Jedro

Indigo kopija pisne oporoke pred pričami, ki je primerna in namenjena za dokazovanje obstoja, vsebine in oblike izginule oporoke, je listina v smislu 7. odstavka 126. člena KZ, ki je tudi kazenskopravno varovana in je njena ponareditev kaznivo dejanje po 1. odstavku 256. člena KZ.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojene M.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojena M.K. je dolžna plačati 120.000 SIT povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bila obsojeni M.K. zaradi kaznivega dejanja ponarejanja listin po 1. odstavku 256. člena KZ izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo treh mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Obsojenkin zagovornik je zoper sodbi vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona. Navaja, da je bila M.K. obsojena zato, ker je v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Celju kot toženka predložila indigo kopijo oporoke I.V. z njegovim podpisom in podpisi treh prič, čeprav je vedela, da to ni indigo kopija njegove oporoke in je tudi ni podpisal. Trdi, da zakon o dedovanju (ZD) določa, da je oporoka lahko samo original. Zato se na podlagi kopije izgubljene oporoke ne more oporočno dedovati, ampak pride v poštev samo zakonito dedovanje. Kopija oporoke, tudi indigo kopija, se zato ne more uporabiti za dokazovanje kakšnega dejstva, ki ima pomen za pravna razmerja v smislu 7. odstavka 126. člena KZ. Indigo kopija oporoke celo ne more služiti kot dokaz, da je oporoka sploh obstajala, ker zakon takšnega dokaza na dopušča in ne priznava. Zato je Okrožno sodišče v Celju po nepotrebnem vodilo postopek o veljavnosti oporoke I.V., ko je ugotovilo, da je obsojenka predložila sodišču indigo kopijo, ne pa izvirnik oporoke. Podoben je pravni položaj s "čekom": če nima vseh sestavin čeka, ki jih predpisuje Zakon o čeku, ni ček. Predlaga, da se obsojenko oprosti, ali pa izpodbijani sodbi razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec odgovarja, da je tudi indigo kopija oporoke listina v smislu 7. odstavka 126. člena KZ, saj se z njo praviloma dokazujejo ista dejstva kot z izvirnikom. Po določbah 77. člena ZD ima oporoka, ki je bila brez oporočiteljeve vednosti uničena, izgubljena ali skrita, učinek veljavne oporoke, če se dokaže, da je obstajala, da je bila sestavljena v predpisani obliki in je imela določeno vsebino. Ta dejstva se lahko dokazujejo z vsakršnimi dokazi in se štejejo za dokazana po prosti presoji dokazov. Tudi z indigo kopijo oporoke se ta dejstva lahko dokazujejo, zato je taka kopija listina, njena ponareditev pa izpolnjuje vse znake kaznivega dejanja po 1. odstavku 256. člena KZ. Predlaga, da se zahteva zagovornika obsojenke zavrne.

Zahteva zagovornika obsojene M.K. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1. in 2. odstavka 420. člena in 1. odstavka 421. člena ZKP lahko zagovornik vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Po določbah 1. točke 372. člena ZKP gre za kršitev kazenskega zakona, če je ta prekršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje. V obravnavanem primeru zahteva za varstvo zakonitosti zatrjuje, da dejanje obsojenke nima znakov kaznivega dejanja po 1. odstavku 256. člena KZ, ker sodišču predloženo pisanje ni listina v smislu 7. odstavka 126. člena KZ, saj ni primerno in ni namenjeno za dokaz dejstva, ki ima vrednost za pravna razmerja.

Po določbah 62. člena ZD je veljavna le tista oporoka, ki je napravljena v predpisani obliki. Taka je tudi pisna oporoka pred pričami po 64. členu tega zakona, ko oporočitelj napravi oporoko tako, da v navzočnosti dveh prič podpiše listino, ki jo je sestavil kdo drug in hkrati izjavi pred pričama, da je to njegova oporoka, podpišeta pa jo tudi priči. Za tako oporoko naj bi šlo v tej zadevi. Iz teh določb izhaja, da je pisna oporoka pred pričami le tista, na kateri so izvirni lastnoročni podpisi oporočitelja in dveh prič. Listina, na kateri niso takšni izvirni podpisi, to pa je tudi indigo kopija oporoke, ni oporoka in tudi ne uživa kazenskopravnega varstva po 3. odstavku 256. člena KZ, kar je pravilno ugotovilo sodišče druge stopnje.

Zmotno pa je stališče zahteve, da indigo kopija pisne oporoke pred pričami nima nikakršnega pomena za dokazovanje kakšnega dejstva, ki ima vrednost za pravna razmerja v smislu 7. odstavka 126. člena KZ. Po določbah 77. člena ZD se lahko obstoj, vsebina in veljavnost oporoke, ki je bila brez oporočiteljeve vednosti uničena, izgubljena, skrita ali založena, dokazuje brez posebnih dokaznih pravil z vsemi zakonitimi dokaznimi sredstvi. Načeloma je obstoj, vsebino in obliko oporoke najlaže dokazati prav z (neponarejeno) kopijo oporoke. Stališče zahteve, da zakon prepoveduje kopijo oporoke kot dokazno sredstvo, je torej zmotno. Tako je Vrhovno sodišče v sodbi št. II Ips 408/2000 z dne 21.2.2001 povedalo, da je bila vsebina izginule oporoke ugotovljena na podlagi njene fotokopije in da je tožeča stranka s fotokopijo dokazala, da je oporočitelj v letu 1988 zapisal oporoko takšne vsebine, kakršna izhaja iz fotokopije, seveda pa je ugotovilo, da fotokopija zapuščinskega pisma ni oporoka, ker je fotokopija le preslikava lastnoročne pisave in lastnoročnega podpisa in zato ne izpolnjuje zahtev obličnosti za oporoko iz 63. člena ZD.

Ker je indigo kopija pisne oporoke pred pričami primerna in namenjena za dokazovanje obstoja, vsebine in oblike izginule oporoke, je torej listina v smislu 7. odstavka 126. člena KZ, ki je tudi kazenskopravno varovana in je njena ponareditev kaznivo dejanje po 1. odstavku 256. člena KZ.

Ker zahteva zagovornika obsojene M.K. za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98.a člena, 95. člena in 6. alinee 2. odstavka 92. člena ZKP obsojenec plača stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri odmeri višine povprečnine je sodišče v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP upoštevalo slabše premoženjske razmere obsojenke, ki je upokojenka in vdova z ne prav visoko pokojnino ter zamotanost postopka.