Jedro

Ker je tožnik za zaščito zaprosil šele čez več ur in sicer po prijetju s strani policije, potem ko je ilegalno prestopil mejo med Republiko Hrvaško in Slovenijo ter nadaljeval pot v smeri proti Italiji z osebnim avtomobilom, tega časovnega zamika pa ni logično in razumno pojasnil, je tako dejansko stanje tudi po mnenju pritožbenega sodišča zadostna podlaga za sklep, da je tožnik vložil prošnjo z namenom, da bi odložil oziroma onemogočil odstranitev iz države.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točko izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 28.6.2008; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je svojo odločitev sprejela v pospešenem postopku in prošnjo tožnika (ki je zatrjeval, da je preganjan kot Kurd) zavrnila kot očitno neutemeljeno. Tožena stranka je svojo odločitev oprlo na določbe 3., 4., 5., 6. in 11. alineje 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti. Odredilo je tudi, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti sodbe.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pritrjuje odločitvi tožene stranke. Sodbo je oprlo na dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka in ga ocenilo kot pravilno in popolno ugotovljeno. Presodilo je, da je tožena stranka pravilno uporabila določbe ZMZ ter tudi pravila postopka, ko je odločalo v pospešenem postopku. Pojasnilo je tudi, zakaj je o zadevi odločalo na seji. Tožnik v tožbi ni navedel ničesar, kar bi utemeljeno kazalo na zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z razlogi za zavrnitev njegove prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno. Ugotavlja tudi, da tožena stranka svoje odločitve glede 3. alineje 55. člena ni obrazložila, toda ta pomanjkljivost ni vplivala na odločitev.

Tožnik se zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 75. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US). Poudarja, da ne zavaja in zlorablja azilnega postopka in da je bil prisiljen pobegniti iz matične države, saj ga je oblast preganjala zaradi sodelovanja s kurdskimi uporniki. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbi ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 111/07). Pristojni organ v pospešenem postopku prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno zavrne (med drugim), če prosilec lažno predstavi razloge, na katere se sklicuje, predvsem kadar so njegove navedbe nekonsistentne, protislovne, malo verjetne in v nasprotju z informacijami o izvorni državi (4. alineja), če prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je imel za to možnost (5. alineja), če je prosilec vložil prošnjo z namenom, da bi odložil oziroma onemogočil odstranitev iz države (6. alineja) in če prosilec kljub svojemu zagotovilu v določenem roku ni priskrbel dokumentacije in podatkov iz 4. alineje 55. člena tega zakona (11. alineja).

Tožnik je kot razlog, zakaj vlaga prošnjo za priznanje mednarodne zaščite navajal, da ga vojska in policija preganjata, ker je Kurd.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je odločitev tožene stranke pravilna. Pravilno je uporabila 4., 5., 6. in 11. alinejo 55. člena ZMZ in v pospešenem postopku v smislu 54. člena ZMZ pravilno odločila, da tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite zavrne kot očitno neutemeljeno. Okoliščine, na katere se je pri odločitvi oprla tožena stranka, to je, da tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito v več državah, ki jih je prečkal do prihoda v Slovenijo, zlasti pa ne po ilegalnem vstopu iz Hrvaške v Slovenijo, tudi po presoji pritožbenega sodišča kažejo na zavajanje in zlorabo postopka za pridobitev mednarodne zaščite. Zaščito je zaprosil šele čez več ur in sicer po prijetju s strani policije, potem ko je ilegalno prestopil mejo med Republiko Hrvaško in Slovenijo ter nadaljeval pot v smeri proti Italiji z osebnim avtomobilom. Ta časovni zamik ni logično in razumno pojasnil. Tako ugotovljeno dejansko stanje je tudi po mnenju pritožbenega sodišča zadostna podlaga za sklep, da je tožnik vložil prošnjo z namenom, da bi odložil oziroma onemogočil odstranitev iz države. Sprejemljiva je zato presoja, da je tožnik imel namen le potovati preko ozemlja Republike Slovenije in pot nadaljevati proti drugi državi Evropske unije. V skladu s podatki spisa je ugotovitev tožene stranke in sodišča prve stopnje o tem, da je potem, ko je ilegalno prestopil državno mejo med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško, pot nadaljeval z avtomobilom v smeri proti Italiji. To in dejstvo, da je bila cena za celotno pot (do Italije) 4.000 EUR, potrjuje pravilnost ocene, da je bila ciljna država tožnika Italija. Navedbe v tožnikovi izjavi glede preganjanja v matični državi so (glede na navedeno) zato pravilno ocenjene tudi kot protislovne in malo verjetne. V primeru resničnega preganjanja bi – kot sta to navedla tožena stranka in sodišče prve stopnje – tožnik zaprosil za mednarodno zaščito že prej, v kakšni izmed držav, preko katerih je potoval 8 dni. Poleg tega je glede na podatke predloženih spisov pravilna ugotovitev tožene stranke in sodišča prve stopnje, da tožnik kljub svojemu zagotovilu pri vložitvi prošnje dne 1.6.2008 v določenem deset-dnevnem roku ni predložil dokumentacije (nobenih dokazil) v zvezi z razlogi za podajo prošnje.

Tožena stranka je svojo odločitev podrobno in natančno obrazložila. Tudi sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe konkretno in podrobno navedlo, zakaj je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Obe odločitvi sta tudi logično obrazloženi in jih pritožbeno sodišče sprejema. Zato pavšalni pritožbeni ugovori, v katerih tožnik samo ponavlja svoje trditve o tem, da je preganjan, ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Dejansko stanje je bilo zato pravilno in popolno ugotovljeno ter materialno pravo pravilno uporabljeno.

Tožnik v pritožbi ne navaja konkretnih kršitev pravil postopka v upravnem sporu. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v obsegu bistvenih kršitev pravil postopka v upravnem sporu, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Takih kršitev ni našlo.

Glede na navedeno niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot pritožbeno sodišče na podlagi določbe 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.