Jedro

V konkretnem primeru gre za poseg v tožnikovo osebnostno pravico, v njegovo dostojanstvo. To pa terja odmero enotne odškodnine in ne njenega cepljenja v posamezne odmere navedenih zakonskih postavk, kot sta to storili sodišči prve in druge stopnje. Merila in kriteriji iz 179. člena OZ lahko služijo le kot napotki pri njeni odmeri. Vsa nepremoženjska škoda ima že na ustavnopravni ravni skupen normativni vir - 35. člen Ustave. Škodne oblike iz 179. in 181. člena OZ pa so v primerih, kakšen je sporni, le posamezni vidiki enotnega škodnega doživljanja. Na zaključek o določanju enotne odškodnine v tovrstnih primerih neposredno napotuje določba 181. člena OZ, po kateri ima pravico do pravične denarne odškodnine zaradi pretrpljenih duševnih bolečin oseba, ki je bila s prevaro, silo ali zlorabo kakšnega razmerja podrejenosti ali odvisnosti zapeljana h kaznivemu spolnemu občevanju ali drugemu spolnemu dejanju, kot tudi oseba, proti kateri je bilo storjeno kakšno drugo kaznovi dejanje zoper dostojanstvo osebnosti ali moralo. Ne izključuje sicer denarne odškodnine odmerjene z drugačno metodologijo - po posameznih oblikah pravno priznanih škod iz 179. člena OZ, vendar le, če so se te pojavile v posebej izraziti obliki v razmerju do drugih oblik škod. V spornem primeru pa je tožnik utrpel medsebojna tesni preplet in pogojevanje vseh posledic v različnih sferah njegove psihofizične entitete - tako psihosomatske telesne bolečine kot posledico strahu, ki je celo prerasel v del zmanjšanja življenjskih aktivnosti v obliki postravmatske stresne motnje in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki so tako delno posledica utrpljenega hudega strahu. Ločevanje teh mnogoplastnih in sočasnih hudih težav bi bilo neprimerno in neživljenjsko. Vse to torej vodi k zapolnitvi standarda pravične odškodnine v oblliki enotne odškodnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Oris zadeve in dosedanji potek postopka

1.Tožnik zahteva odškodnino, ki mu je nastala kot posledica toženkinega zanemarjanja. Zahteva plačilo v skupnem znesku 291.500 EUR, in sicer 55.000 EUR iz naslova telesnih bolečin, 200.000 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter 36.500 EUR zaradi strahu.

2.Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu zahtevku za znesek 90.000 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28. 9. 2008 dalje, višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Odločilo je tudi, da je toženka dolžna povrniti tožniku 31 %, on pa njej 69 % pravdnih stroškov, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom.

3.Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi delno ugodilo tako, da mu je toženka dolžna plačati znesek 130.000 EUR, posledično pa je spremenilo odločitev o pravdnih stroških tako, da je toženka dolžna povrniti tožniku 44,6 %, tožnik pa toženki 55,4 % pravdnih stroškov.

Nosilni razlogi sodb sodišč prve in druge stopnje

4.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila toženka spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po 192/I členu KZ-1, ker je od 19. 10. 2015 do 11. 4. 2017 v ... in ... hudo kršila svoje starševske dolžnosti do mladoletnega tožnika, tedaj starega 11 let, ko zanj ni ustrezno poskrbela. Večkrat ga je v popoldnevih in tekom noči pustila samega, brez nadzora in varstva, ter ni poskrbela za njegova oblačila in prehrano, saj ta več mesecev ni zaužil toplega obroka. Bival je v neurejenem okolju, ker v stanovanju zaradi neplačila stanovanjskih stroškov nista imela na voljo elektrike, ogrevanja in tople vode. Tudi ni poskrbela, da bi redno hodil v osnovno šolo. Zato je slabše dojemal učno snov in slabo sledil pouku, s čimer mu je onemogočila uspešno izobraževanje in zdrav psihosocialni razvoj. Glede posledic toženkinega ravnanja se je oprlo na obširno mnenje izvedenke klinične psihologije, ki je kot posledice njenega ravnanja ugotovila tožnikov hud in trajajoč strah, ki je prerasel v posttravmatsko stresno motnjo in psihosomatske bolečine, ter hude posledice v duševnem zdravju, čustvenem in osebnostnem razvoju, pri zadovoljevanju osnovnih potreb ter pri navezovanju psihosocialnih stikov.

