Jedro

V skladu z 2. odstavkom 17. člena ZPP se pristojnost presodi na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana. Ker iz navedb v tožbi po oceni sodišča druge stopnje zaenkrat ni razvidno, da bi šlo za individualni delovni spor, je odločitev okrajnega sodišča, da ni stvarno pristojno za razsojo zadeve, preuranjena.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da ni stvarno pristojno za razsojo v predmetnem sporu in da bo po pravnomočnosti tega sklepa spis odstopljen pristojnemu Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani.

Zoper ta sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki jih predvideva Zakon o pravdnem postopku (ZPP) v 338. členu. V pritožbi navaja, da razmerje pravdnih strank ni delavec in ne delodajalec in da tožena stranka ni bila v delovnem razmerju pri tožeči stranki. Ni imela podpisane pogodbe o zaposlitvi in ji ne gredo nikakršne pravice iz dela. Pravdni stranki sta bili v obligacijskem razmerju, tožena stranka ima status samostojnega podjetnika in pri opravljanju dela oziroma storitev je predstavljala tožečo stranko. Zanjo je opravljala komercialne posle in pri tem tudi od strank sprejemala plačila, ki bi jih morala odvesti ali na žiro račun tožeče stranke ali pa dostaviti na sedež družbe. Tožena stranka za tožečo stranko ni opravljala monterskih del tako, kot je napačno navedeno v tožbi. Iz tega izhaja, da ne gre za delovnopravno pristojnost. Predlaga razveljavitev oziroma spremembo izpodbijanega sklepa.

Pritožba je utemeljena.

Po določbi prvega odstavka 19. člena ZPP mora vsako sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti na svojo stvarno pristojnost. V skladu z drugim odstavkom 17. člena ZPP pa se pristojnost presodi na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je tožena stranka delala pri tožeči stranki in da je med drugim opravljala monterska dela pohištva in po končanem delu od strank družbe sprejemala plačila, ki bi jih morala strogo dostaviti na sedež družbe ali nakazati na žiro račun tožeče stranke. Iz teh navedb v tožbi pa po oceni sodišča druge stopnje zaenkrat ni razvidno, da bi šlo za individualni delovni spor.

Ni namreč razvidno, da bi šlo za spor o premoženjskih in drugih posamičnih pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem med delavcem in delodajalcem ( 2. točka 4. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Ur. l. RS, št. 19/94; ZDSS), saj iz navedb tožbe ni mogoče presoditi, da sta bili pravdni stranki v delovnem razmerju, niti da bi bila med njima sklenjena pogodba o delu za opravljanje začasnih oziroma občasnih del ( 4. točka 4. člena ZDSS). Da bi šlo med pravdnima strankama za razmerje delavec - delodajalec pa zanika tudi tožeča stranka v pritožbi.

Odločitev Okrajnega sodišča v Litiji o tem, da ni stvarno pristojno za razsojo, je torej preuranjena. Zato je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi tožeče stranke, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljni postopek (3. točka 365. člena ZPP). Seveda pa bo sodišče prve stopnje tudi v nadaljnem postopku moralo po uradni dolžnosti paziti na svojo stvarno pristojnost in v primeru, da se bo morda kasneje izkazalo, da ni stvarno pristojno, ustrezno postopati.