma. Kršitve kazenskega zakona, ki jo uveljavljajo vložniki, niso podane, saj svoje predloge za drugačne, milejše pravne opredelitve dejanj opirajo na drugačno dejansko stanje, kot je bilo v tej zadevi ugotovljeno.

9. Tretja alineja 29. člena Ustave vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, zagotavlja izvajanje dokazov v njegovo korist. Ta pravica pa ni neomejena in sodišče lahko dokazni predlog zavrne, če ima za to ustavno dopustne razloge. Tako sodišče ni dolžno izvesti dokaza, ki ni pravno relevanten ali za katerega obramba obstoja in pravne relevantnosti ni utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. Iz navedenega sledi, da učinkovitega sodnega varstva v razumnem roku ne zagotavlja le aktivnost sodišča, ampak tudi ustrezna aktivnost obrambe, to velja tudi v zvezi z ustavnim procesnim jamstvom glede dokazovanja. Vložniki v zahtevah niso zadostili dolžnosti, da bi tudi v teh vlogah (zahtevah) vsebinsko utemeljili dokazne predloge, ki so bili zavrnjeni tako glede njihove relevantnosti kot verjetnosti njihovega uspeha, ampak dokaj na splošno govorijo o zavrnjenih dodatnih dokazih oziroma predlogih za zaslišanje prič, pri tem pa se sklicujejo na načelo iskanja materialne resnice v kazenskem postopku iz 17. člena ZKP ter uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Na kršitev postopka, uveljavljen na opisan način, je glede na določilo prvega odstavka 424. člena ZKP mogoče odgovoriti le tako splošno, kot so splošni ugovori: načelo materialne resnice, izraženo v 17. členu ZKP (prvi odstavek), iz katerega izhaja tako imenovana instrukcijska ali inkvizicijska maksima (drugi odstavek), sodišče upravičuje in mu nalaga izvajati dokaze tudi po uradni dolžnosti in ne samo na predlog strank. Tudi to načelo iskanja resnice ima omejitev, sodišče mora po resnici in popolnoma ugotoviti le tista dejstva, ki so pomembna za izdajo zakonite odločbe; le v tem okviru sodišče zbira in izvaja dokaze na svojo iniciativo. Če sodišče določenih dejstev ni ugotavljalo, ker jih ni štelo za pomembna za presojo zadeve in tega tudi stranke niso predlagale, ni podana kršitev določb postopka, lahko pa bi šlo za nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče ni dolžno obrazlagati, zakaj se ni odločilo za izvedbo dokazov, ki jih stranke niso predlagale. Kadar sodišče zavrne dokazni predlog na glavni obravnavi, mora zavrnitev razglasiti in s kratko obrazložitvijo vpisati sklep v zapisnik o glavni obravnavi (peti odstavek 299. člena ZKP), v sodbi pa navesti, iz katerih razlogov ni ugodilo predlogu stranke (sedmi odstavek 364. člena ZKP). Dosledno spoštovanje teh določb je pomembno za presojo, ali je bilo v postopku zagotovljeno pošteno obravnavanje oziroma ali je bilo spoštovano procesno jamstvo iz 3. alineje 29. člena Ustave.

10. Če se vrnemo k obravnavani zadevi, je treba pritrditi odgovoru vrhovnega državnega tožilca, da je sodišče v obrazložitvi sodbe posebej za vsak dokazni predlog, ki ga je predlagal posamezen obsojenec, natančno obrazložilo, zakaj ne bi bilo smotrno, da se tak dokaz izvede in pri tem argumentirano ocenilo, da ni izkazana verjetnost, da bi bilo mogoče s predlaganimi dokazi potrditi ali ovreči obstoj pomembnih dejstev. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da uveljavljane kršitve, ki jih vložniki opredeljujejo kot kršitve po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, niso podane. Ugovor zagovornika obsojenega H., da je ta dejanje storil v dejanski zmoti glede elementa prisiljenja, je v popolnem nasprotju z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tudi obsojeni H. pred spolnim občevanjem oškodovanki zagrozil, da bo poklical K., če se ne bo slekla, to pa pomeni, da zatrjevanje dejanske zmote nima podlage v ugotovljenem dejanskem stanju.

11. Ugovor zagovornikov obsojenih B. in J., da sodišče glede teh obsojencev, ki sta bila ob storitvi dejanja mladoletnika, ni uporabilo določb, ki bi jih moralo glede na zahtevo tretjega odstavka 456. člena ZKP, je substanciran le s trditvijo, da sodišče ni ugotavljalo, ali sta bila obsojenca v času storitve kaznivega dejanja toliko umsko zrela, da bi razumela posledice svojega ravnanja oziroma da sodba o tem delu nima razlogov, pa bi jih morala imeti. Iz sodbe sodišča prve stopnje na četrti, sedmi in osmi strani je razvidno, da se je sodišče prve stopnje ukvarjalo z ugotavljanjem dejstev, navedenih v 469. členu ZKP, med temi tudi s sposobnostjo oziroma poznavanjem splošnih socialnih in moralnih norm in ima o tem tudi razloge. V tem delu zato zahtevi nista utemeljeni. Prav pa imata zahtevi, da postopek ni bil hiter, kot to narekuje 461. člen ZKP, vendar vložnik ni izkazal, da je to vplivalo na zakonitost sodbe v smislu pravne pravilnosti odločitve sodišča o zahtevku državnega tožilstva.

12. Na podlagi navedenih razlogov Vrhovno sodišče ugotavlja, da niso podane kršitve zakona, ki jih uveljavljajo zahteve, zato jih je v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.

C.

13. Odločitev o stroških kazenskega postopka za obsojena H. in B. temelji na prvem odstavku 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP, pri čemer je bila povprečnina obema v skladu z določbo tretjega odstavka 92. člena ZKP določena ob upoštevanju njunih premoženjskih razmer ter trajanja in zapletenosti postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti, oprostitev plačila stroškov obsojenega J.pa temelji na četrtem odstavku 95. člena ZKP ob ugotovitvi, da bi bilo zaradi plačila povprečnine lahko ogroženo njegovo vzdrževanje.