Jedro

Glede na skrajšani ugotovitveni postopek organ prve stopnje ni ugotavljal, ali gre v obravnavanem primeru za gospodarsko celoto v smislu določb ZDKG. Šele ko bo pravilno in popolno ugotovljeno, ali nepremičnine v obeh katastrskih občinah predstavljajo takšno celoto, ki zahteva enotno obravnavanje v okviru zaščitene kmetije, bo mogoče glede spornih nepremičnin ugotoviti izpolnjevanje pogojev iz 2. čl. ZDKG.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Upravne enote A., Izpostava B., št. ... z dne 3. 12. 2007 odpravi in se zadeva vrne prvostopnemu organu v ponovni postopek.

Republika Slovenija je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 350,00 EUR z 20% DDV v 15-ih dneh od vročitve sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka odločil, da se kmetijsko gospodarstvo na naslovu ... 4, C., ki obsega nepremičnine vpisane v zemljiškoknjižnem vložku št. 6 (št. 460/1,466, 476, 481,641, 642, 644, 650, 651, 654, 659, 660, 661, 664, 665, 667/1, 667/2, 667/3, 669, 673, 675, 676, 677, 684, 686, 687, 695/1, 695/2, 695/3, 709/1, 709/2, 709/3, 709/4, 721, 745, 748, 754, 49.S, 50.S in 87.S), k.o. D., kjer je kot lastnik vpisan A.A., in zemljiškoknjižnem vložku št. 614 (št. 522/3, 522/4 in 523/4), k.o. E., kjer sta vpisana kot solastnika A.A. in B.B., vsak do 1/2, šteje za zaščiteno kmetijo. V 2. točki izreka je navedeno, da se po pravnomočnosti te odločbe po uradni dolžnosti zaščitena kmetija zaznamuje v zemljiški knjigi in zemljiškem katastru geodetske uprave, ter se vpiše v register zaščitenih kmetij na pristojni upravni enoti, ter v 3. točki izreka, da stroški postopka niso bili zaznamovani. Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopni organ po uradni dolžnosti 29. 8. 2007 uvedel postopek za preveritev, ali kmetijsko gospodarstvo na naslovu ... 4, C., ki je bilo z Odlokom o določitvi kmetij po Zakonu o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (Uradni list SRS, št. 2/84) Skupščine občine B., določeno za zaščiteno kmetijo, v takratni lasti C.C., izpolnjuje pogoje za zaščiteno kmetijo. Prvostopni organ je iz podatkov posestnih listov, št. 6, k.o. D. in št. 614, k.o. E., ugotovil, da ima kmetija v lasti 1,7335 ha njiv, 0,4283 ha sadovnjakov, 6,9654 ha travnikov, 2,4300 ha pašnikov, 9,9721 ha gozdov in 0,0901 ha gradbenih objektov. Iz odgovora na poizvedbo o stalnem prebivališču in sorodstvenem razmerju A.A. in B.B., Upravne enote A., Sektor za upravne notranje zadeve, Oddelek za javni red, št. ... z dne 11. 9. 2006 izhaja, da ima A.A. prijavljeno stalno prebivališče na naslovu A., ... 7, B.B. pa na naslovu ... 4. Ker iz evidence matičnega registra izhaja, da sta zakonca, je prvostopni organ upošteval vse nepremičnine, ki so v lasti in solasti zakonskega para. Ugotovil je, da kmetijsko gospodarstvo A.A. in B.B. obsega 7,2844 ha primerljiv kmetijskih površin in izpolnjuje pogoje za zaščiteno kmetijo v smislu 2. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (Uradni list RS, št. 70/95 in 54/99-odl. US, v nadaljevanju : ZDKG), ki določa, da je zaščitena kmetija po tem zakonu kmetijska oziroma kmetijsko-gozdarska gospodarska enota, ki je v lasti ene fizične osebe ali v lasti, solasti ali skupni lasti zakonskega para oziroma v solasti enega od staršev in otroka ali posvojenca oziroma njegovega potomca in obsega najmanj 5 ha in ne več kot 100 ha primerljive površine.

