Jedro

Verbalni napad (ki niti ni dokazan) nikakor ne opravičuje fizičnega napada. Sokrivde - prispevka tožnika k nastali škodi v smislu 171. člena OZ tako ni in je za nastalo škodo v celoti odgovoren toženec.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba in sklep potrdita.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da mora tožniku plačati 4.370,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 11. 2007. Z izpodbijanim sklepom pa je tožencu naložilo tudi povračilo 1.665,26 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper takšno sodbo in sklep se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje toženec. Predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni ali jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma vsaj odškodnino bistveno zniža in tožeči stranki naloži plačilo pravdnih stroškov. Glede sklepa o stroških toženec predlaga, da ga sodišče razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ali sklep razveljavi in spremeni tako, da je dolžna tožeča stranka toženi stranki povrniti 173,23 EUR pravdnih stroškov.

Pritožnik v obeh pritožbah uveljavlja iste pritožbene razloge in meni, da je zaključek sodišča prve stopnje o obstoju temelja za odškodninski zahtevek materialnopravno napačen. Pritožnik priznava vezanost pravdnega sodišča na pravnomočno kazensko sodbo glede obstoja kaznivega dejanja ter kazenske odgovornosti. Kljub temu poudarja, da je pritožnik pravni laik, ki v kazenskem postopku sploh ni imel zagovornika, da se zoper sodbo v kazenskem postopku ni pritožil, ker se ni zavedal pravnih posledic takšne sodbe v smislu odškodninske odgovornosti in da kazensko sodbo še vedno doživlja kot nepravilno, nezakonito in nepravično. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da se dogodek ni odvijal tako kot navaja pritožnik, saj je bil tožnik tisti, ki je pritožnika verbalno izzval, povzročil konfliktno situacijo in s tem bistveno soprispeval k nastanku telesnih poškodb.

Sodišče prve stopnje je napačno ocenilo izpoved priče A. A., ki je potrdil izpoved pritožnika. Sodišče prve stopnje je tudi spregledalo, da je pritožnik kljub slovenskemu državljanstvu tujec in se zato v slovenskem jeziku nerodno izraža. Sodišče prve stopnje je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka v odnosu do iskanja materialne resnice, saj je tožbene navedbe in predlagane dokaze presodilo površno in nepopolno in tako nepravilno ugotovilo 100% temelj odgovornosti na strani pritožnika.

Sodišče prve stopnje tudi ni odločilo o smiselno uveljavljanem pobotnem ugovoru.

Pritožnik nazadnje še navaja, da je sodišče prve stopnje odškodnino za pretrpljene telesne bolečine in neugodnosti v času zdravljenja ter za pretrpljeni strah tožnika odmerilo previsoko oziroma je takšna odškodnina popoln absurd.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki je nanjo odgovoril in predlagal zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik je bil v kazenskem postopku pravnomočno obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja povzročitve lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena Kazenskega zakonika (KZ), storjenega s tem, da je tožnika večkrat udaril s pestmi, zato je ta padel in pri tem utrpel udarnino oči, razpočno rano na čelu z udarnino čela, manjšo rano na zgornji desni veki in manjšo rano pod levim očesom. Pritožnik je bil v povezavi z istim dogodkom pravnomočno obsojen tudi za kaznivo dejanje krive ovadbe po prvem odstavku 288. člena KZ, ker je tožnika naznanil, da je storil kaznivo dejanje, pri tem pa je vedel, da ga tožnik ni napadel. 6. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je v skladu s 14. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, glede obstoja kaznivega dejanja in toženčeve kazenske odgovornosti. Pritožbene trditve o tem, zakaj se toženec ni pritožil in kako dojema oziroma doživlja pravnomočno sodbo, vezanosti sodišča na pravnomočno sodbo ne morejo v ničemer spremeniti.

7. Pravdno sodišče pa v odškodninski pravdi lahko presoja ugovor toženca o obstoju deljene odgovornosti in seveda ugotavlja dejstva o višini škode. Sodišče prve stopnje je vse to skrbno in natančno naredilo.

8. Pritožnik meni, da ga je tožnik napadel, sam pa se je le branil in da ga je tožnik z domnevnim provokativnim ravnanjem izzval ter s tem v bistvenem delu sam povzročil konfliktno situacijo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da izvedeni dokazi pritožnikovih trditev ne podpirajo. Edini dokaz, ki je deloma potrjeval pritožnikovo verzijo dogodkov (da se je tožnik poškodoval zaradi padca, je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovitev izvedenca travmatološke stroke izključilo(1), s čimer je vzpostavljen najmanj dvom v toženčeve trditve o poteku dogodka), je bila izpoved priče A. A. Ta priča je pritožnikov znanec in je tudi sicer vedel povedati le, da je slišal neko kričanje, ne pa tudi podrobnosti, ki bi kakorkoli kazale na tožnikov prispevek k nastali škodi. K pravilnim razlogom oziroma dokazni oceni sodišča prve stopnje pa višje sodišče le še dodaja, da tudi če bi se izkazalo, da se je tožnik “nagravžno“ zarežal in celo, če bi toženec dokazal, da mu je tožnik rekel,: „Kaj je robijaš?“ (pa tega ni dokazal), toženčevega ravnanja nikakor ne bi bilo mogoče opredeliti kot silobran(2). Verbalni napad (ki, kot rečeno niti ni dokazan) nikakor ne opravičuje fizičnega napada. Sokrivde - prispevka tožnika k nastali škodi v smislu 171. člena Obligacijskega zakonika (OZ) tako ni in je za nastalo škodo v celoti odgovoren toženec.

