Jedro

O nevarnosti dejavnosti pri delu policista govorimo, kadar ta opravlja tako delo, pri katerem obstaja neobičajno veliko tveganje za nastanek škode na življenju ali zdravju ljudi. Nevarnost mora biti konkretna in dejanska, ne zgolj potencialna. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da je delo policista pri poskusu pridržanja osebe, ki se temu fizično upira in je izrazito agresivna in poleg tega še vinjena, nevarno, saj policist ne more imeti vseh okoliščin pod nadzorom in jih popolnoma obvladati, pa tudi ne že prej predvideti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožnici plača 1.000,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 28. 1. 2014 (I. točka izreka), v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Sklenilo je še, da mora tožena stranka tožnici plačati 812,46 EUR, tožnica pa stranskemu intervenientu 35,40 EUR pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2. Stranski intervenient v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, sta bila sporna tako temelj kot višina zahtevka. Navaja, da škoda, ki jo je utrpela tožnica, ni pravno priznana. Tožnica ni opravljala nevarne dejavnosti, kot je zmotno presodilo sodišče prve stopnje. Dejstvo je namreč, da se policisti pri opravljanju svojih del in nalog vsakodnevno srečujejo s kršitelji, ki na postopek dostikrat nasilno odreagirajo. Po njegovi oceni tožničino delo ni moglo doseči standarda nevarne dejavnosti, saj imajo vsi policisti redna usposabljanja za pridobivanje/ohranjanje psihofizične kondicije. Policisti se vsako leto (teoretično in praktično) dodatno izobražujejo, pri tem pa se soočajo z raznovrstnimi situacijami, ki se lahko zgodijo na terenu. Tega se je tožnica morala zavedati in predvideti razne situacije ter obvladati policijska pooblastila. Na dan škodnega dogodka je bila kot policistka zaposlena že 9 let, bila je izkušena in je do tedaj zagotovo že naletela na podobne primere. Če bi ravnala s potrebno skrbnostjo, ki se od nje pričakuje, do škodnega dogodka ne bi prišlo, saj bi s policijskimi pooblastili kršitelja morala obvladati. V nadaljevanju graja oceno sodišča o fizičnih lastnosti tožnice in pritožnika ter dodaja, da se ni začel takoj fizično upirati v smislu brcanja in mahanja z rokami. Sodišče je zapisalo, da je pritožnik tožnico napadel zavestno, z željo, da jo poškoduje in brez samokontrole, pri čemer samo ugotavlja, da je bil v vinjenem stanju, torej svojih dejanj ni imel v oblasti. Prisojena odškodnina je previsoka glede na naravo poškodb, pri čemer je sodišče ugotovitve črpalo tudi iz tožničine izpovedbe in mimo trditev (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Glede na to, da sekundarnega strahu ni bilo, primarni pa je bil minimalen, ji sodišče te odškodnine ne bi smelo prisoditi. Izpodbija tudi stroškovno odločitev in predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Pravdni stranki na vročeno pritožbo nista odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavanem primeru gre za spor majhne vrednosti, v katerem so pritožbeni razlogi omejeni. Sodba, izdana v takem postopku, se sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tako vezano na dejansko stanje, kot ga je v razlogih izpodbijane sodbe ugotovilo sodišče prve stopnje. Zaradi navedenega pritožben sodišče ne more in ne sme upoštevati tistih pritožbenih navedb, s katerimi pritožnik graja dejansko stanje, tj. glede fizičnih lastnosti tožnice in pritožnika, glede tega, kdaj in kako se je pritožnik pričel upirati ter glede vinjenosti pritožnika(1).

6. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožnica (policistka) kritičnega dne skupaj s sodelavcem prevzela postopek z vinjenim voznikom. Po preizkusu alkoholiziranosti sta pritožniku izrekla ukrep policijskega pridržanja, takrat pa se je do tedaj miren pritožnik močno razburil, začel je vpiti in mahati z rokami proti policistoma ter ju ogrožati. Tožničin sodelavec je naprej uporabil plinski razpršilec, ki ni imel učinka, zato je pritožnika s strokovnim prijemom podrl na tla. Ko sta bila oba na tleh, je pristopila tožnica, da bi mu nadela lisice. Uspelo ji je nadeti eno, nakar se je pritožnik tako močno uprl, da se je rešil iz prijema policista in ga med prerivanjem z roko, na kateri je imel nadeto lisico, začel udarjati po glavi, tako da je ta izgubil zavest. Tožnica je ob tem poskusila pristopiti in pomagati, a je začel pritožnik močno brcati proti njej in ji pri tem poškodoval obe goleni. Takrat sta na pomoč prišla še dva policista, ki sta pritožnika obvladala.

7. O nevarni dejavnosti pri delu policista govorimo, kadar ta opravlja tako delo, pri katerem obstaja neobičajno veliko tveganje za nastanek škode na življenju ali zdravju ljudi.(2) Nevarnost mora biti konkretna in dejanska, ne zgolj potencialna.(3) Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da je delo policista pri poskusu pridržanja osebe, ki se temu fizično upira in je izrazito agresivna in poleg tega še vinjena, nevarno, saj policist ne more imeti vseh okoliščin pod nadzorom in jih popolnoma obvladati, pa tudi ne že prej predvideti.(4)

8. Pritožbene navedbe, da je bila tožnica izkušena policistka (z 9 letnimi izkušnjami), da se je redno teoretično in praktično izobraževala in je bila vajena tovrstnih situacij na materialnopravno presojo ne vplivajo, saj s tem ni mogoče preprečiti ali zmanjšati neobičajno velikega tveganja za nastanek škode na življenju ali zdravju (ki je tudi dejansko nastala – tako tožnici kot njenemu sodelavcu). Kaj konkretno naj bi tožnica kot policistka naredila narobe (v čem naj bi bila neskrbna), pa ne tožena stranka ne pritožnik nista navajala in ugotovitve o tem v dejanskem stanju, ugotovljenem v izpodbijani sodbi, tudi ni.

9. Neutemeljeno pritožnik graja tudi prisojeno višino. Poškodba (udarnina obeh goleni), trajanje in stopnja bolečin (srednje hude 3-4 dni, kasneje občasne srednje hude še kak dan, nato pa trajne lahke kakšen teden) ter nevšečnosti (rentgen, hlajenje, jemanje sredstev proti bolečinam, 21 dni bolniške in zdravniški pregledi) utemeljujejo odškodnino v višini 900,00 EUR. Brezpredmetno je zato, ali je sodišče prve stopnje poleg navedenega na podlagi izpovedbe tožnice in mimo njenih trditev ugotavljalo še kakšne druge nevšečnosti, ker to vplivalo na odmerjeno višino.

10. Ni dvoma, da je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo odškodnino za primarni strah (23. točka obrazložitve), za sekundarnega pa ne (24. točke obrazložitve). Čeprav sodišče prve stopnje v 23. točki res govori, da je strah (primarni) prenehal po pregledu s strani zdravnikov (kar sodi v polje sekundarnega strahu), obstoji dejanska ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je tožnica ob sam škodnem dogodku utrpela srednje hud primarni strah, kar zadošča za prisojo odškodnine v višini 100,00 EUR.

11. Pritožba ni utemeljena niti pritožbeno sodišče ni odkrilo pomanjkljivosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških je logična posledica njene zavrnitve (prvi odstavek 165. člena v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP) in je vsebovana v izreku o zavrnitvi pritožbe.

Op. št. (1): Če pritožnik tu cilja na vprašanje (ne)sposobnosti za civilni delikt, mu pritožbeno sodišče odgovarja, da ni dokazal, da v stanje prehodne nerazsodnosti ni prišel po svoji krivdi (drugi odstavek 136. člena OZ) niti česa takega ni trdil. Op. št. (2): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 206/2011z dne 31. 5. 2012. Op. št. (3): Sklep Vrhovnega sodišča II Ips 158/99 z dne 13. 10. 1999. Op. št. (4): Taka je tudi ustaljena sodna praksa. Primerjaj odločbe iz leta 2015: VSL II Cp 2120/2015, VSK I Cp 184/2015, VSC Cp 186/2015, VSC Cp 712/2014 in VSL II Cp 58/2015.