Ministrstvo za kmetijsko, gozdarstvo in prehrano je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in je odločbo prvostopnega organa potrdilo kot pravilno in zakonito.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb postopka. Navaja, da je tožena stranka o spornih nepremičninah glede določitve zaščitene kmetije že pred izpodbijano odločbo pravnomočno odločila, da se sporne nepremičnine izvzamejo iz zaščite po ZDKG, in sicer z odločbo št. ... z dne 15. 7. 1996, ki je postala pravnomočna 9. 4. 1997. Tožena stranka navedene pravnomočne odločbe ni mogla odpraviti, razveljaviti ali spremeniti kar z izdajo nove upravne odločbe, ki je v očitnem nasprotju z že izdano in pravnomočno odločbo. Tožena stranka bi morala, če bi hotela spremeniti odločitev predhodne pravnomočne odločbe, izpeljati postopek po določbah ZUP o izrednih pravnih sredstvih, nikakor pa se ni mogla po več kot 10-ih letih premisliti in odločiti, da bo sporne nepremičnine določila kot zaščiteno kmetijo. Tožeča stranka je na navedeno dejstvo opozarjala že v pritožbi v predhodnem upravnem postopku, vendar se pritožbeni organ do pritožbenih navedb sploh ni opredelil, kar že samo po sebi predstavlja nezakonitost v smislu 6. točke 1. odstavka 214. člena, v zvezi z 247. členom in 254. členom ZUP. Poleg opisane procesne nezakonitosti tožeča stranka izpodbija odločbo tudi po vsebini. Že iz javnih z.k. podatkov, v katere je vpogledala tožena stranka in na katere se sklicuje v izpodbijani odločbi, izhaja, da se del nepremičnin nahaja v k.o. E., del pa v k.o. D., kar pomeni, da ne predstavljajo prostorsko povezane celote, saj del nepremičnin leži severno, del pa južno od A.. Nepremičnine v k.o. E. so bile pridobljene na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 10. 7. 1975 in so se vpisale na ime obeh tožnikov kot skupno premoženje, pridobljeno v času zakona, v naravi pa predstavljajo stanovanjsko stavbo in dvorišče ter pripadajočo njivo, ki skupaj ne presegajo niti 500 m2 površine. Nepremičnine v k.o. D. pa so bile pridobljene na podlagi izročilne pogodbe z dne 27. 7. 1987, torej na dedno pravni podlagi kot posebno premoženje drugotožnika A.A.. Že iz teh podatkov izhaja, da nepremičnine, ki naj bi po izpodbijani odločbi predstavljale zaščiteno kmetijo, niso prostorsko, lastninsko in ekonomsko povezane, temveč predstavljajo ločene celote. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo prisilno ustvarila skupnost nepremičnin in jih zgolj administrativno povezala ter tako posegla v zasebno lastnino tožnikov. Pri tem tožeča stranka opozarja, da je v analognem primeru tudi Vrhovno sodišče smiselno potrdilo stališče tožeče stranke, da zgolj enaka lastniška struktura še ne pomeni, da gre za gospodarsko enoto in tako za zaščiteno kmetijo (sklep VS RS I Up 1092/2003 z dne 7. 12. 2005). Tožeča stranka je na to opozarjala v pritožbi, vendar pritožbeni organ dodatnega ugotovitvenega in dokaznega postopka ni izpeljal. Tožeča stranka toženi stranki očita, da je bilo z izpodbijano odločbo in z upravnim postopkom poseženo v njene ustavne pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave oz. 6. členu EKČP ter pravico do zasebne lastnine po 33. členu Ustave oz. členu P1 – 1 EKČP. Kršitev pravice do enakega varstva pravic je zagrešena s tem, da je tožena stranka ponovno odločala o stvari, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno, da tožeči stranki ni bila dana možnost, da bi se že v postopku na 1. stopnji, torej pred izdajo izpodbijane odločbe, izjavila o vseh relevantnih dejstvih, in s tem, ko niso bile presojane in raziskane njene navedbe. Sodišču tožeča stranka predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o zadevi tako, da odredi ustavitev upravnega postopka zaradi pravnomočno razsojene stvari, oz. podrejeno, da izpodbijano odločbo v zvezi z odločbo pritožbenega organa odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje, v vsakem primeru pa toženi stranki naloži povračilo stroškov postopka tožeči stranki.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno, ali nepremičnine, vpisane v z.k vložku št. 6 k.o. D. v lasti tožnika A.A. in v z.k. vložku št. 614 k.o. E. v solasti tožnika A.A. in tožnice B.B., izpolnjujejo pogoje za zaščiteno kmetijo v smislu 2. člena ZDKG. Tožeča stranka ugovarja, da parcele v k.o. E. in v k.o. D. niso prostorsko, lastninsko in ekonomsko povezane in zato ne pomenijo gospodarsko kmetijske oziroma kmetijsko-gozdarske gospodarske enote, pri čemer niso izpolnjeni pogoji po 1. odstavku 3. člena ZDKG.