9. Neutemeljeno je uveljavljanje procesne kršitve s tem, ko naj bi sodišče prve stopnje ne izpolnilo obveznosti, ki mu jo nalagata 7. in 8. člen ZPP. Stranke morajo same navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo(3). Sodišče sme ugotoviti dejstva, ki jih stranke niso navajale, in izvajati dokaze, ki jih stranke niso predlagale le v primeru, če iz obravnave in dokazovanja izhaja, da imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati(4). Sodišče prve stopnje je odločilo v mejah postavljenih zahtevkov(5) (pobotni ugovor ni bil niti smiselno uveljavljan, vsaj višje sodišče ga ne najde, zato ga sodišče prve stopnje ni moglo obravnavati) in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj(6).

10. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z višino prisojene odškodnine. Tožnik je v obravnavanem škodnem dogodku utrpel poškodbe obraza, oči, razpočno rano na čelu z udarnino čela, manjšo rano na zgornji desni veki in manjšo rano pod levim očesom. Poškodbe oči so (po neizpodbijanem mnenju izvedenca oftalmologa) poleg navedenega obsegale močan pretres mrežnice obeh očes, krvavitve pod veznico obeh očes ter podplutbe podkožja obeh trepalnic obeh očes. Tožnik je utrpel tudi udarnine in podplutbe na obeh nadlahteh in na trebušni steni. Posledično je trpel telesne bolečine, ki so bile sedem do deset dni po intenziteti hude, nato deset dni srednje hude ter še štiri tedne lažje. Izpostavljen je bil nevšečnostim, ki so spremljale zdravljenje in so trajale vseh šest tednov bolniškega staleža (pregled v travmatološki ambulanti, šest pregledov v okulistični ambulanti, trije pregledi pri izbranem splošnem zdravniku in izpostavljenost ionizirajočemu sevanju zaradi izdelave rentgenske slike obraznih kosti). Tožnik je takoj po poškodbi utrpel hud primarni strah, nato pa je bil štiri tedne v sekundarnem strahu zaradi zaskrbljenosti za izid zdravljenja. Pritožnik takšnih ugotovitev ne izpodbija.

11. Pritožbeno sodišče, upoštevajoč naravo poškodb, trajanje in intenziteto bolečin ter ugotovljene nevšečnosti pri zdravljenju, zavrača pritožbeni očitek, da je odmerjena odškodnina “popoln absurd“. Glede na obseg škodnih posledic (njihov obseg je zelo dobro viden tudi na fotografijah v spisu) in upoštevajoč višino odškodnin, ki so v sodni praksi prisojene v zadevah s primerljivo škodo(7), predstavlja tožniku prisojenih 3.800,00 EUR(8) za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem ter za pretrpljeni strah pravično denarno odškodnino. Drugačna (navržena in nekonkretizirana) pritožbena stališča so neutemeljena, podrobnejšega pritožbenega odgovora pa ne terjajo.

12. V pritožbi uveljavljeni razlogi torej niso utemeljeni, uradoma upoštevni razlogi pa niso podani, zato je višje sodišče v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo pritožbo in izpodbijano sodbo potrdilo. V skladu z 2. točko 365. člena ZPP, je višje sodišče iz istih razlogov zavrnilo tudi pritožbo zoper sklep o stroških, ki razlogov o (ne)pravilnosti stroškovne odločitve sploh ne vsebuje, ampak je vložena zgolj kot posledica pritožbe zoper sodbo.

13. Pritožnik s pritožbama ni uspel, tožnik pa glede na vsebino sodbe in pritožbe z odgovorom na pritožbo ni mogel izboljšati svojega procesnega položaja, zato vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP).

Op. št. (1): Pravilni razlogi v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

Op. št. (2): Silobran je namreč le tista obramba, ki je neizogibno potrebna, da storilec odvrne od sebe ali koga drugega istočasen protipraven napad. “Nagravžno“ režanje in verbalni napad pa ne terjata nobene obrambe.

Op. št. (3): Prvi odstavek 7. člena ZPP.

Op. št. (4): Drugi odstavek 7. člena ZPP.

Op. št.(5): 2. člen ZPP.

Op. št. (6): 8. člen ZPP.

Op. št. (7): Višje sodišče izpostavlja primere št. I/134 na 247. strani, I/138 na 250. strani in I/139 na 251. strani monografije Alenke Berger Škrk Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, Ljubljana 2010. Op. št. (8): Torej manj kot štiri povprečne plače.