Jedro

Urbanistični inšpektor je ravnal v skladu s 73. členom ZUN, ko je odredil odstranitev objekta, ki se gradi brez lokacijskega dovoljenja, ker se sporni objekt nahaja na območju kmetijskih zemljišč, na katerem po odloku o prostorskih ureditvenih pogojih gradnja novih stanovanjskih objektov ni dovoljena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo urbanistične inšpekcije Sekretariata za inšpekcijske službe skupnosti obalnih občin Koper z dne 30.9.1992, s katero je investitorjema naložila: 1) da morata v roku enaindvajsetih dni po prejemu odločbe odstraniti pritlični počitniški objekt v največjih tlorisnih dimenzijah 14,26 x 5,10 m ter greznico kapacitete cca 4,00 m3, vse na parc. št. 162/7 ter vzpostaviti zemljišče v prvotno stanje na lastne stroške in 2) da pritožba zoper odločbo ne zadrži izvršitve odrejenega ukrepa.

Tožnika se v tožbi sklicujeta na razloge, ki sta jih navedla že v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo, ker jih tožena stranka z izpodbijano odločbo ni omajala. Tožnika vztrajata, da je urbanistična inšpekcija vezana na ugotovitve upravnega organa, pristojnega za urejanje prostora, kar je razvidno iz izrecnih zakonskih določb in glede na dejstvo, da izdano lokacijsko dovoljenje ali priglasitev del ustavi inšpekcijski postopek. Inšpekcijski organ ne more sam odločati, ali je pridobitev upravnih dovoljenj možna ali ne. V vsakem konkretnem primeru je potrebno zanesljivo ugotoviti, ali je izdaja upravnega dovoljenja možna ali ne in šele nato izdati inšpekcijski ukrep. V konkretnem primeru sta tožnika ponovno zaprosila za izdajo lokacijskega dovoljenja dne 12.10.1992. Upravni organ njune vloge ni zavrnil, ker gradnja na parc. št. 162/7 ne bi bila možna, ampak je napotil tožnika na izdelavo lokacijske dokumentacije oziroma na dopolnitev vloge za priglasitev del. Navedeno potrjuje trditve tožnikov, da je odrejeni ukrep odstranitve najmanj preuranjen in zato v nasprotju z določili 72., 73. in 74. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN). Tožnika zatrjujeta, da kolikor objekta ni mogoče šteti za priglašenega (o tem se mora izjasniti občinski upravni organ), potem so v teku upravni postopki in pride v poštev le morebitno ukrepanje urbanistične inšpekcije po 74. členu ZUN z ustavitvijo gradnje do pridobitve uporabnega dovoljenja. Po mnenju tožnikov tudi ne drži ugotovitev v izpodbijani odločbi, da je upravni organ že zavrnil vlogo tožeče stranke, ker o njej še ni odločil. Po njunem mnenju ni mogoče zahtevati od stranke, da se pritoži zaradi molka upravnega organa, saj vloga v upravnem postopku ne zastara. Zaradi tega tudi ni mogoče šteti, da je vloga zavrnjene, če o njej upravni organ še ni odločil. Za ukrepanje urbanistične inšpekcije tudi ni več pogojev, ker ta lahko ukrepa samo v času gradnje. Sporni objekt pa je že zgrajen in v času gradnje inšpekcijski postopek ni bil uveden. Da se lahko odstranitev objekta odredi ne glede na gradbeno fazo, ne pomeni, da se lahko odredi odstranitev končanega objekta, ampak le, da faza gradnje ni pomembna. V vsakem primeru pa se mora objekt graditi. Drugačna razlaga 73. člena ZUN bi bila v nasprotju z zakonsko določbo, veljavno v času izdaje izpodbijane odločbe. Neutemeljena je tudi ugotovitev v izpodbijani odločbi, da ni nikjer z zakoni določeno, da se morajo prostorski izvedbeni akti opredeliti do obstoječih objektov ali nedovoljenih posegov v prostor. Ker se prostorski izvedbeni akti sprejemajo na podlagi podatkov o naravnih lastnostih prostora in o obstoječi in predvideni rabi prostora (23. člen ZUN), se morajo izvedbeni akti opredeliti do obstoječih objektov, ne glede na to, ali so zgrajeni z ali brez upravnega dovoljenja, kot na obstoječe dejstvo v prostoru. Zaradi kršitve materialnih in procesnih predpisov predlagata, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve, in predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka utemeljeno zavrnila pritožbo tožnikov. V stvari gre za ukrep urbanističnega inšpektorja iz 73. člena ZUN, po katerem urbanistični inšpektor odredi odstranitev objekta, ki se gradi brez lokacijskega dovoljenja, če takega dovoljenja za gradnjo na zemljišču ni mogoče izdati. Ni sporno, da sta tožnika zgradila počitniški objekt brez lokacijskega dovoljenja, vendar tožnika menita, da bi smel urbanistični inšpektor izreči le ukrep iz 74. člena navedenega zakona, ki ga pristojni inšpektor izreče takrat, kadar investitor gradi brez lokacijskega dovoljenja (LD) na zemljišču, na katerem je sicer dovoljeno graditi.

Če gre za zemljišče , ki se nahaja v območju, ki se ureja s prostorskimi ureditvenimi pogoji, je izbira inšpekcijskega ukrepa odvisna od določb odloka o prostorskih ureditvenih pogojih. Kot ugotavlja tožena stranka leži sporno zemljišče na območju, ki ga ureja odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za območje prostorskih celot Strunjan (1), Seča (8), Kalmar-Lucan (9), Sečovlje (11) in Liminjan - Vinjole - Krog (13), v občini Piran (Uradne objave št. 34/90). Objekt se nahaja v območju kmetijskih zemljišč izven zaselkov. Po 9. členu odloka je v območju kmetijskih površin dovoljena gradnja objektov in naprav, namenjenih kmetijski dejavnosti. Iz 13. člena odloka pa izhaja, da izven območij zgoščene pozidave ali nekmetijske dejavnosti, označenih s "S", gradnja novih stanovanjskih objektov ni dovoljena. Navedeni objekt pa se nahaja prav v takem območju, poleg tega pa tudi v območju Krajinskega parka Strunjan, urejenega z odlokom (Uradne objave, št. 5/90), kjer je v 7. alinei 9. člena določeno, da je na območju, ki ga odlok ureja, prepovedana gradnja individualnih počitniških hišic. Ker torej po navedenih odlokih gradnja počitniškega objekta na parc. št. 162/2 k.o. Piran II ni možna, sta ukrep urbanistične inšpekcije, kot tudi izpodbijana odločba tožene stranke zakonita. Iz navedenih razlogov tudi tožbeni ugovor, ki se nanaša na vprašanje, da upravni organ o vlogi tožnikov še ni odločil, po mnenju sodišča, na samo odločitev ne more vplivati. Tudi trditev tožnikov, da ni pogojev za tako odločbo, ker se lahko zahteva odstranitev objekta samo v času gradnje, tu pa je objekt že zgrajen, nima pravne podlage. Po določbi 73. člena ZUN se odstranitev objektov odredi ne glede na gradbeno fazo, kar po mnenju sodišča pomeni, da se to nanaša tudi na že zgrajeni objekt. Glede trditve, da bi se morali prostorski izvedbeni akti, ki so bili sprejeti po uveljavitvi ZUN, opredeliti do že zgrajenih objektov, pa sodišče meni, da določba 23. člena ZUN ne pomeni obveznosti, ampak le napotitev organom, ki pripravljajo in sprejemajo prostorske izvedbene akte, da v skladu z navedenimi kriteriji, opredelijo rabo prostora, ki ga urejajo, in če so podani pogoji tudi legalizirajo objekte, za katere gradnjo investitorji niso imeli ustreznih dovoljenj. Glede na navedeno sodišče v upravnem sporu o tem vprašanju ne more odločati.

Ker je izpodbijana odločba zakonita, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki se smiselno uporablja kot republiški predpis po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS (Ur. list RS, št. 1/91-I).