Jedro

Iz pooblastila toženih strank ne izhaja, da bi posebej dali pooblastilo kateremu od odvetnikov v odvetniški pisarni. Pooblaščenci toženih strank so vsi odvetniki, navedeni na pooblastilu. Pogodba o arbitraži je pogodba procesnega prava, s katero pogodbeniki izključijo pristojnost rednega sodišča. Tožeča stranka ni podpisnica pogodbe o arbitraži, zato je ta dogovor ne zavezuje, tudi če je tretji, v korist katerega je bilo sklenjeno določeno pogodbeno določilo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje:

1. v izreku pod tč. 2 spremeni tako, da se ta izrek poslej glasi: "Okrožno sodišče v Celju je pristojno za odločanje v tem gospodarskem sporu.";

2. v izreku pod tč. 3 razveljavi;

3. v izreku pod tč. 4 razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. V preostalem delu, to je glede tč. 1 izreka, pa se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v tem izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 24.5.2005, opr. št. I Pg 70/2005-17 izreklo, (1.) da se ugotovi, da ne obstojijo pogoji za izdajo zamudne sodbe in se zamudna sodba ne izda, (2.) da Okrožno sodišče v Celju ni pristojno za reševanje spora, (3.) da se tožba zavrže in se pravdni postopek ustavi ter (4.) da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 300.885,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od izdaje sklepa, dne 25.4.2005, dalje do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo.

V obrazložitvi svoje odločitve, da ne obstojijo pogoji za izdajo zamudne sodbe je sodišče prve stopnje zapisalo, da sta toženi stranki po svojem pooblaščencu vložili odgovor na tožbo pravočasno v roku iz I. odst. 277. čl. v zv. s IV. odst. 111. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Navedbe tožeče stranke, da je tožena stranka za pooblaščenca določila odvetnika M. S., ki pa ni podpisal odgovora na tožbo, temveč je to storil nekdo drug od odvetnikov, ki opravljajo odvetniški poklic v istih prostorih, je zavrnilo kot neutemeljene. Toženi stranki sta dali pooblastilo odvetniku M. S. in odvetnikom v odvetniški pisarni na B.c.. Odgovor na tožbo je podpisala pooblaščena odvetnica in je bil vložen pravočasno. Zato ne obstojijo pogoji za izdajo zamudne sodbe. O ugovoru sodne nepristojnosti glede na arbitražni dogovor je sodišče prve stopnje odločilo, da je utemeljen. Toženi stranki sta s 3 avstrijskimi gospodarskimi družbami sklenili sporazum o poravnavi. Prva tožena stranka se je zavezala v tč. 5 cit. sporazuma, da bo za povračilo svoje obveznosti v znesku 145.345,00 EUR v dogovorjenem roku dobavljala kamnite agregate s strani (pogodbene stranke) A. I. B.-A. imenovanim tretjim naročnikom. Druga tožena stranka je v cit. tč. sporazuma prevzela osebno in solidarno jamstvo za pravočasno in popolno izpolnitev prevzetih obveznosti prve tožene stranke. V tč. 8.2 in 8.3 sporazuma so pogodbene stranke sklenile arbitražni dogovor. Ta velja za vsako nesoglasje, spor ali zahtevek, ki izvira iz te pogodbe (sporazuma) ali je z njo v zvezi ali izvira iz njene kršitve, prenehanja ali neveljavnosti, ki ga bo dokončno rešil senat 3 arbitrov pred Stalno arbitražo pri Gospodarski zbornici Slovenije. Določilo tč. 5.2 sporazuma je pravno opredelilo kot pogodbo v korist tretjega. Sodišče prve stopnje je menilo, da arbitražni dogovor zavezuje tudi tožečo stranko kot tretjega, skladno s pogodbo v korist tretjega. Tretji mora, ko izjavi, da sprejme tisto, kar je dogovorjeno v njegovo korist, sprejeti pogodbo v celoti, tako kot je sklenjena. Ker je ugotovilo, da je ugovor sodne nepristojnosti utemeljen, je sklenilo, da Okrožno sodišče v Celju ni pristojno za odločanje v tem sporu. Zato je tožbo zavrglo in pravdni postopek ustavilo. O stroških pravdnih strank je odločilo po I. odst. 154. čl. ZPP.

