Jedro

Ni nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, če upravni organ v postopku pridobitve državljanstva pripadnika varnostne službe nekdanje JA (KOS) ni posebej ugotavljal in v obrazložitvi zavrnilne odločbe ni navedel konkretnih dejanj pripadnika KOS, uperjenih proti interesom samostojne Slovenije v času pred, med in po agresiji JA na Republiko Slovenijo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila vlogo tožnika za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po 40. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS). V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je bil tožnik v času agresije na Slovenijo aktivna vojaška oseba, po činu kapetan I. klase, po funkciji pa je opravljal naloge načelnika varnostne službe JA (KOS-a). Kot načelnik varnostne službe je imel nalogo, da zbira podatke oziroma opravlja preverke za posamezne vojake glede na kategorije, v katere so bili v tistem času klasificirani aktivni vojaški pripadniki JA. Ena od nalog, za katero je bil tožnik tudi zadolžen, je bila vezana tudi na odvzem evidenc vojaških obveznikov in nabornikov občinskim sekretariatom za ljudsko obrambo. Tožnik, zaslišan v postopku, je v času opravljanja aktivne vojaške službe zanikal vsakršno delovanje, ki bi bilo uperjeno proti interesom samostojne Slovenije. Tožena stranka je po presoji dokazov ocenila, da že sama pripadnost varnostni službi JA lahko predstavlja nevarnost za javni red, varnost in obrambo države, saj je splošno znano dejstvo, da so naloge in dejavnost te vojaške varnostne službe v času pred, med in po agresiji JA na Republiko Slovenijo merile na rušenje ustavnega reda Republike Slovenije in zlasti škodovale njenim interesom. Zato je tožena stranka ocenila, da je v tem primeru podana dejanska podlaga za zavrnitev vloge tožnika po 3. odstavku 40. člena ZDRS.

Tožnik v upravnem sporu izpodbija odločbo tožene stranke zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in kršitve postopka. Odločitev tožene stranke sloni zgolj na domnevah funkcije in dela v varnostni službi, ne pa na kakršnemkoli tožnikovem neustreznem obnašanju ali ravnanju v odnosu do TO ali Republike Slovenije. Tožnik živi v Sloveniji že 20 let in si je tu ustvaril tudi družino. V času agresije se je kot človek in zaradi svoje družine odločil, da stori vse za pomoč organom TO in ostalim organom oblasti v svojem kraju. Trudil se je, da ne bi prišlo do kakršnegakoli oboroženega incidenta med vojsko in TO. Vedel je, da je iz kasarne odšlo okrog 30 oseb, uslužbencev nekdanje JA in tudi 70 vojakov. Večina jih je zapustila kasarno pred očmi tožnika, vendar ni ukrepal. Tudi sam je razmišljal, kako bi zapustil kasarno, vendar mu s strani TO ni nihče osebno ponudil prestopa in garancije varnosti, obenem pa se je bal, da ga bo kdo s strani JA ustrelil. Vlogo za razrešitev je dal 24.7.1991, rešena pa je bila avgusta 1991, vodstvo pa je na lastno odgovornost zapustil 26.8.1991. Ves čas se je tožnik povsem lojalno obnašal do TO in oblastnih organov Republike Slovenije, lahko celo trdi, da jim je pomagal, kar bi lahko tožena stranka ugotovila po svojih ustreznih in pristojnih službah. Tožnik se ne strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da že sama pripadnost varnostni službi JA lahko predstavlja nevarnost za javni red, varnost in obrambo države ..., saj tožnik meni, da se tudi podatki, ki jih je TO prejemala, v ne tako redkih primerih prav od te službe, koristili tako TO kot oblastnim organom RS. Odločba, ki sloni predvsem ali celo izključno na predpostavkah in domnevah o funkciji varnostne službe ne pa na dejstvih in dokazih, ne more biti zakonita. Razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS, na katere se izpodbijana odločba sklicuje, niso podani, saj ni niti najmanjšega dokaza, da je bilo tožnikovo delovanje uperjeno proti interesom samostojne Slovenije. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in sodišču predlaga, da zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba temelji na 3. odstavku 40. člena ZDRS (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 13/94), po katerem ima upravni organ pravico, da po prostem preudarku zavrne vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, čeprav vlagatelj izpolnjuje vse pogoje po 1. odstavku istega člena, če so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona - to je, da bi sprejem take osebe v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red, varnost in obrambo države.

V izpodbijani odločbi, ko tožena stranka vsebinsko ugotavlja obstoj razloga nevarnosti za državo, izhaja iz same narave dela varnostne službe nekdanje JA, katere pripadnik je bil tožnik, kar ni sporno. Že pripadnost tej službi, naloge te službe v času pred, med in po agresiji JA na Republiko Slovenijo in sama narava delovanja te službe, pa je tudi po presoji sodišča predstavljala nevarnost za Republiko Slovenijo. Zato dejansko stanje ni nepopolno ugotovljeno, če tožena stranka ni posebej ugotavljala in v obrazložitvi odločbe ni navedla konkretnih tožnikovih dejanj, uperjenih proti interesom samostojne Slovenije, na kar opozarja tožnik.

Ker sodišče ne dvomi, da obstoji dejanska podlaga za uporabo 3. odstavka 40. člena ZDRS in tudi ne dvomi v skladnost same odločitve z namenom, za katerega je toženi stranki dano pooblastilo za odklonitev državljanstva, tožnik s tožbo ni mogel uspeti. Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).