Jedro

Tožeča stranka s tožbo zahteva od toženk plačilo 62.218,32 EUR, ki jo med toženke deli v skladu z dednimi deleži toženk. Po drugem odstavkom 41. člena ZPP se zato pravica do revizije presoja za vsako toženko posebej, ta vrednost pa pri drugi in tretji toženki ne presega zneska iz drugega odstavka 367. člena ZPP.

Izrek

I. Revizija zoper odločitev glede druge in tretje toženke se zavrže. II. Sicer se revizija zavrne.

III. Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 2.358,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da ji toženke plačajo 62.218,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 5. 2005 do plačila, in sicer prva toženka 4/6 oziroma 41.478,88 EUR, druga in tretja toženka pa vsaka po 1/6 oziroma 10.369,72 EUR, vsaka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 5. 2005 do plačila.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo je tožeča stranka pravočasno vložila revizijo „iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka“ in zmotne uporabe materialnega zakona. Navaja, da prvo sodišče ni ocenilo vseh dokazov, določene pa pristransko in neobjektivno ter napravilo zaključke, ki so v odločilnih dejstvih v nasprotju z dokazi, listinami in izpovedbami v postopku. O podrednem zahtevku sploh ni odločilo. Drugostopenjsko sodišče pa se je pridružilo oceni prvega sodišča in samo sploh ni odgovorilo na pritožbene očitke oziroma jih je pavšalno zavrnilo z razlogi prvega sodišča. Trdi, da je napačno uporabljen 96. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) glede kondikcije in neupravičene obogatitve, podane pa so tudi kršitve z Ustavo zajamčenih človekovih pravic in Evropske konvencije o človekovih pravicah. Podobno kot v pritožbi tožnica trdi, da svojemu bratu ni podarila denarja, s katerim si je nameravala kupiti stanovanje, temveč mu ga je posodila tako, da mu ga je izročila in plačala še dodatne stroške njegovega zdravljenja; da se izpodbijana sodba ne ukvarja z vrnitvijo koristi; da je obrazložitev v nasprotju z ugotovitvami v 11. točki sodbe; da ni odgovora, zakaj sodišče ne verjame tožnici in lastnoročnim pisnim izpovedbam pokojnika; da je treba korist vrniti in da je tožnica zašla v slabši položaj zaradi prikrajšanja, ki je nastalo z razveljavitvijo pogodbe. Tožnica je prepričana, da bi morale toženke vrniti prejeto korist, kot je bila dogovorjena, z vrnitvijo stanovanja, podrejeno pa plačati obrestovani dolg. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo samo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo odločanje.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena toženi stranki. V odgovoru na revizijo toženke primarno predlagajo zavrženje revizije, podrejeno pa zavrnitev revizije.

5. Revizija zoper odločitev glede druge in tretje toženke ni dovoljena, zoper odločitev glede prve toženke pa ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo in je dovoljena le v okvirih in pod pogoji, ki jih določa zakon, v primerjavi s pritožbo pa so razlogi, ki jih je dopustno z njo uveljavljati, omejeni. Revizija je dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP), če tega zneska ne presega, presega pa 2.000 EUR in zakon ne določa, da revizije ni, pa je dovoljena, če je predhodno dopuščena (tretji in četrti odstavek 367. člena ZPP).

7. Toženke predlagajo zavrženje revizije, ker naj bi jo tožnica vložila zoper sodbo prve stopnje. Čeprav tožnica na prvi strani revizije navaja, da jo vlaga „zoper pravnomočno sodbo naslovnega sodišča opr. št. P 1923/2011-II z dne 23.10.2013“, vendarle iz nadaljnjega teksta revizije izhaja, da revizijo vlaga po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, s katero je potrdilo prvostopenjsko, in da so (vsaj določeni) očitki revizije usmerjeni zoper odločitev tega sodišča (tako mu npr. očita, da na pritožbene očitke ni odgovorilo oziroma jih je zavrnilo pavšalno). Predlogu v odgovoru na revizijo za zavrženje revizije iz tega razloga zato Vrhovno sodišče ni sledilo.