5.Sodišče druge stopnje je delno ugodilo tožnikovi pritožbi in mu v celoti prisodilo zahtevani znesek iz naslova telesnih bolečin (55.000 EUR namesto 45.000 EUR), iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa 50.000 EUR namesto prvotno prisojenih 25.000 EUR, v odmero odškodnine v višini 20.000,00 EUR iz naslova pretrpljenega strahu pa ni poseglo. Glede odmere iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je poudarilo, da je primerjalo to vrsto odškodnine z odškodninami prisojenimi v primerih katastrofalne škode ter se sklicevalo na odločbe VS RS II Ips 587/2008, II Ips 668/2005 in II Ips 32/2002.

Dopuščeno pravno vprašanje

6.Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 458/2023 z dne 6. 12. 2023 tožnikovemu predlogu za dopustitev revizije ugodilo in revizijo dopustilo glede vprašanja: Ali sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo, in sicer 179. in 182. člen OZ, ko tožeči stranki nista v celoti priznali vtoževane odškodnine iz naslova strahu in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti?

Povzetek revizijskih navedb

7.Tožnik je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil pravočasno revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi ter sodbi sodišča prve in druge stopnje spremeni tako, da prisodi višjo odškodnino, toženki pa naloži plačilo stroškov revizije. Poudarja, da je zaradi toženkinega nedopustnega in nehumanega ravnanja zaostal v razvoju, izoblikovala se je šibka samopodoba, pojavile so se govorno jezikovne motnje, popolnoma se je zaprl vase, pojavile so se tudi težave s slušno obdelavo podatkov. Njegove sposobnosti spominjanja in reševanja nalog so izredno slabe. Čustveno je popolnoma sesut. Še vedno trpi tudi številne nevšečnosti med zdravljenjem. Zaostal je v telesnem in duševnem ter čustvenem razvoju. Pred preselitvijo v ... je zanj skrbela babica in takratni toženkin partner, ko pa sta se s toženko preselila v ..., je bil prepuščen sam sebi. Pred preselitvijo v ... je bil običajen fant, brez kakršnihkoli duševnih in telesnih motenj, sedaj pa je zaradi toženkinega nečloveškega ravnanja telesno popolnoma spremenjen. Ima jezikovno in duševno motnjo, kar ga bo spremljalo vse življenje. Iz tega naslova je zahteval odškodnino v višini 200.000 EUR. Iz naslova strahu je zahteval 36.500 EUR, saj je kar 365 dni živel sam v blokovskem stanovanju, v celoti izoliran od okolice in zunanjega sveta, brez hrane in pijače, brez elektrike in vode. Zato ga je bilo zelo strah, saj je bil še otrok, star 11 let, zaprt v stanovanje. Sklicuje se na izvedensko mnenje dr. A. A. z dne 9. 4. 2019, ki je bilo pridobljeno v kazenski zadevi Okrajnega sodišča v Mariboru I Kpd 18872/2018. Izvedenec je zaradi zanemarjanja ugotovil znake anksioznosti, zadržanost, čustveno otopelost, posttravmatski stres, brezup in indiferentnost. Porušeno je bilo zaupanje do drugih ljudi in okolice, prikrajšan je bil pri šolskem uspehu, medsebojnih odnosih, zaupanju, čustveni modulaciji in formiranju pozitivne samopodobe. Izvedenka klinične psihologije je tudi izpovedala, da ga je toženka zanemarjala, v tistem času je trpel telesne bolečine hude intenzitete, do katerih pride zaradi močnega strahu, ki ga oseba ne more predelati in se zaradi stiske pretvori v telesno bolečino. Ko je bil tožnik materi odvzet, je stresni dejavnik prenehal neposredno delovati, vendar se je razvila post travmatska stresna motnja, ki je še sedaj prisotna v zmerni jakosti. Še vedno namreč doživlja napade strahu in panike ter bo vse življenje trpel psihološke posledice stresa. Izvedenka je še povedala, da je materin odnos do tožnika poglobil težave v njegovem razvoju, saj če bi imel stik z okolico in vrstniki, bi se bolje razvila komunikacijska veščina kot tudi bogatejše besedišče. Bil je zanemarjen že pred letom 2016, ko sta živela v ..., zanj pa so skrbeli starši toženkinega partnerja. Toženka ga ni zaščitila pred žaljivkami njenega tedanjega partnerja, hujša oblika zanemarjanja pa se je pričela po preselitvi v .... Izvedenka je izpostavila, da ga je oče rešil, da pa obstaja velika verjetnost, da se razvije osebnostna motnja, psihološko pomoč pa bo potreboval še nekaj let. Takšno ravnanje bi pri vsakem 11 letnem otroku pustilo negativne posledice v obliki apatije, brezupa, otopelosti in indiferentnosti. Zavzema se za prisojo celotne zahtevane odškodnine.

