Jedro

Tožena stranka v izpodbijanem sklepu ni navedla nobene pravne podlage, na katero je oprla odločitev, da tožnici ne pripada pravica do uveljavljanja subvencije po ZIUPGT oziroma ni navedla konkretnih relevantnih dejstev, na podlagi katerih je sprejela predmetno odločitev. Tožena stranka je namreč v izpodbijanem sklepu navedla zgolj del 3. alinee prvega odstavka 15. člena ZIUPGT in dodala, da predmetni pogoj ni izpolnjen, zraven pa na koncu dodala še določila glede plačila stroškov po določilih ZUP. Izpodbijani sklep posledično ni obrazložen na način, kot to zahteva ZUP v prvem odstavku 214. člena.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Izpodbijani sklep Zavoda RS za zaposlovanje, št. 11069-16930/2021-5 z dne 15. 9. 2021 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče je predmetno zadevo, v skladu z odredbo predsednice sodišča Su 319/2021-1 z dne 14. 4. 2021 in v skladu z drugim odstavkom 13.a člena Zakona o sodiščih (ZS), obravnavalo prednostno.

Iz izpodbijanega sklepa

2. Tožnici je bil dne 15. 9. 2021 izdan predmetni izpodbijani sklep o zavrnitvi pravice do delnega povračila izplačanih nadomestil plač za skrajšan delovni čas za zaposlene delavce za polni delovni čas, ki jim je delodajalec odredil skrajšani delovni čas.

3. Zoper navedeni sklep pritožba ni mogoča, je pa mogoč upravni spor.

_Navedbe tožeče stranke_

4. Tožeča stranka izpodbija predmetni sklep in navaja, da izpodbijani sklep z izjemo delnega prepisa določbe 15. člena Zakona o interventnih ukrepih za pomoč gospodarstvu in turizmu pri omilitvi posledice epidemije COVID-19 (v nadaljevanju ZIUPGT), ne vsebuje nobene obvezne sestavine obrazložitve, ki so sicer določene v 214. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), zaradi česar ga tudi ni mogoče preizkusiti.

5. V nadaljevanju tožbenih navedb je tožeča stranka izpostavila, da upravni organ dokazil in dejstev, na podlagi katerih bi moral odločati, sploh ni presojal, saj je tožnik v svoji vlogi določno navedel tako predpis (odlok), ki je onemogočal njegovo delo, ki je pričel veljati 3. 7. 2021, kakor tudi ni upošteval, da tožnikova dejavnost temelji na organizaciji potovanj, zaradi česar bi upravni organ moral preveriti, ali je predmetni odlok posegel v tožnikovo dejavnost. Organ pa v izpodbijanem sklepu ni navedel niti predpisa vlade, na podlagi katerega je sklepal oziroma presojal pogoje tožnika in na podlagi katerih je le-te zavrnil, pri čemer prav tako ni jasno, zakaj je organ tožnika pozval na dopolnitev vloge, saj se tudi glede tega v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni opredelil. Tako upravni organ v izpodbijanem sklepu ni navedel ne dejanskega stanja, ki ga je ugotovil in tudi ne dokazov, na podlagi katerih je sprejel svojo odločitev, kakor tudi ne razlogov, ki so organ vodili k zaključku zavrnitve predmetne vloge.

6. Tožnik v nadaljevanju tožbe še izpostavlja, da je njegova dejavnost gospodarska dejavnost, ki je pogojena s potovanji v tujino in je odvisna od možnosti prehajanja državne meje, pri čemer so od 3. 7. 2021 prebivalci Republike Slovenije po vrnitvi v državo z območja temno rdečih držav morali v karanteno za 10 dni, ne glede na to ali so bili cepljeni, testirani ali pa so virus COVID-19 že preboleli. Za vstop v Republiko Slovenijo namreč Vlada RS ni več dovoljevala zgolj negativnega testa, pri čemer pa je tujcem, ki niso prebivalci RS vstop v RS v celoti prepovedala. Zaradi uvedbe obvezne karantene so tako potovanja v tujino postala neizvedljiva in posledično sama tožeča stranka ni mogla opravljati svoje dejavnosti. V nadaljevanju tožbe je navedla vse odloke, ki so veljali od 1. 1. 2021 do dne 31. 7. 2021 in jih je sprejela Vlada RS, pri čemer je izpostavila, da ne glede na dejstvo, da potovanja niso bila s posameznim odlokom izrecno prepovedana, so pa bila zaradi onemogočenega vstopa v RS, ki so posledica sprejetih odlokov Vlade RS, neizvedljiva.