Tožeča stranka s pravočasno vloženo pritožbo izpodbija sklep sodišča prve stopnje v celoti. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, napačne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Glede pogojev za izdajo zamudne sodbe po navedbah pritožbe sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je odgovor na tožbo podal pooblaščenec toženih strank. Meni, da sodišče prve stopnje napačno domneva, da je mandatno razmerje toženih strank nastalo z vsemi, na pooblastilu navedenimi odvetniki, kar pa ne drži. Toženi stranki mandatnega razmerja samo zato, ker ima več odvetnikov sedež na istem naslovu, nista sklenili z vsemi odvetniki. Gre za samostojne odvetnike, ki niso združeni v odvetniško družbo. Ker gre za mandatno dvostransko razmerje je bistveno, kdo izmed odvetnikov je sprejel mandat za zastopanje, torej kdo je pooblaščenec toženih strank. Mandatno razmerje je nastalo med odvetnikom M. S. in toženima strankama, odgovor na tožbo pa je, po njenem mnenju glede na obliko podpisa, vložila druga oseba, ki mandata toženih strank ni imela in ga toženi stranki tudi nista izkazali. Gre za predhodno procesno vprašanje, na katerega bi moralo sodišče prve stopnje paziti že po uradni dolžnosti. Glede vprašanja nepristojnosti je stališče sodišča prve stopnje, da ni pristojno in da je v tej zadevi za sojenje pristojna arbitraža, napačno. V obrazložitvi je sodišče prve stopnje prišlo samo s seboj v nasprotje, kar je bistvena kršitev določb ZPP, samo materialnopravno stališče pa je zmotno. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je podana razlaga, zakaj sodišče prve stopnje šteje, da gre v obravnavanem primeru za pogodbo v korist tretjega (tožeče stranke), in iz nje izpeljan zaključek, "da mora tretji potem, ko izjavi, da sprejema tisto, kar je dogovorjeno v njegovo korist, sprejeti pogodbo v celoti tako, kot je sklenjena". Na tem sodišče prve stopnje temelji vezanost tožeče stranke na določilo sporazuma o arbitražni pristojnosti. Odločitev za arbitražno sojenje mora biti zavestna, voljna in nedvoumno izražena. Z arbitražnim sporazumom pogodbeni stranki izključita pristojnost sodišča in se s tem odrečeta pravici do sodnega varstva. Sporazum z dne 9.7.2002 je zložena pogodba, sestavljena iz poravnave o vsebinskih razmerjih med strankami sporazuma in iz arbitražne pogodbe. Tožeča stranka ni stranka sporazuma. Materialni del pogodbe učinkuje v korist tožeče stranke, procesni del pogodbe pa učinka na tožečo stranko nima. Tožeča stranka, kot tretja oseba, ki ni stranka sporazuma, ni izrazila jasne in svobodne volje, da se odpoveduje pravici do sodnega varstva, niti da želi, da se njene materialne pravice rešujejo v postopku arbitraže. Ker volje za arbitražo ni izrazila, pogodba v breme tretjega pa v skladu z določilom 130. čl. Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) nima učinka, tožeča stranka z arbitražno pogodbo ni vezana. Vprašanje stroškov postopka se bo reševalo v okviru pravil o odmeri stroškov glede na uspeh v pravdi. Podrejeno pa uveljavlja tudi previsoko ovrednotenje stroškov toženih strank. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

Na pritožbenih stroških tožeča stranka priglaša: "pritožba zoper sklep 300 tč.", "2 % materialnih stroškov", "20 % DDV" in "sodne takse".

Pritožba delno ni utemeljena.

Po oceni sodišča druge stopnje pritožba neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, da ne obstojijo pogoji za izdajo zamudne sodbe in da se zato zamudna sodba ne izda. Odgovor na tožbo je bil vložen pravočasno, skladno z določbo 277. čl. ZPP. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta toženi stranki izdali pooblastilo odvetniku M. S. in odvetnikom v odvetniški pisarni s sedežem v L., B. c. .... Iz pooblastila toženih strank (prilogi B1 in B15) ni razvidno, da bi toženi stranki posebej dali pooblastilo kateremu od odvetnikov Odvetniške pisarne M. S. in odvetniki. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da se šteje, da so pooblaščenci toženih strank vsi odvetniki, ki so navedeni na pooblastilu. Takšno stališče je zavzela tudi že sodna praksa (primer: sklep Vrhovnega sodišča RS z dne 15.1.1998, opr. št. II Ips 538/97). Toženi stranki sta pravočasno vložili odgovor na tožbo, zato niso podani pogoji za izdajo zamudne sodbe. Pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje pod tč. 1 izreka je tako bilo treba zavrniti kot neutemeljeno in v tem izpodbijanem delu potrditi sklep sodišča prve stopnje (366., 2. tč. 365. in 353. čl. ZPP).

V preostalem delu je pritožba utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka uveljavlja svoj tožbeni zahtevek zaradi neizpolnitve določbe 5.2 Sporazuma o poravnavi (listina A1, B2), sklenjenega med toženima strankama in 3 avstrijskimi gospodarskimi družbami: A. I. B.-A., K. B. G. & C. K., A. & H. K. - und B. G.. Po tem sporazumu se je prva tožena stranka zavezala, da bo za povračilo svoje obveznosti v skupnem znesku 145.345,00 EUR, kot delno plačilo obveznosti, ki se prične z dnem podpisa sporazuma 15.7.2002 in konča dne 31.12.2007, dobavljala kamnite agregate, ki jih proizvaja v K. A., ter da obveznost dobave materiala s strani E. a (prve tožene stranke) do A. ali do s strani A. imenovanih tretjih naročnikov, v dogovorjenem roku obsega skupno količino materiala v vrednosti 145.345,00 EUR. Dobava se porazdeli na 5 let tako, da od dne 1.1.2003 E. a dobavlja družbi A., ali s strani A. imenovanemu tretjemu naročniku, kamnite materiale v protivrednosti 29.060,00 EUR letno (tč. 5.1 in tč. 5.2 sporazuma). Tožeča stranka je po določbi 5.2 sporazuma tretji in vtožuje do toženih strank tolarsko protivrednost neizdobave kamnitega materiala za leto 2004 (del leta). Cit. sporazum v tč. 8.2 in 8.3 vsebuje arbitražni dogovor. Zato sta toženi stranki podali ugovor sodne nepristojnosti. Sodišče prve stopnje se je strinjalo s stališčem tožeče stranke, da je določilo tč. 5 sporazuma, še posebej v okviru tč. 5.2 do tč. 5.5, pravno opredeliti kot pogodbo v korist tretjega po 126. čl. OZ. Tožeča stranka je s svojim tožbenim zahtevkom tretji iz cit. sporazuma. Sodišče prve stopnje meni, da gre v konkretni zadevi za spor, ki izvira iz Sporazuma o poravnavi z dne 15.7.2002, na katerega je tožeča stranka pravno vezala svoj tožbeni zahtevek, ki izvira iz kršitve sporazuma. Glede na to in ob upoštevanju stališča pravne teorije je zaključilo, da je ugovor sodne nepristojnosti utemeljen.

Pritožba utemeljeno izpodbija takšen zaključek sodišča prve stopnje. Sporazum o poravnavi z dne 15.7.2002 je sestavljena pogodba in sicer vsebuje pogodbo materialnega prava ter pogodbo o arbitraži, pri kateri gre po pravni teoriji za pogodbo procesnega prava, in s katero pogodbeniki izključujejo pristojnost rednega sodišča. Kot za vsako pogodbo velja tudi za pogodbo o arbitraži oz. arbitražni dogovor, da morajo biti za njeno veljavnost izpolnjene predpostavke, kot za veljavno sklenitev pogodb po obligacijskih predpisih. Po 15. čl. OZ je pogodba sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah. Po II. odst. 461. čl. ZPP pa je pogodba o arbitraži veljavna le tedaj, če je sklenjena pisno. Tožeča stranka ni bila niti podpisnik sporazuma niti arbitražnega dogovora. Zato je dogovor o arbitraži ne zavezuje. Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno tolmačilo članek dr. D. W.-L. "Pristojnost arbitraže" (Podjetje in delo, št. 3/94), da se "arbitražna klavzula iz temeljne (okvirne) pogodbe nanaša tudi na "izvedbene" pogodbe, če se stranke v njih sklicujejo na temeljno pogodbo". Ta zaključek se nanaša le na pogodbenike, medtem ko tožeča stranka glede na navedene ugotovitve ni pogodbenik.

Zato je bilo treba pritožbi tudi delno ugoditi in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje delno spremeniti (tč. I/1 tega sklepa), delno pa razveljaviti (glede zavrženja tožbe in ustavitve pravdnega postopka ter glede odločbe o pravdnih stroških(tč. I/2 in 3 tega sklepa)) ter zadevo (glede odločbe o pravdnih stroških) vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (366., 3. tč. 365., I. odst. 354. in 4. tč. 358. čl. ZPP).

Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (III. odst. 165. čl. ZPP).