8.Toženki je bila revizija vročena, vendar nanjo ni odgovorila.

Presoja utemeljenosti revizije.

9.Revizija ni utemeljena.

10.Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkuša le v okviru pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP). Teh okvirov revident z revizijo ni prestopil.

Uvodna materialnopravna pojasnila

11.Sodišči prve in druge stopnje sta odločitev oprli na določbi 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). V skladu z določbo 179. člena OZ sodišče prisodi odškodnino za nepremoženjsko škodo za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu oškodovanca ter njihovo trajanje to opravičujejo. V skladu z določbo 182. člena OZ se pravična odškodnina na zahtevo oškodovanca prisodi tudi za bodočo nepremoženjsko škodo, če je po običajnem teku stvari ugotovljeno, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti. Temeljni načeli sta pri tem načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje omenjenih škodnih posledic ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstva, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljiva z njeno naravo in namenom. Upoštevati je torej treba objektivne materialne zmožnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih. Odmera odškodnine ne more odraziti le individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi zanj neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih.

12.Vsa nepremoženjska škoda ima na ustavnopravni ravni skupen normativni vir - 35. člen Ustave. Škodne oblike iz 179. člena OZ so v primerih, kakršen je sporni, le posamezni vidiki enotnega škodnega doživljanja.Vrhovno sodišče zato ocenjuje, da okoliščine konkretnega primera terjajo odmero enotne odškodnine in ne njenega cepljenja v posamezne odmere navedenih zakonskih postavk, kot sta to storili sodišči prve in druge stopnje. Zgoraj navedena merila in kriteriji lahko služijo kot napotki pri njeni odmeri. Na zaključek o določanju enotne odškodnine v tovrstnih primerih neposredno napotuje določba 181. člena OZ, po kateri ima pravico do pravične denarne odškodnine zaradi pretrpljenih duševnih bolečin oseba, ki je bila s prevaro, silo ali zlorabo kakšnega razmerja podrejenosti ali odvisnosti zapeljana h kaznivemu spolnemu občevanju ali drugemu spolnemu dejanju, kot tudi oseba, proti kateri je bilo storjeno kakšno drugo kaznivo dejanje zoper dostojanstvo osebnosti ali moralo. OZ sicer ne izključuje denarne odškodnine odmerjene z drugačno metodologijo - po posameznih oblikah pravno priznanih škod iz 179. člena OZ, vendar le, če so se te pojavile v posebej izraziti obliki v razmerju do drugih oblik škod. V obravnavanem primeru pa je pri tožniku prišlo do medsebojnega tesnega prepleta in pogojevanja vseh posledic v različnih sferah njegove psihofizične entitete - tako psihosomatske telesne bolečine kot strahu, ki je celo prerasel v del zmanjšanja življenjskih aktivnosti v obliki postravmatske stresne motnje, in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki so tako delno posledica utrpljenega hudega strahu. Ločevanje teh mnogoplastnih in sočasnih hudih težav bi bilo neprimerno in neživljenjsko, kar vodi k prisoditvi odškodnine v obliki enotne odškodnine.

Pravno odločilne dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, na katere je Vrhovno sodišče vezano

13.Toženka je bila spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po 192/I členu KZ-1, ker je od 19. 10. 2015 do 11. 4. 2017 v ... in ... hudo kršila svoje starševske dolžnosti do mladoletnega tožnika, tedaj starega 11 let, ko zanj ni ustrezno poskrbela. S svojim ravnanjem je povzročila hude posledice v tožnikovi telesni in duševni sferi, in sicer v obliki telesnih bolečin, strahu in zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

14.Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja izvedenke klinične psihologije ugotovilo (tem dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje pa je sodišče druge stopnje implicite pritrdilo), da so bili tožnikovi strahovi hudi in dolgotrajni ter so trajali ves čas, ko je še živel z materjo, od 9. 10. 2015 do 11. 4. 2017. Še posebno močni so bili, ko ni bilo elektrike in tople vode, tožnik pa je bil popolnoma sam v temi, saj ga je toženka puščala brez hrane, zaklenjenega v stanovanju. Močno se je bal, da se bo takšno stanje še nadaljevalo, saj ga je toženka, če ji je nakazal stisko, grobo zavrnila. Ti strahovi so bili takšne intenzivnosti, da so po ugotovitvah izvedenke zaradi izgube občutka varnosti, zapuščenosti in samote povzročili posttravmatsko stresno motnjo in so še vedno prisotni.

15.Po dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje, prav tako oprtih na izvedenkino mnenje, tožnik zaradi toženkinih ravnanj in opustitev, ki so povzročila zanj nehumane življenjske pogoje, glede na kronološko starost ne dosega pričakovane stopnje čustvene, socialne in osebnostne zrelosti; v čustvovanju je infantilnejši, kompleksnejših situacij ne razume in se nanje ne zmore adekvatno odzvati. Huda stiska, ki ji je bil izpostavljen, ter sočasna preplavljenost z občutki strahu, zavrnjenosti, lastne nevrednosti, žalosti in obupa, je v tistem obdobju in tudi še nekaj časa po tem močno ovirala njegov osebnostni razvoj. Opisani strahovi, ki se bodo zagotovo pojavljali tudi še v prihodnosti, so že prerasli v posttravmatsko stresno motnjo. Spi ob prižganem računalniku, saj ga je zelo strah teme. Predvideva se, da je zato prišlo do nepopravljivih kvarnih posledic na tožnikovem duševnem zdravju. Deficiti so globoki, predvsem pri njegovi samopodobi, ki bo šele po dolgotrajnem psihoterapevtskem procesu reparacije lahko nekoliko izboljšana, aktualno pa trpi za izredno nizkim samovrednotenjem, občutki samoomalovaževanja in hudimi občutki lastne ranljivosti. Tudi na področju psihosocialnih stikov obstajajo hudi primanjkljaji, saj ima večje težave pri vključevanju v socialno okolje, nekaj časa je trpel tudi za strahom pred ženskami. Stike z vrstniki težje vzpostavlja, je negotov pri navezovanju novih stikov, prežet z bolečo anticipacijo, da bo znova zavrnjen, zasmehovan in poniževan. Oviran je pri osnovnih življenjskih funkcijah, kot so spanje in hranjenje, ima primanjkljaj občutka varnosti, ki predstavlja osnovni pogoj za vključevanje v socialno okolje, kot tudi čustvene težave, zlasti v smislu tesnobe, ki se izkazuje tudi skozi bolečinsko simptomatiko.

16.Tožnik je trpel zelo močne telesne bolečine v obliki glavobolov in slabosti, ki jih si sam ni mogel lajšati, toženka pa mu ni nudila nobene pomoči, še vedno pa jih trpi v zmerni do lažji obliki.

Glede višine odškodnine

17.Opisana dejstva po presoji Vrhovnega sodišča predstavljajo škodo, ki se približuje katastrofalni, predvsem na področju osnovnih človekovih potreb kot tudi na področju duševnega razvoja in sposobnosti vzpostavljanja psihosocialnih stikov. Ta je bila tožniku povzročena že v ranem otroštvu in ga je zaznamovala za vse življenje. Utrpel je specifične in posebej intenzivne ter trajajoče občutke hudega strahu, ki so kasneje celo prerasli v postravmatsko stresno motnjo. Takšen strah je nedvomno drugačen, neobičajen za primere, ki so v sodni praksi večinski, predvsem v situacijah, ko so povezani s telesnimi poškodbami, nastalimi v škodnih dogodkih in povezani z izidom zdravljenja v takšnih situacijah ter sčasoma tudi izzvenijo. Prav tako je pomembno, da je šlo v kritičnem obdobju za mladoletnega oškodovanca, tedaj starega komaj 11 let, ki bi moral z materine strani uživati njeno skrb in čustveno bližino ter naklonjenost, ne pa trpeti njenega surovega ravnanja, ki mu je povzročalo navedena skrajna travmatična čustvena stanja. Že kot otrok je bil torej prikrajšan za običajno in pričakovano uživanje otroštva oziroma mladosti, kot je značilno za to starostno obdobje človekovega življenja. In še več. Bistveno je prizadeta ne le sposobnost pravilnega oziroma ustreznega izpolnjevanja telesnih potreb in funkcij, temveč, kar je še posebej pomembno, občutno je okrnjena tudi zmožnost udejanjiti se v osebnem, družinskem in poklicnem življenju. Prizadeto je čustvovanje, kar je izjemno pomembno pri sposobnosti navezovanja psihosocialnih stikov z bližnjimi in okoljem, kot tudi pri vzpostavljanju partnerske in družinske skupnosti. Vse našteto pa predstavlja temeljne podstati človekovega življenja oziroma bistva. Zaradi vsega hudo trpi in tako bo tudi še v prihodnosti.