7. Glede uporabe materialnih določil zakona še dodatno izpostavlja, da 3. alinea prvega odstavka 15. člena ZUIPGT ne določa, da mora biti opravljanje dejavnosti s predpisom Vlade RS onemogočeno v celoti, temveč zadostuje, da je omejeno. V podkrepitev svojih navedb je tako navedla tudi svoje dohodke v obdobju julij – september 2018, ki so znašali 275.040,56 EUR in v obdobju julij - september 2019 v znesku 285.960,63 EUR, kakor tudi v obdobju julij – september 2021, ki so znašali zgolj 94.530,57 EUR, kar dodatno izkazuje, da je bila pri svojem poslovanju in opravljanju gospodarske dejavnosti onemogočena. Tako tožnik zaradi bistvenih kršitev postopka in neobrazložene odločbe predlaga odpravo predmetnega sklepa, primarno spremembo oziroma podredno odpravo predmetnega sklepa, skladno z 2. točko prvega odstavka 27. člena ZUS v povezavi s 7. točko drugega odstavka 237. člena ZUP.

_Odgovor tožene stranke_

8. Tožena stranka je sodišču dne 4. 1. 2022 predložila upravni spis in odgovorila na tožbo, v kateri prereka navedbe tožeče stranke, saj meni, da dejstvo, da stranke niso koristile uslug tožeče stranke ne predstavlja omejitve njenega poslovanja, zaradi česar je po njenem mnenju tožba neutemeljena.

K I. točki izreka

9. Tožba je utemeljena.

10. V obravnavani zadevi med strankama v postopku ni sporno, da je tožnica uveljavljala pravico do subvencije za zaposlene delavce za polni delovni čas, ki jim je delodajalec odredil delo s skrajšanim delovnim časom za dva delavca, za katera je imela sklenjeno tudi pogodbo.

11. V skladu z določbami prvega odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), mora obrazložitev odločbe obsegati: 1. razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe od dejstvih; 2. ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; 3. razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; 4. navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; 5. razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo in 6. razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Posamični akti državnih organov morajo temeljiti na Zakonu ali zakonitem predpisu, kar pa izhaja iz četrtega odstavka 153. člena Ustave.

12. Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje opravlja javno pooblastilo države, skladno z določili 23. člena Zakona o zavodih1, in med drugim skladno z zakonom izvaja ukrepe na področju trga dela, zaradi česar je tudi pri izdajanju lastnih odločb oziroma sklepov dolžan upoštevati določila ZUP.

13. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka v izpodbijanem sklepu ni navedla nobene pravne podlage, na katero je oprla odločitev, da tožnici ne pripada pravica do uveljavljanja subvencije po ZIUPGT oziroma ni navedla konkretnih relevantnih dejstev, na podlagi katerih je sprejela predmetno odločitev. Tožena stranka je namreč v izpodbijanem sklepu navedla zgolj del 3. alinee prvega odstavka 15. člena ZIUPGT in dodala, da predmetni pogoj ni izpolnjen, zraven pa na koncu dodala še določila glede plačila stroškov po določilih ZUP. Izpodbijani sklep posledično ni obrazložen na način, kot to zahteva ZUP po prvem odstavku 214. člena, saj ne vsebuje nobenih razlogov in argumentov za svojo odločitev, zaradi česar je pritrditi navedbam tožeče stranke iz predmetne tožbe, kar pa je sicer sodišče dolžno preveriti tudi po uradni dolžnosti, saj izpodbijani sklep ne vsebuje ugotovljenega dejanskega stanja in dokazov, na katere je organ oprl svojo odločitev. Iz izpodbijanega sklepa torej ne izhajajo razlogi o odločilnih dejstvih za presojo posameznih dokazov in tudi ne razlogi, ki so glede na ugotovljeno dejansko stanje toženi stranki narekovali sprejetje izpodbijane odločitve. Navedeno po presoji sodišča predstavlja bistveno pomanjkljivost izpodbijanega sklepa, ki v posledici onemogoča preizkus njegove zakonitosti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Iz izpodbijanega sklepa namreč ne izhaja zakaj je tožena stranka štela, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za dodelitev pravice do delnega povračila nadomestila plače za skrajšani delovni čas za zaposlene delavce za polni delovni čas, prav tako pa se v ničemer ni opredelila do prilog, ki jih je tožeča stranka priložila k vlogi, temveč je zgolj prepisala del zakonskega besedila, kar pa ne zadostuje standardu obrazloženosti odločbe po določilih ZUP.

14. Sodišče na tem mestu pripominja, da je za pošten postopek bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti in obveznosti so obravnavane v postopku tudi, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kakor tudi glede pravnih vidikov zadeve, zaradi česar morajo biti le-te jasno in določno navedene v odločbi, še posebej, če gre za zavrnilni tip odločbe (pošten postopek). Navedeno lahko stranka postopka poda samo, kolikor je akt v nekem upravnem postopku ustrezno obrazložen, saj je v nasprotnem primeru kršena pravica do pravnega sredstva s 25. člena Ustave RS in pravica do poštenega postopka iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Navedeno pomeni, da morajo biti iz obrazložitve upravnega akta konkretizirane okoliščine in podlaga za odločitev pooblaščene osebe v takšni meri jasno navedene, da jih nasprotna stranka lahko preveri oziroma se do njih opredeli, kakor tudi, da jih ob morebitno vloženi tožbi lahko preizkusi sodišče. Tako bi v konkretnem primeru moralo biti v obrazložitvi izpodbijanega sklepa jasno navedeno, kakšne so tiste pravno relevantne in konkretizirane okoliščine ter materialno pravna podlaga, zaradi katerih tožeča stranka naj ne bi izpolnjevala pogojev po ZIUPGT, sploh ob upoštevanju okoliščin, da gre za zakon o interventnih ukrepih za pomoč gospodarstvu in turizmu pri omilitvi posledic epidemije, tožeča stranka pa se ukvarja z dejavnostjo organizacijo potovanj. V tovrstnih postopkih je bistveno, da se zagotovi pravica do enakopravnega obravnavanja vseh zainteresiranih subjektov, ki so oddali svoje vloge, to je, da se vsi prijavitelji obravnavajo pod enakimi pogoji ter posledično, da veljajo enaki pogoji za odločanje o ustrezni prijavi prijavitelja, ki bo udeležen sofinanciranja iz javnih sredstev. Navedeno izhaja tudi iz četrtega odstavka 153. člena Ustave RS, ki določa, da morajo posamični akti in dejanja državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, temeljiti na zakonu ali zakonitem predpisu. Takšno stališče je zavzela tudi sodna praksa.2 To varstvo ni nič drugačno v upravnih postopkih, saj ima v upravnih postopkih ravno zaradi vnaprejšnje nadrejenosti javnega interesa in tako upravnega organa v razmerju do posamičnih strank še večji pomen in je še bolj pomembna. Upravni postopek je namreč presečišče med zasebnim in javnim interesom, ki naj bosta uravnotežena. Enako varstvo pravic je na upravnem področju del strankinih pravic pred prekomerno rabo oblasti oziroma njeno zlorabo (6. člen EKČP).3 Vodenje poštenega postopka s strani upravnega organa oziroma organa, na katerega so prenesena pooblastila s strani države pa ne pomeni zgolj zavzetja stališč stranke glede dejanskih vidikov zadeve, temveč tudi glede pravnih vidikov.4 Tudi dejstvo, da postopek poteka po skrajšanem postopku, kot je bilo v predmetnem primeru, ne pomeni, da lahko poteka brez ustavnih garancij.

15. Vse navedeno pomeni, da je izpodbijani sklep upravna odločba, ki mora biti v skladu z 214. členom ZUP ustrezno obrazložena z vsemi materialno pravnimi podlagami, da je tako posledično vsem strankam postopka omogočeno enako pravno varstvo, kar pa v danem primeru ni bilo podano, saj glede na dejstvo, da predmetni sklep ne vsebuje nobene obrazložitve, tožeča stranka sploh ni mogla podati ustreznega tožbenega zahtevka.

16. Sodišče je pri presoji akta že po uradni dolžnosti dolžno preveriti ali je izdani akt ustrezno obrazložen in ali je posledično strankam v postopku kršena pravica do izjave vse z namenom, da stranki postopka ni kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Bistvena kršitev določb postopka je vselej podana v primeru, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP (tretji odstavek 27. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1), zato je sodišče po 3. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijani upravni akt odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrnilo organu v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo treba storjeno kršitev upravnega postopka odpraviti, torej ustrezno obrazložiti izpodbijani sklep in se opredeliti do vloge, vsebine vloge in vseh listin, ki jih je vlagateljica predložila v postopek ter šele na podlagi vsega navedenega in na podlagi posameznih dokazov obrazložiti končno odločitev organa, vključno z ustrezno pravno podlago za svojo odločitev.

17. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega sklepa ter upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi, zaradi storjenih kršitev pravil upravnega postopka pred izdajo izpodbijanega akta (drugi odstavek 59. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

18. Kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, je tožnik v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik) in ne po odvetniški tarifi, kot jo je priglasil odvetnik tožeče stranke. Tako v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika, ker je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, tožniku pripada plačilo stroškov v višini 285,00 EUR. Odvetnik pa po lastnih navedbah ni zavezanec za DDV, zaradi česar ga sodišče k nagradi ni odmerilo. Zakonske zamudne obresti stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1: C) takse tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1).

1 „Javne službe opravljajo javni zavodi.“ Skladno s 3. odstavkom 3. člena Zakona o zavodih javne zavode ustanovijo republika, občine, mesto in druge z zakonom pooblaščene javne pravne osebe. 2 Tako sodbe VSRS X Ips 357/2015, X Ips 358/2015, X Ips 359/2015 in X Ips 360/2015 vse z dne 5. 4. 2017. 3 Tako sodna praksa VSRS X Ips 1/2020 z dne 2. 9. 2020, točka 8 obrazložitve. 4 Enako izhaja iz Upravno procesno pravo, upravni postopek in upravni spor, Kerševan, E. in Androjna, B., GV založba 2017, stran 88 in 89.