Jedro

1. Sodišče 2. stopnje, ki v razlogih svoje odločbe ugotovi, da je sodišče 1. stopnje ugotovilo neko odločilno dejstvo, čeprav to tega ni storilo, stori bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP.

2. Javni tožilec, ki v zahtevi za varstvo zakonitosti začne zatrjevati nejasnost pogodbenih določb, čeprav te nejasnosti nista zatrjevali niti stranki, niti je nista ugotovili sodišči 1. in 2. stopnje, prekorači upravičenja, ki jih ima po 1. odst. 404. čl. ZPP.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Pritožbo zoper sodbo, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 365.319,00 SIT s pripadki, je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbi obeh sodišč je Javni tožilec Republike Slovenije pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Obe sodbi izpodbija zaradi zmotne uporabe materialnega prava in sicer 606. do 613. ter 124. do 132. člena zakona o obligacijskih razmerjih v zvezi z 2. in 12. členom ter 3. in 5. odst. 14. člena pogodbe o sodelovanju na področju obdelave podatkov, ki sta jo pravdni stranki sklenili 16.4.1986, sodbo sodišča druge stopnje pa še zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odst. 354. člena ZPP. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena obema strankama, ki nanjo nista odgovorili.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Spor izvira iz izpolnjevanja pogodbe o sodelovanju na področju avtomatske obdelave podatkov, ki sta jo pravdni stranki sklenili 16.4.1986. Po tej pogodbi se je tožnik zavezal nuditi računalniške storitve na določenem računalniku (2. člen pogodbe), vendar po programih in procedurah, ki so last tožene stranke, oziroma ki jih ona določa (12. člen pogodbe). Ker se je tožnik zavezal opravljati delo za toženo stranko s svojimi računalniškimi zmogljivostmi, vendar po toženkinih programih in navodilih, je razumljiva določba 3. odst. 14. člena pogodbe. Če tožnikove računalniške zmogljivosti ne bodo več ustrezale toženkinim zahtevam (njenim programom in proceduram), jih mora tožnik na toženkino zahtevo nadomestiti tako, kot bosta pogodbeni stranki sporazumno določili.

V zgoraj navedenih pogodbenih določbah sodišče ne vidi neke nejasnosti, ki bi lahko imela za posledico vprašljivost njihove razlage. Očitno je tudi sodišči prve in druge stopnje nista videli, pa tudi stranki spora ne, saj bi bilo sicer v nasprotnem primeru dokazovanje v prvostopnem postopku, zlasti pa pri izvajanju dokaza z zaslišanjem strank, usmerjeno tudi v razčiščevanje omenjene nejasnosti. Nejasnost pogodbenih določil odpira sedaj šele zahteva za varstvo zakonitosti. To pa pomeni, da je prešla iz okvira 1. odst. 404. člena ZPP v 2. odst. 404. člena ZPP. Zato sodišče v obsegu, v katerem uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, zahtevi za varstvo zakonitosti ni sledilo.

Pač pa zahteva za varstvo zakonitosti sodišču druge stopnje utemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Za odločitev v sporu odločilno dejstvo je vsekakor dejstvo, ali sta pogodbeni stranki v skladu s 3. odst. 14. člena pogodbe sporazumno določili računalniško opremo, s katero naj bi tožnik nadomestil obstoječo. O tem je sodišče druge stopnje v razlogih svoje sodbe navedlo: "sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, ... da sta stranki sporazumno določili, s kakšno ustrezno opremo je treba nadomestiti prejšnjo", čeprav sodba sodišča prve stopnje razlogov o tem odločilnem dejstvu sploh nima. Takšno nasprotje v navajanju vsebine sodbe sodišča prve stopnje in njeno dejansko vsebino je kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odst. 354. člena ZPP. Zato je to sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo odločanje (2. odst. 408. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 394. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo sodišče druge stopnje ustrezno odločilo glede na presojo, ali je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva že ugotovilo.