Op. št. (1)Glej sodbo VS RS II Ips 201/2017 z dne 15. 3. 2018.

Op. št. (2)Glej sodbo VS RS II Ips 195/2013 z dne 12. 12. 2013.

Op. št. (3)Glej sodbo VS RS II Ips 201/2017 z dne 15. 3. 2018.

Op. št. (4)Glej sodbo VS RS II Ips 195/2013 z dne 12. 12. 2013.

Op. št. (5)Glej sodbo VS RS II Ips 201/2017 z dne 15. 3. 2018.

18.Vrhovno sodišče ugotavlja, da evidentirane sodne prakse v zvezi s tovrstnim primerom, ko gre za nastale posledice na otrokovem telesnem in duševnem stanju in psihosocialnem razvoju zaradi zanemarjanja in surovega ravnanja s strani starša, še ni. Obravnavani primer zahteva konkretnim okoliščinam in vzroku ter naravi škode prilegajoč pristop pri odmeri enotne odškodnine in njeni umestitvi v katalog odškodninskih primerov sodne prakse. Pri tem se Vrhovno sodišče najprej opredeljuje do sklicevanja sodišča druge stopnje na nekatere odločbe Vrhovnega sodišča. Te s sporno zadevo sicer niso neposredno primerljive,(6) vendar lahko predstavljajo orientacijo pri odmerjanju odškodnine v tej zadevi, kar zadeva njeno omejitev navzgor. Konkretni primer tako visokih odmer ne dopušča. Po drugi strani so glede spodnje meje odmer primerljive zadeve, predvsem spolnih zlorab, s podobnimi škodnimi posledicami, kot v konkretnem primeru. V primerih sodb Vrhovnega sodišča: II Ips 8/96 z dne 28. 5. 1997, II Ips 295/2012 z dne 26. 11. 2014 in II Ips 64/2014 z dne 26. 11. 2015 je bila prisojena enotna odškodnina v višini 80 povprečnih mesečnih neto plač, v zadevi II Ips 366/2011 z dne 19. 12. 2013 pa 77 povprečnih mesečnih neto plač. V prvih treh zadevah je bila zavrnjena revizija tožeče stranke, v četrto navedeni pa je bilo ugodeno reviziji tožene stranke tako, da je bila spremenjena odločba sodišča druge stopnje v delu, s katerim je bila delno spremenjena odločba sodišča prve stopnje, in ta potrjena v celoti, kar vse kaže na ustreznost primerjave citiranih odločb s konkretno zadevo.(7)

19.Vrhovno sodišče ob prikazani umestitvi konkretne odškodnine v korpus sodne prakse ugotavlja, da ni utemeljeno zvišanje pred sodiščem druge stopnje pravnomočne prisojene odškodnina - 130.000 EUR (100 povprečnih mesečnih neto plač) tudi ob upoštevanju navedenih zakonskih meril in kriterijev. Umeščena je tudi v okvirje, ki jih prikazuje opisana primerjava z drugimi zadevami. Višji tožbeni zahtevek torej ni utemeljen, kot je materialnopravno pravilno odločilo sodišče druge stopnje. Zato je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

20.Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu te sodbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------

Op. št. (6)Sodbe VS RS, na katere se sklicuje sodišče druge stopnje: II Ips 587/2008 z dne 20. 11. 2008, II Ips 668/2005 z dne 17. 1. 2008, II Ips 32/2001 z dne 6. 9. 2001 se nanašajo na poškodbe iz prometnih nesreč s prevladujočimi katastrofalnimi škodnimi posledicami na telesnem področju (hude obtolčenine in trajne poškodbe možganov) in večinoma drugačnimi - bistveno hujšimi vrstami in stopnjami zmanjšanih življenjskih aktivnosti, tako na telesnem kot tudi duševnem področju. Posledično so tudi tam prisojene odškodnine višje (358, 238 in 155 povprečnih neto plač).

Op. št. (7)V sporni zadevi izpodbijana pravnomočno prisojena odškodnina je celo nekoliko višja - 100 povprečnih mesečnih neto plač.