Up-591/03 - 6

18. 10. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 28. septembra 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 1083/2002 z dne 20. 5. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča, s katero je to sodišče zavrnilo pritožničino tožbo zoper odločitev upravnih organov o zavrnitvi njenega predloga za obnovo postopka lastninskega preoblikovanja podjetja C. C. Pritožničin predlog za obnovo postopka je bil zavrnjen na podlagi ugotovitve, da pritožnica predloga za izdajo začasne odredbe po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92 in nasl. - v nadaljevanju ZLPP) ni vložila, in na podlagi stališča, po katerem imajo položaj stranke v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja le denacionalizacijski upravičenci, ki so svoj zahtevek do podjetja zavarovali s pravočasno vložitvijo predloga za izdajo začasne odredbe po določbah ZLPP.

2.Takšnemu stališču pritožnica očita kršitev načel pravne države (2. člen Ustave), načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave). Navaja, da je denacionalizacijska upravičenka in da je upravičena do vrnitve podržavljenega premoženja v naravi. V zvezi s tem se sklicuje na 6. člen Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in nasl. - v nadaljevanju ZDen) in na načela splošnih premoženjskih oziroma odškodninskih predpisov ter na stališča in ocene Ustavnega sodišča v odločbi št. U-I-72/93 z dne 20. 4. 1995 (Uradni list RS, št. 24/95 in OdlUS IV, 42). Obnovo postopka lastninskega preoblikovanja podjetja C. C. je predlagala, ker meni, da bi morala imeti položaj stranke v postopku, saj naj bi bile med sredstva v otvoritveni bilanci podjetja vključene tudi nepremičnine, ki so bile podržavljene. Meni, da ji predloga za izdajo začasne odredbe po ZLPP ni bilo treba vložiti, ker je bila v zemljiški knjigi kot imetnica pravice uporabe družbene lastnine vpisana občina, upravni organ pa je v postopku denacionalizacije prvo ustno obravnavo razpisal šele za dne 4. 5. 1995, tj. po roku, ki ga je za vložitev predloga za izdajo začasne odredbe določil ZLPP. C. očita, da je povzročila "to stanje obravnavane zadeve" z opustitvijo vpisa svojih domnevnih upravičenj v zemljiško knjigo. Obširno opisuje razloge, ki naj bi kazali na to, da upravičeno ni vedela, da ima C. premoženje (katerega denacionalizacijo uveljavlja v denacionalizacijskem postopku) med svojimi sredstvi. Izpodbijana odločitev, ki ne upošteva navedenih razlogov, naj bi bila brez razumne pravne obrazložitve in jo pritožnica razume kot arbitrarno. Presoja sodišča, da omenjene navedbe pritožnice na odločitev o stvari ne vplivajo, pa je po mnenju pritožnice zmotna in pomeni kršitev načela pravne države in pravice do zasebne lastnine.

Stališče, po katerem ZDen kot zavezanca ne določa

zemljiškoknjižnega lastnika (oziroma imetnika pravice uporabe), temveč tistega, ki ima stvari ne glede na vpis v zemljiško knjigo med svojimi sredstvi, naj bi hudo posegalo v človekove pravice in temeljne svoboščine. Glede na to, da naj bi bil sporen pomen izraza "med svojimi sredstvi" v prvem odstavku 51. člena ZDen, bi po mnenju pritožnice Ustavno sodišče lahko odločalo tudi po določbi drugega odstavka 59. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS).

B.

3.Pritožnica v ustavni pritožbi predvsem ponavlja argumente, s katerimi ni uspela v upravnem sporu. Ustavno sodišče pa ni instanca sodiščem, ki odločajo v upravnem sporu, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja in pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena ZUstS Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Ker 2. člen Ustave ne ureja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, temveč temeljna ustavna načela (načela pravne države), se nanj za utemeljevanje ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati.

Pritožnica zatrjuje tudi kršitev človekovih pravic, vendar teh z navedbami v ustavni pritožbi ni izkazala.

4.Z vidika zatrjevane kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave) bi bile lahko relevantne trditve pritožnice o neobrazloženosti in s tem arbitrarnosti izpodbijane sodbe.

Vendar je ta očitek neutemeljen. Zgolj dejstvo, da je sodišče pritožničine navedbe o razlogih, zaradi katerih ni vložila začasne odredbe po določbah ZLPP, ocenilo kot nerelevantne v tem postopku, samo po sebi te kršitve še ne izkazuje.

5.Pritožnica je namreč predlagala obnovo postopka lastninskega preoblikovanja podjetja, ker meni, da bi ji moral biti priznan položaj stranke v tem postopku. Ne s sklicevanjem na odločbo št. U-I-72/93 in na stališča Ustavnega sodišča glede pomena 88. in 89. člena ZDen ne z drugimi navedbami v ustavni pritožbi pa ne pojasni, katere pravice in pravne koristi bi v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja lahko varovala glede na to, da je pravica do vračila podržavljenega premoženja v naravi ugasnila, ker je bil zamujen prekluzivni rok za vložitev predloga za izdajo začasne odredbe (drugi odstavek 15. člena ZLPP), morebitno sodelovanje v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja pa samo po sebi pravice do vračila v naravi ne vzpostavlja.

Zato tudi drugačna razlaga od tiste, ki jo je glede prvega odstavka 51. člena ZDen navedlo Vrhovno sodišče v izpodbijani sodbi, ne bi privedla do pritožničinega položaja stranke v postopku lastninskega preoblikovanja podjetij. Stališče (za katerega se pritožnica zavzema v ustavni pritožbi), po katerem bi bil zavezanec zemljiškoknjižni lastnik oziroma imetnik pravice uporabe, bi namreč pomenilo, da pravna oseba, ki v zemljiško knjigo ni bila vpisana kot lastnik oziroma imetnik pravice uporabe, ne bi bila denacionalizacijski zavezanec.

Katere pravice in pravne koristi v zvezi z denacionalizacijo podržavljenega premoženja bi pritožnica lahko varovala v postopku lastninskega preoblikovanja pravne osebe, ki ni denacionalizacijski zavezanec, ker v zemljiško knjigo ni bila vpisana kot imetnica navedenih pravic, pa pritožnica ne pojasni.

Določbe ZLPP, po katerih je pravica do vračila

6.podržavljenega premoženja v naravi ugasnila, če je bil zamujen prekluzivni rok za vložitev predloga za izdajo začasne odredbe, je Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-147/93 z dne 19. 1. 1995 (Uradni list RS, št. 18/95 in OdlUS IV, 5) že presojalo in ugotovilo, da niso v neskladju z Ustavo. V tem postopku bi torej za zatrjevane kršitve človekovih pravic lahko šlo, če pritožnici položaj stranke v postopku lastninskega preoblikovanja podjetij ne bi bil priznan kljub temu, da bi v postopku denacionalizacije še lahko uveljavljala pravico do vračila v naravi. Zgolj okoliščina, da pritožnica pravo razume drugače kot sodišče, pa še ne pomeni kršitve katerekoli človekove pravice in temeljne svoboščine.

7.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan