Jedro

Če je bila tožnica v času bolezni nesposobna daljše hoje in za vožnjo avtomobila, je pa bila, ob danes danih komunikacijskih možnostih, brez večjega truda sposobna stopiti v kontakt s svojimi bližnjimi sorodniki ali s pooblaščencem, s katerimi bi uredila, da bi bila taksa v redu plačana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom kot neutemeljenega zavrnilo predlog glavne intervenientke T. G. za vrnitev v prejšnje stanje z dne 12.7.2013. Zoper sklep se je v roku pritožila glavna intervenientka T. G. iz razlogov bistvenih kršitev določb postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sklep spremeni tako, da predlogu glavne intervenientke za vrnitev v prejšnje stanje ugodi. Navaja, da bi pritožnica nenadnost in nepričakovanost bolezni lahko potrdila sama, ko bi jo sodišče zaslišalo, kakor je v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje tudi predlagala. Sicer pa je nenadnost bolezni hude oblike išiasa splošno znana in splošno znanih dejstev ni potrebno dokazovati. Pritožba očita sodišču prve stopnje, da bi sodno takso pritožnica lahko plačala že po krajši hoji, ker zaradi bolezni ni bila zmožna le daljše hoje. S krajšo hojo namreč pritožnica ni mogla priti do banke, kjer bi dvignila denar za sodno takso in to tudi plačala. Očitek sodišča prve stopnje, da pritožnica v svojem predlogu ni navedla ničesar bolj konkretnega za ocenitev, ali ji je bila onemogočena organizacija pravočasnega plačila sodne takse, je protispisna. V predlogu je namreč izrecno zatrjevala, da je bila nesposobna vožnje avtomobila in hoje in da ni bila sposobna oditi na banko. Pritožnica tudi nima družinskih članov, ki bi lahko zanjo plačali sodno takso. Živi namreč sama v svojem gospodinjstvu in nima nikogar, ki bi lahko namesto nje plačal sodno takso. Intervenientka je v predlogu izrecno predlagala tudi zaslišanje strank za potrditev njenih navedb, česar sodišče ni izvedlo, čeprav bi svoje zaključke lahko napravilo šele na podlagi zaslišanja strank. Vnaprejšnja dokazna ocena in opustitev izvedbe dokazov je po ustaljeni sodni praksi in pravni doktrini nezakonita in predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in kršitev pravice do izjave po 22. členu Ustave oziroma 6. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Brezpredmetna je ugotovitev sodišča, da pritožnica ni izvedla plačila sodne takse pred nastopom bolezni, saj je bila bolezen nepričakovana in nenadna, posledično čemur je upravičeno pričakovala, da bo sodno takso plačala po 17.6.2013. Torej je v času pred in ob izteku roka na strani glavne intervenientke obstajala nepremagljiva in objektivna razumna nezakrivljena ovira za izvedbo plačila, zato je njen predlog za vrnitev v prejšnje stanje utemeljene. Če bi sodišče ocenilo, da je njen predlog za vrnitev v prejšnje stanje nezadostno substanciran, ga zato še ni smelo zavrniti, ampak bi moralo po 285. členu ZPP stranko pozvati na konkretizacijo in opredelitev trditvene in dokazne podlage predloga.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe, potrjuje pravilnost odločitve sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Ne da bi se pritožbeno sodišče poprej opredeljevalo o preostalih razlogih za zavrnitev pritožničinega predloga za vrnitev v prejšnje stanje, podanih v razlogih izpodbijanega sklepa (vprašanje denarnega in nepričakovanega pojava bolezni, le krajši sprehod za plačilo takse, plačilo takse pred nastopom bolezni, pomanjkanje navedbe konkretnih dejstev o nemogočem pravočasnem plačilu takse, neustrezno zdravniško potrdilo v smislu 115. člena ZPP, je pritožnici pojasniti, da je bilo njen predlog za vrnite v prejšnje stanje kot neutemeljenega zavrniti že iz razloga, ker ima družinske člane in pooblaščenca v tej pravdi, posledično čemur je nedvomno imela možnost, da poskrbi, kljub svoji bolezni, da bi bila taksa za pritožbo zoper sodbo plačana v roku. Po določbi prvega odstavka 116. člena ZPP sodišče stranki dovoli vrnitev v prejšnje stanje, če je ta zamudila narok ali rok iz upravičenega vzroka. Bolezen, kot jo zatrjuje pritožnica, je, ob upoštevanju dejstva, da ima bližnje sorodnike (dva polnoletna sinova) in zlasti, da ima pooblaščenca v tej pravdi, očitno neupravičeni razlog za vrnitev v prejšnje stanje, posledično čemur sodišču prve stopnje ni bilo potrebno opraviti niti naroka za ugotovitev utemeljenosti predloga (drugi odstavek 120. člena ZPP). Če je bila namreč tožnica v času bolezni nesposobna daljše hoje in za vožnjo avtomobila, je pa bila, ob danes danih komunikacijskih možnostih, brez večjega truda sposobna stopiti v kontakt s svojimi bližnjimi sorodniki ali s pooblaščencem, s katerimi bi uredila, da bi bila taksa v redu plačana.

Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbo prve glavne intervenientke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP). Ko bo sodišče prve stopnje odločalo o posledicah neplačila sodne takse pritožnice za pritožbo glavnih intervenientov zoper sodbo, naj ne spregleda, da so pritožbo vložili vsi štirje glavni intervenienti, na plačilo takse pa je bila izrecno pozvala le prva glavna intervenientka – tu pritožnica.

Tožena stranka je dolžna sama kriti svoje stroške za odgovor na pritožbo, saj v odgovoru ne navaja ničesar takega, kar bi pritožbeno sodišče lahko s pridom uporabilo za lažjo in hitrejšo odločitev o pritožbi, torej njen strošek za odgovor na pritožbo za ta pritožbeni postopek ni bil potreben.