8. Pač pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da revizija ni dovoljena zoper odločitev glede druge in tretje toženke. Tožeča stranka s tožbo zahteva od toženk plačilo 62.218,32 EUR. Plačila tega zneska pa od njih ne zahteva solidarno oziroma nerazdelno, temveč vtoževano terjatev med toženke deli v skladu z dednimi deleži, ki toženkam pripadajo po pokojnem A.A. V skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP se zato pravica do revizije presoja za vsako toženko posebej, ta vrednost pa pri drugi in tretji toženki ne presega zneska iz drugega odstavka 367. člena ZPP. Toženke niso enotne sospornice, seštevanje vrednosti po prvem odstavku 41. člena in petem odstavku 367. člena ZPP pa ne velja za subjektivno kumulacijo zahtevkov. Revizija torej po samem zakonu zoper odločitev glede druge in tretje toženke ni dovoljena, predhodno pa ni bila dopuščena. Zato ni dovoljena (drugi odstavek 374. člena ZPP) in jo je revizijsko sodišče v tem delu zavrglo (377. člena ZPP).

9. V delu, s katerim izpodbija pravnomočno odločitev glede prve toženke, je revizija dovoljena, vendar ni utemeljena. Revizija je v veliki meri (dobeseden) prepis pritožbenih navedb. Zato vsebuje tudi kritiko pravilnosti dokazne ocene in ugotovljenega dejanskega stanja, kar v revizijskem postopku ne more biti več predmet izpodbijanja (3. odstavek 370. člena ZPP) in presoje, zaradi česar Vrhovno sodišče nanjo tudi ne odgovarja. Zaradi praviloma dobesednega prepisa pritožbenih navedb pa se tožnica v reviziji vsebinsko niti ne sooča z argumenti sodišča druge stopnje, pač pa pretežno s tistimi, na katere je odgovor že dobila v izpodbijani sodbi. To velja za navedbe o nasprotju razlogov sodbe ugotovitvam, ki jih je samo dalo v 11. točki obrazložitve, o odločitvi o „podrejenem zahtevku“ in o presoji utemeljenosti zahtevka na kondikcijski podlagi. Pravilno ji je bilo pojasnjeno, da v 11. točki obrazložitve sodišče prve stopnje zgolj povzema del teksta kupoprodajne pogodbe, ki sta jo sklenila tožnica in njen brat; ker ne gre za zaključke sodišča, razlogi sodbe s tem prepisom pogodbenih določil niso v nasprotju. Zahtevek, kot ga je uveljavila tožnica podrejeno, je konzumiran v prvotnem („primarnem“) zahtevku in gre zgolj za navidezno kumulacijo zahtevkov (15. in 16. točka obrazložitve sodbe druge stopnje); „podrejeni“ zahtevek vsebuje namreč le veliko nepotrebnih dejanskih okoliščin, njegovo bistvo pa je plačilo po višini enakega zneska, kot ga tožnica zahteva s „primarnim“ zahtevkom, drugačna je le njegova pravna podlaga. Izpodbijana sodba (enako kot predhodno že sodba sodišča prve stopnje) pa vsebuje razloge in presojo neutemeljenosti zahtevka po obeh pravnih podlagah, ki bi glede na trditveno podlago lahko prišli v poštev, torej tako glede kondikcijskega zahtevka kot posledice razveljavitve pogodbe (96. člen OZ) kot tudi glede zahtevka za vrnitev posojila oziroma dane pomoči bratu pri zdravljenju v tujini. Druge revizijske navedbe posebnega odgovora Vrhovnega sodišča ne terjajo bodisi zato, ker, kot je bilo že omenjeno, ostajajo na nivoju dejanskega stanja (ocena posameznih dokazov, kot so izjave pokojnika, izpovedba tožnice ipd.), bodisi je odgovor nanje (kot le na ponovljene pritožbene navedbe) že vsebovan v izpodbijani sodbi bodisi so zgolj navržene in nekonkretizirane (kršitev z Ustavo zajamčenih človekovih pravic in EKČP, ki se tičejo pravice do lastnine in enakega varstva).

10. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija v preostalem delu ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena. Na podlagi 378. člena ZPP jo je zato zavrnilo.

11. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določilu prvega odstavka165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožnica z revizijo ni uspela, mora toženkam povrniti njihove revizijske stroške, ki predstavljajo nagrado za postopek z revizijo (1.472,00 EUR po tar. št. 3300 Zakona o odvetniški tarifi), nagrado za zastopanje več strank (441,60 EUR po tar. št. 1200), materialne stroške (20,00 EUR) in 22% DDV.