Po določbi 1. odstavka 2. člena ZDKG je zaščitena kmetija kmetijska oziroma kmetijsko-gozdarska enota, ki je v lasti ene fizične osebe ali lasti, solasti ali skupni lasti zakonskega para, ali v solasti enega od staršev in otroka ali posvojenca oziroma njegovega potomca in obsega najmanj 5 ha in ne več kot 100 ha primerljive površine. Zaščitena kmetija obsega vse, kar sestavlja gospodarsko celoto in rabi za redno kmetijsko oziroma gospodarsko proizvodnjo ter z njima povezane dejavnosti (1. odstavek 3. člena ZDKG).

Prvostopni organ je izpodbijano odločbo oprl na podatke o površinah zemljišč in o lastništvu, pridobljene iz uradnih evidenc (iz podatkov posestnih listov, št. 6, k.o. D. in št. 614, k.o. E.), iz katerih izhaja, da gre za 7,2844 ha primerljivih kmetijskih površin, ki so v lasti tožeče stranke, s čimer so izpolnjeni pogoji za zaščiteno kmetijo. Mnenja je bil, da poseben ugotovitveni postopek ni potreben in je odločil na podlagi 2. točke 1. odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP- UPB 2, Uradni list RS, št. 24/06). Glede na skrajšani ugotovitveni postopek prvostopni organ tudi ni ugotavljal, ali gre v obravnavanem primeru za gospodarsko celoto v smislu določb ZDKG. Ob pritožbenem ugovoru, da nepremičnine, vpisane v zemljiškoknjižna vložka št. 6 k.o. D. in 614 k.o. E. gospodarske celote v smislu 3. člena ZDKG ne predstavljajo, ministrstvo tako ni imelo podlage za pritrditev prvostopni odločbi. Zlasti pa svoje odločitve tudi ne bi moglo argumentirati z dejstvi, ki jih ni ugotovil niti prvostopni organ niti ministrstvo (o primeru oddaljenosti nepremičnin ter njihovem skupnem izkoriščanju), in tudi ne s sklicevanjem na 3. odstavek 22. člena ZDKG, ker ta določba za izdajo odločbe na podlagi 1. oz. 8. odstavka 4. člena ZDKG ni relevantna.

Po povedanem so utemeljeni tožbeni ugovori, da je bilo dejansko stanje ugotovljeno nepopolno, kar je lahko vplivalo na napačno uporabo materialnega prava. Šele ko bo pravilno in popolno ugotovljeno, ali nepremičnine v obeh katastrskih občinah predstavlja takšno celoto, ki zahteva enotno obravnavanje v okviru zaščitene kmetije, bo mogoče glede spornih nepremičnin ugotoviti izpolnjevanje pogojev iz 2. člena ZDKG. Presoja pravilnosti uporabe materialnega prava pa bo mogoča šele po tem, ko bo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, na podlagi ugotovitvenega postopka, tudi z zaslišanjem tožeče stranke ter ogledom na kraju samem.

Kot neutemeljene pa sodišče zavrača tožbene ugovore o bistveni kršitvi določb postopka in o kršitvah Ustave RS ter EKČP, ker je prvostopni organ kljub izdani pravnomočni odločbi z dne 15. 7. 1996 ponovno preverjal izpolnjevanje pogojev za zaščiteno kmetijo. Po presoji sodišča citirana odločba ne more biti ovira za uvedbo postopka, saj se po določbi 8. odstavka 4. člena ZDKG na predlog lastnika ali po uradni dolžnosti lahko kadarkoli preveri, če kmetija še izpolnjuje pogoje iz 2. člena tega zakona in o tem izda ustrezno odločbo, če kmetija pogojev ne izpolnjuje več, pa se izbriše iz registra zaščitenih kmetij.

Ker je sodišče ugotovilo, da na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo upravnega akta, ne more rešiti spora, ker so bila dejstva v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena, je tožbi ugodilo ter odločbo prvostopnega organa odpravilo na podlagi 2. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju : ZUS-1). Zadevo je vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek, da postopa v skladu s 4. odstavkom 64. člena ZUS-1 ter pri tem upošteva stališča sodišča, izražena v tej sodbi.

Stroškovnemu zahtevku tožeče stranke je sodišče ugodilo na podlagi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 ter 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07), ter je tožeči stranki priznalo stroške v znesku 350,00 EUR, kar skupaj z 20 % DDV znaša 420,00 EUR.

Pravni pouk temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1.