Jedro

1. Odločbo o odmeri takse sodišče izda le na zahtevo stranke. Sodišče ne more ob podani zahtevi stranke za izdajo odločbe o odmeri takse odmeriti višje takse, kot je stranki naloženo z nalogom, saj ne more odločiti v njeno škodo. 2. V pravdni zadevi, v kateri je tožeča stranka taks oproščena, toženčeva obveznost plačila dela taks za tožbo ne nastane že z dnem vložitve tožbe oziroma tedaj, ko sodišče izda sklep, s katerim tožnico plačilo taks oprosti, ta obveznost ne more nastati preden sodišče odloči s sodbo o zahtevku tožeče stranke.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep r a z v e l j a v i v delu, ki se nanaša na odmero takse za sodbo in za pritožbo ter za sodbo, kolikor je ta taksa odmerjena v višjem znesku od 13.794,00 SIT; sicer se pritožba zavrne in v preostalem izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi sklep prve stopnje. Predlog tožene stranke za povrnitev stroškov se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom sodno takso za tožbo odmerilo v višini 2.222 točk, v enaki višini za sodbo, in za pritožbo tožeče stranke v višini 4.444 točk (1. odstavek izreka). V 2. odstavku izreka pa je toženi stranki naložilo, da na vplačilni račun sodnih taks v 15 dneh plača del sodne takse za tožbo v višini 1.955 točk, del sodne takse za sodbo v višini 1.179 točk in del sodne takse za pritožbo tožeče stranke v višini 2.350 točk. Tožena stranka se je zoper sklep pritožila. Predlaga razveljavitev sklepa. Toženec je prejel opomin, višini odmerjenih taks pa ni ugovarjal. Tudi plačal jih je, razen takse za tožbo in opominske takse. Tega ni plačal, ker je menil, da je pravica zahtevati takso za tožbo zastarala, takse za opomin pa ni dolžan plačati. Obveznost plačila takse za tožbo je nastala z dnem vložitve tožbe. Predlog za oprostitev plačila takse za tožbo je tožnica vložila hkrati s tožbo in bi o tem sodišče moralo takoj odločiti, o oprostitvi obvestiti toženca in ga z nalogom za plačilo taks pozvati, da takso plača, skladno z določbo 29. čl. Zakona o sodnih taksah (ZST). Ker je obveznost plačati takso za toženo stranko nastala leta 1998, sta do dne, ko je od toženca zahtevano, da takse plača, že potekli dve leti (1. odst. 9. čl. ZST). Od tožnice ni več mogoče zahtevati plačila te takse, zato tega ni mogoče zahtevati niti od toženca. Ker je toženec takso in opomin takoj plačal, bi tisto, česar ni plačal, to je takso za tožbo in opomin, sodišče moralo izterjati, če je menilo, da je neutemeljeno zavrnil plačilo taks, ni pa imelo podlage v ZST, da takso na novo odmeri, še manj pa, da ponovno odmeri takso, ki je že plačana, to je takso za sodbo in pritožbo. Pritožba je delno utemeljena. Sodišče prve stopnje je po pravnomočno zaključenem pravdnem postopku poslalo toženi stranki nalog - opomin za plačilo sodne takse dne 16.8.2001. Naložilo ji je, da v 15 dneh plača sodno takso za tožbo v znesku 13.794,00 SIT, sodbo v znesku 13.200,00 SIT in pritožbo v znesku 26.400,00 SIT ter 3.400,00 SIT opominske takse, skupno 56.794,00 SIT. Toženec je sodišče obvestil, da je takso za sodbo in pritožbo plačal, takse za tožbo pa ne, ker je po njegovi oceni zastarala, menil je tudi, da opominske takse ni dolžan plačati. Po določbi 27. čl. ZST je sodišče dolžno na zahtevo stranke izdati odločbo o odmeri takse. Po oceni pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče navedbe tožene stranke v navedeni vlogi, ki jo je sestavil kvalificirani pooblaščenec, odvetnik, pravilno presodilo, ko je štelo, da gre za zahtevo stranke za izdajo odločbe o odmeri takse, kolikor se toženec ni strinjal z nalogom, da plača sodno takso za tožbo in opominsko takso in zato postopalo pravilno, ko je izdalo odločbo o odmeri takse. Ni pa imelo ob povedanem sodišče prve stopnje podlage za odmero takse za sodbo in pritožbo, kot tudi ne za odmero taks v višjih zneskih od tistih, katerih plačilo je bilo stranki naloženo z nalogom. Odločbo o odmeri takse sodišče namreč izda le na zahtevo stranke, take zahteve pa toženec glede takse za sodbo in pritožbo ni postavil, nasprotno, pojasnil je, da je ti dolžni taksi že plačal, kot tudi ne more ob podani zahtevi stranke za izdajo odločbe o odmeri takse sodišče odmeriti višje takse, kot je stranki naloženo z nalogom, saj ne more ob podani zahtevi stranke, ki se z taksno obvezo, opredeljeno v nalogu, ne strinja, odločiti v njeno škodo. Zato je v tem delu sodišče druge stopnje sklep razveljavilo (odmera takse za sodbo in pritožbo in takse za tožbo v znesku nad 13.794,00 SIT - 3. tč. 365. čl. ZPP). Nerazumljive so pritožbene navedbe, ko pritožnik oporeka dolžnosti plačila opominske takse, saj mu z izpodbijanim sklepom plačilo te takse ni naloženo. Neutemeljeno tudi pritožba oporeka obveznosti plačila takse za tožbo, ker naj bi pravica zahtevati plačilo takse zastarala. Ker je bila tožeča stranka plačila taks oproščena, ja po zaključku pravdnega postopka sodišče prve stopnje tožencu poslalo nalog za plačilo takse za tožbo v znesku 13.794,00 SIT in ob tem tudi upoštevalo uspeh strank v postopku, saj je plačilo takse naložilo tožencu v sorazmerju s tem, koliko je tožnica uspela v postopku. Po določbi 9. čl. ZST pravica zahtevati plačilo sodne takse zastara v dveh letih po preteku leta, v katerem bi bilo treba takso plačati. Takso pa je treba plačati takrat, ko nastane taksna obveznost, za vlogo - tožbo takrat, ko se vlogo izroči, razen če ni v navedenem zakonu ali taksni tarifi drugače določeno (4. čl. ZST). Po presoji pritožbenega sodišča je potrebno ob tem upoštevati namen zakonodajalca in specialne določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP), posebej člena 173. Ta pa med drugim določa, da so takse del pravdnih stroškov in takse izterja po uradni dolžnosti sodišče prve stopnje od stranke, ki jih je dolžna povrniti. Jasno je, da teh stroškov sodišče ne more terjati, preden ne odloči o glavni stvari, saj do tedaj ni znan uspeh strank v pravdi (17. čl. ZST). Zato v tej pravdni zadevi, v kateri je tožeča stranka taks oproščena, toženčeva obveznost plačila dela takse za tožbo ni nastala že z dnem vložitve tožbe oziroma tedaj, ko je sodišče izdalo sklep, s katerim je tožnico plačila taks oprostilo, kot zmotno trdi pritožba, ta obveznost ni mogla nastati pred 30.9.1999, ko je sodišče o zahtevku tožeče stranke odločilo s sodbo. Rok iz 9. čl. ZST bi se - relativni rok - iztekel šele konec leta 2001, pred tem pa je bila tožena stranka pozvana na plačilo takse. Pritožbeno sodišče je zato v preostalem izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP). Pritožnik do povrnitve stroškov kljub delnemu uspehu s pritožbo ni upravičen, saj ne gre za stroške, ki jih po načelu uspeha v pravdi trpi nasprotna stranka.