Jedro

V zvezi z vprašanjem, ali je sodišče prve stopnje in pred tem toženec pravilno interpretiral odločbo Ustavnega sodišča in posledično v zvezi z vprašanjem, ali so zavarovanci v primeru, ko niso vložili zahteve za novo odmero in imajo pravnomočno odločbo o odmeri pokojnine, upravičeni do ponovne odmere vse od upokojitve dalje, je pritožbeno sodišče že zavzelo svoje stališče v večih drugih identičnih zadevah. Zavzelo je stališče, da ni podane pravne podlage, da bi višji znesek pripadal vse od datuma, ko je bila zavarovancu priznana pravica do pokojnine s pravnomočno odločbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 23. 6. 2016 in št. ... z dne 11. 5. 2016 ter, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki odmeriti in povrniti razliko med že izplačanimi zneski pokojnine in pripadajočimi zneski na novo odmerjene pokojnine, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ugotovljene razlike, od dneva zapadlosti posameznega zneska mesečne pokojnine do plačila, začenši z dnem 14. 8. 1997, v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe. Obenem je sklenilo, da tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila zakonita dedinja po pokojnem tožniku iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da za zavrnitev tožbenega zahtevka ni pravne podlage in trdi, da interpretacija V. točke izreka odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-239/14, Up-1169/12 z dne 26. 3. 2015 ni pravilna. Ustavno sodišče s svojo odločitvijo ni izključilo možnosti uveljavljanja zahtevkov na izplačilo razlike med nedvomno izkazano razliko med odmero pokojnine po odločbi toženca v letu 1997 in novo odmero, opravljeno po uradni dolžnosti v letu 2015. Pravica do pokojnine temelji na temeljnih načelih pokojninskega zavarovanja, zlasti s pogojenostjo pravice do pokojnine, s predhodnim plačilom prispevkov iz obveznega zavarovanja, saj bi se sicer ohranjala kršitev ustavno varovane in zagotovljene pravice do enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave RS), pravice do socialne varnosti (50. člen Ustave RS) in lastninske pravice (33. člen Ustave RS), ohranjen pa bi bil tudi nedopusten poseg v načelo pravne in socialne države ter v načelo varnosti in zaupanja v pravo, ki je bistven sestavni del pravne države (2. člen Ustave Republike Slovenije). Pravica iz pokojninskega zavarovanja ne zastara in je ni mogoče odvzeti, zmanjšati ali omejiti in je o njej mogoče kadarkoli ponovno odločiti, če se pokaže, da pri izračunu pokojninske osnove in odmeri pokojnine niso bile upoštevane vse plače oziroma vse zavarovalne osnove, od katerih so bili obračunani prispevki. Pravnomočna odločba iz leta 1997 tako ni ovira za izdajo nove odločbe in ponovno odmero pokojnine od dela plače, ki ni bil upoštevan tudi za nazaj. Poleg tega je bilo dejstvo, da določen del dohodkov pri obračunu osnove ni bil upoštevan, prikrito. Poudarja, da mora biti odločba obrazložena in da je obrazložitev obvezni sestavni del pravnega akta. Citira 156. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-1) in da je pravico do pokojnine v višini kot bi jo morala tožena stranka odmeriti ob upoštevanju dela plače, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup, pokojni pridobil z dnem 14. 8. 1997, kot je ugotovila tudi tožena stranka v prilogi k odločbi iz leta 2015. Vztraja, da ji od 14. 8. 1997 dalje pripada razlika med že izplačanimi zneski, do katerih bi bila upravičena ob upoštevanju tega dela plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V danem primeru je bila z odločbo toženca iz leta 1997 očitno kršena določba zakona in sicer zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava v škodo tožeče in v korist tožene stranke. Zato bi tožena stranka nezakonito odločbo o napačni odmeri pokojnine morala odpraviti ter ji povrniti škodo, ki ji je s tem nastala. Nadalje navaja, da neupoštevanje dela plač pri odmeri pokojnine z odločbo iz leta 1997 pomeni, da o tem delu dohodkov, ki sodijo v pokojninsko osnovo, za obdobje od 14. 8. 1997 do 30. 6. 2015 še ni bilo odločeno. Pravnomočna odločba iz leta 1997 tako ni ovira za izdajo nove odločbe in ponovno odmero pokojnine od dela plače, ki ni bil upoštevan, tudi za nazaj. Zato je zahteva tožeče stranke po izplačilu razlike med pokojnino, odmerjeno z odločbo iz leta 1997 in novo odmerjeno pokojnino z odločbo v letu 2015, materialnopravno utemeljena. Poudarja, da bi se kršitev pravic pri izdaji odločbe iz leta 1997 lahko v celoti in enakopravno ter učinkovito odpravila le z izplačilom razlike med že izplačanimi zneski pokojnine in pripadajočim zneskom na novo odmerjene pokojnine tudi za nazaj. Toženi stranki očita različno prakso v podobnih primerih in poseg v ustavno načelo enake obravnave vseh zavarovancev. Gre za odgovor na vprašanje, ali je tožeča stranka z vidika plačila prispevkov za obvezno zavarovanje in iz tega izhajajočih pravic izenačena z drugimi zavarovanci v bistveno enakem položaju. Predlaga ugoditev pritožbi in priznanje stroškov pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev določb ZPP in Ustave Republike Slovenije.

5. Predmet sodne presoje je dokončna odločba toženca št. ... z dne 23. 6. 2016, s katero je zavrnil pritožbo, vloženo zoper prvostopno odločbo št ... z dne 11. 5. 2016. S slednjo je toženec zavrnil pokojnikovo zahtevo. Gre za zahtevo za izdajo odločbe, po kateri bi bil upravičen do ponovno odmerjene invalidske pokojnine v višjem znesku tudi za čas od upokojitve od leta 1997 dalje in na tej podlagi do izplačila razlike vse do ponovno odmerjene invalidske pokojnine od 1. 7. 2015 dalje. Toženec se je skliceval na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-239/14-10, Up-1169/12-24 z dne 26. 3. 2015 in poudaril, da pokojni zoper odločbo z dne 10. 8. 2015 ni vložil pritožbe, prav tako pa pri zavodu nikoli ni zahteval ponovne odmere invalidske pokojnine z upoštevanjem delov plač za notranji odkup delnic.

6. Iz dokumentacije izhaja, da je bila z odločbo št. ... z dne 16. 9. 1997 pokojnemu A.A. priznana pravica do invalidske pokojnine v znesku 94.628,23 tedanjih SIT na mesec od 14. 8. 1997 dalje. Na podlagi že citirane odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 26. 3. 2015 je toženec po uradni dolžnosti invalidsko pokojnino ponovno odmeril z odločbo št. ... z dne 10. 8. 2015 in sicer od 1. 7. 2015 dalje. Zoper citirano odločbo pokojni A.A., ni vložil pritožbe, ampak je dne 22. 4. 2016 predlagal izdajo odločbe o višji invalidski pokojnini, vse od upokojitve dalje, to je od 14. 8. 1997 dalje. Sporno v tej zadevi je torej vprašanje, ali ima tožnica pravico do ponovne odmere in pravico do višjega zneska invalidske pokojnine vse od pokojnikove upokojitve dalje, to je od 14. 8. 1997 dalje.

7. V zvezi z vprašanjem ponovne odmere pokojnine, je stališče zavzelo Ustavno sodišče Republike Slovenije v že citirani odločbi z dne 26. 3. 2015. Odločilo je, da je bil ZPIZ-1 v neskladju z Ustavo Republike Slovenije, tožencu pa je naložilo, da mora v roku 60 dni po objavi odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije ponovno odmeriti pokojnino zavarovancem oziroma uživalcem pokojnin, za katere je v postopkih revizije ugotovil, da so bile delnice za notranji odkup plačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet zaradi protiustavne 4. alineje 46. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ/92). Zavarovanci oziroma uživalci pokojnin, pri katerih revizija ni bila opravljena, pa lahko v roku, določenem v 2. točki izreka odločbe zahtevajo revizijo podatkov o plačah in pokojninskih osnovah za obdobje, v katerem so bile vplačane delnice za notranji odkup ter ponovno odmero pokojnine na podlagi ugotovitev revizije. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje bo izdal odločbo o ponovni odmeri pokojnine v postopku z izrednim pravnim sredstvom, razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe v prvem odstavku 183. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-2), ne glede na čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine (I. do IV. točka izreka). Odločba o ponovni odmeri pokojnine iz 4. točke izreka učinkuje od prvega naslednjega meseca od njene izdaje, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti oziroma od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, če je bila dana zahteva. Za zavarovance oziroma uživalce pokojnin, ki so že pred objavo te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije zahtevali ponovno odmero pa od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi (V. točka izreka).

8. Med strankama ni sporno, da pokojni A.A. pred odločitvijo toženca o novi odmeri pokojnine z odločbo z dne 10. 8. 2015, ni vložil zahteve za ponovno odmero invalidske pokojnine in da je toženec po uradni dolžnosti začel postopek ponovne odmere invalidske pokojnine. V postopku je ugotovil, da je pokojni A.A. prejel tudi del plače, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup. Upoštevaje omenjeno dejstvo mu je toženec ponovno odmeril invalidsko pokojnino z odločbo št. ... z dne 10. 8. 2015 od 1. 7. 2015 dalje v znesku 1.103,57 EUR na mesec.

9. Ker je bilo o pokojnini in tudi o sami višini pokojnine z odločbo z dne 16. 9. 1997 že pravnomočno odločeno, je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le z izrednim pravnim sredstvom po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku, če so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji oziroma kot to ugotavlja Ustavno sodišče Republike Slovenije, je bilo ponovno odmero pokojnine možno doseči v postopku s posebnim izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe, kot je bil urejen v 270. členu ZPIZ/92. Taka možnost je podana tudi v 183. členu ZPIZ-2. Ker ZPIZ-1 take določbe ni vseboval, je Ustavno sodišče Republike Slovenije presojalo, ali je različna obravnava zavarovancev skladna s splošnim načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave Republike Slovenije. V 11. točki odločbe posebej poudarja, da se mu je zastavilo vprašanje, ali je zakonodajalec zavarovance oziroma uživalce pokojnin v času veljavnosti ZPIZ-1 protiustavno neenako obravnaval in je bil zato ZPIZ-1, ker ni urejal posebnega izrednega pravnega sredstva, ki bi omogočal ponovno odmero pokojnine za naprej (tudi) v primerih, kot je obravnavani, v neskladju s splošnim načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave Republike Slovenije. ZPIZ/92 je namreč določal, da se dokončna odločba lahko na zahtevo zavarovanca ali po uradni dolžnosti razveljavi ali spremeni z učinkom za naprej. Enako izhaja tudi iz drugega odstavka 183. člena ZPIZ-2, saj nova odločba učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi. Če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, pa učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe. Vse navedeno pomeni, da je ključnega pomena za samo odločitev v obravnavanem primeru dejstvo, da je odločba o odmeri invalidske pokojnine z dne 16. 9. 1997 o odmeri invalidske pokojnine od 14. 8. 1997 že pravnomočna, drugačno stališče pritožbe pa je pravno zmotno.

10. V zvezi z vprašanjem, ali je sodišče prve stopnje in pred tem toženec pravilno interpretiral odločbo Ustavnega sodišča in posledično v zvezi z vprašanjem, ali so zavarovanci v primeru, ko niso vložili zahteve za novo odmero in imajo pravnomočno odločbo o odmeri pokojnine, upravičeni do ponovne odmere vse od upokojitve dalje, je pritožbeno sodišče že zavzelo svoje stališče v večih drugih identičnih zadevah. Zavzelo je stališče, da ni podane pravne podlage, da bi višji znesek pripadal vse od datuma, ko je bila zavarovancu priznana pravica do pokojnine s pravnomočno odločbo. V konkretnem primeru je to vse od 14. 8. 1997, to je od dneva, ko je bila pokojnemu A.A. priznana pravica do invalidske pokojnine. Pravna podlaga za ponovno odmero invalidske pokojnine je edino 183. člen ZPIZ-2, kjer je v tretjem odstavku določeno, da odločba iz prvega odstavka tega člena učinkuje od prvega naslednjega meseca po dani zahtevi, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe. V konkretnem primeru to pomeni, da novo izdana odločba, s katero je priznan višji znesek pokojnine, učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe, saj je bil postopek uveden po uradni dolžnosti. Glede na zakonsko ureditev in upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, tožnici v nobenem primeru ni mogoče priznati več pravic, kot gredo po določbi 183. člena ZPIZ-2 oziroma v obsegu, kot je določilo Ustavno sodišče Republike Slovenije. V vsebino navedene določbe 183. člena ZPIZ-2 je namreč Ustavno sodišče Republike Slovenije poseglo v toliko, da ni odločilen čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine, saj je v drugem odstavku 183. člena ZPIZ-2 določen rok 10 let od vročitve dokončne odločbe zavarovanca ali uživalca pravic, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta in da torej v tem roku po tej določbi lahko uveljavlja razveljavitev ali spremembo odločbe. Ravno ta poseg Ustavnega sodišča v zvezi z 10 letnim rokom velja v konkretnem primeru kot pozitivni odstop od siceršnje možnosti uveljavljanja razveljavitve odločbe po 183. členu ZPIZ-2, glede na to, da gre za odločbo z dne 16. 9. 1997 in da je 10 letni rok določen v 183. členu ZPIZ-2, že potekel. 11. Glede na takšno odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije se pritožba neutemeljeno sklicuje na načelo pravice do socialne varnosti in kršitve načela enakosti pred zakonom. V tej zadevi pa tudi ni odločilnega pomena dejstvo, da upokojenci na to, da del dohodkov ni bil upoštevan, niso bili posebej opozorjeni.

12. Glede obširnih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na naravo pravic iz pokojninskega zavarovanja, na plačilo prispevkov in na to, da je toženec v različnih obdobjih različno obravnaval te zadeve in smiselno uveljavljanje novo odmerjene pokojnine vse od upokojitve dalje, to je od 14. 8. 1997 dalje, ker pri izračunu ni bil upoštevan del plače, ki je bil namenjen za odkup delnic, skladno z vsem obrazloženim tudi po stališču pritožbenega sodišča citirana odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, kakor tudi določba 183. člena ZPIZ-2, ne dajeta nobene pravne podlage za priznanje na novo odmerjene pokojnine že od 14. 8. 1997 dalje oziroma, da bi odločba, s katero je na novo odmerjena invalidska pokojnina lahko učinkovala že od priznanja pravice.

13. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obenem je v skladu s prvim odstavkom 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe, ker z njo ni uspela.