Jedro

Vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega mejne vrednosti iz 490. člena ZPP in ker tožeča stranka ni izkazala, da je bila revizija dopuščena, konkretna revizija ni dovoljena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se revizija tožene stranke zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru, Cpg 92/2012 v zvezi s sklepom in sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici, Pg 1, zavrže. Zoper ta sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavo sodišču prve stopnje. V pritožbi opozarja, da bi moralo sodišče glede na sodno prakso izhajati iz tega, da je revizija dovoljena, če vrednost spornega predmeta posameznega zahtevka presega 20.864,63 EUR. V konkretnem primeru pa je bila vrednost spornega predmeta določena v višini 131.209,50 EUR. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, saj bi moralo upoštevati materialno pravo, ki je bilo veljavno v trenutku, ko se je začel sodni postopek. Tožnik pa je zoper toženo stranko že v letu 2010 vložil predlog za izvršbo, medtem ko se sporno razmerje med strankama nanaša že nedolgo pred tem nastale domnevne terjatve. V tem času pa je Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) določal dovoljeno revizijo nad 5 mio takratnih tolarjev. V kolikor je prvostopenjsko sodišče štelo, da revizija ne bi bila dovoljena, bi moralo še preden jo je zavrglo, tudi presoditi, ali ni morda dopuščena. Iz toženčeve vloge izhaja, da so podani vsi razlogi za dopustitev revizije. Toženec se glede tega sklicuje na vse svoje navedbe, dokaze in dokazne predloge, ki jih je podal že v vlogi z dne 22.11.2010. Navedeno vlogo bi bilo torej ravno iz tega razloga, ker je prvostopno sodišče odločilo, da revizija ni dopustna, moralo presoditi, ali je revizija dopuščena, ali pa vsaj o tem odstopiti toženčevo vlogo pristojnemu sodišču. Sodišče bi se moralo po vsebinski oplati opredeliti do toženčevih navedb ter spremeniti sodbo Višjega sodišča v Kopru Cpg 92/2012. Listina, na podlagi katere je bil sprožen izvršilni postopek, ni verodostojna listina. Gre za obračun. Pa tudi podatki o računih se razlikujejo od tistih, ki jih je tožeča stranka zatrjevala, da naj ne bi bili plačani. Tožeča stranka je na glavni obravnavi 15.12.2011 umaknila zahtevek za znesek 16.572,50 EUR. Sodišče prve stopnje pa ne samo, da glede na veljavne predpise popolnoma napačno napravilo obračun oziroma poračun, pač pa je celo ravnalo v nasprotju z izrecnimi navedbami tožeče stranke. Tožeča stranka je jasno navedla, da naj se z njenim umikom poračunajo zamudne obresti in delno glavica, ne pa tudi stroški. Poleg tega je tožena stranka podala še druge številne ugovore, dokaze in dokazne predloge. Iz teh navedb in dokaznih predlogov izhaja, da je višina terjatve oziroma obveznosti, precej nižja od vtoževanih zneskov, pa tudi da ni bilo dogovorjeno plačevanje kakršnikoli zamudnih obresti s strani tožene stranke. Dogovorjeno je bilo zapiranje starih obveznosti na način, kot je to ves čas trdil toženec. Dogovorjena je bila nadomestna izpolnitev oziroma način zapiranja terjatve oziroma obveznosti. V zvezi s pritožbenimi trditvami pritožnik predlaga številna dokazila.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

V obravnavanem postopku se uporabljajo določbe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP -D, Ur. list RS, št. 45/2008), in sicer iz razloga, ker je bila sodba sodišča prve stopnje v konkretnem primeru izdana 5.12.2011 (primerjaj 133. člen ZPP-D). Konkretno se uporabljajo pravila v postopku v gospodarskih sporih (1. točka prvega odstavka 481. člena ZPP).

Po noveli ZPP-D je revizija v gospodarskih sporih dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 200.000,00 EUR (490. člen ZPP) ali če jo na predlog stranke dopusti Vrhovno sodišče (tretji odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 38. člena ZPP).

Ker vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega mejne vrednosti iz 490. člena ZPP in ker tožeča stranka ni izkazala, da je bila revizija dopuščena, konkretna revizija ni dovoljena.

Iz teh razlogov je sodišče prve stopnje v skladu z določbo prvega odstavka 374. člena ZPP revizijo tožene stranke upravičeno zavrglo kot nedovoljeno. Pritožbeno sodišče je iz teh razlogov pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).