Jedro

Ker je tožena stranka ugovor pasivne legitimacije podala šele v pritožbi, predstavlja pritožbeno novoto in je podan prepozno (337. člen ZPP).

Tožniku je delovno razmerje prenehalo zaradi izredne odpovedi PZ po 112. členu ZDR (izredna odpoved delavca), ker mu tožena stranka ni zagotavljala dela in izplačevala plače. Za čas do prenehanja PZ je tožnik upravičen do neizplačene plače, poleg tega pa je skladno z 2. odstavkom 112 člena ZDR upravičen tudi do odpravnine po 109. členu ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati neizplačane plače za čas od novembra 2003 do aprila 2004 v višini, razvidni iz izreka sodbe, odvesti predpisane prispevke in davke in izplačati neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. v naslednjem mesecu do plačila. Iz naslova odpravnine izplačati znesek 301.875,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.4.2004 dalje do plačila in povrniti stroške postopka v znesku 134.640,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.2.2005 dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati takso za tožbo in sodbo v znesku 34.200,00 SIT, ki bi jo morala plačati tožeča stranka, če ne bi bila oproščena plačila sodne takse.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe. Meni, da ni pasivno legitimirana v tem sporu, saj se pogodbena obveznost iz leta 2003 nanaša na drug subjekt po Zakonu o društvih. Tožbeni zahtevek pa ni utemeljen tudi po višini, saj tožnik dela ni opravljal pri toženi stranki, za nedelo pa ne more izplačevati plače. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo glede odločitve o plači in odpravnini.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena ZPP. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, in ki jih očita pritožba.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Ugovor pasivne legitimacije je pritožbena novota, ki je ni mogoče uveljavljati šele v pritožbenem postopku, kot to določa 337. člen ZPP. Ne držijo pritožbene navedbe, da je tožena stranka pasivno legitimacijo ugovarjala že v odgovoru na tožbo. Iz spisa je namreč razvidno, da tožena stranka ni vse do zaključka glavne obravnave nikoli ugovarjala pasivne legitimacije. Nasprotno, v odgovoru na tožbo je navedla, da je nesporno, da je bil tožnik pri njej v delovnem razmerju. Zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

Zmotno je stališče tožene stranke, da tožniku ne pripada plača za vtoževano obdobje iz razloga, ker naj bi ne opravljal dela pri toženi stranki. Iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje namreč izhaja, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na podlagi določbe 112. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002) zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani tožnika, ker mu tožena stranka ni zagotavljala dela in izplačevala plače. Tožnik je izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi v skladu z določili 1. odstavka 112. člena ZDR, in sicer je pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi podal tudi prijavo inšpektorju za delo.

Sodišče je ugotovilo, da tožnik v spornem obdobju ni delal zaradi tega, ker mu tožena stranka ni zagotovila dela in ne iz razloga na njegovi strani. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje utemeljeno priznalo tožbeni zahtevek iz naslova neizplačane plače za čas od vključno novembra 2003 do aprila 2004 in tudi odpravnino v skladu s 109. členom ZDR, ki delavcu pripada v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delavca na podlagi določbe 2. odstavka 112. člena ZDR.

Glede na navedeno je pritožbeni ugovor o nepravilni uporabi materialnega prava neutemeljen.

Sodišče prve stopnje je tudi utemeljeno tožniku priznalo stroške postopka pred sodiščem prve stopnje, saj je s svojim tožbenim zahtevkom v celoti uspel. Stroške je odmerilo skladno z Odvetniško tarifo.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP. Sklenilo je, da tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela.