Jedro

Zaradi izvedenega skrajšanega ugotovitvenega postopka tožnica pred izdajo izpodbijane odločbe ni imela možnosti ugovarjati ugotovljenemu dejanskemu stanju, čeprav bi to možnost morala imeti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Sklep Organa za brezplačno pravno pomoč Delovnega sodišča v Mariboru, opr. št. Bpp 18/2019 z dne 31. 7. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 15,00 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Organ za brezplačno pravno pomoč Delovnega sodišča v Mariboru (v nadaljevanju Organ za BPP) odločil, da se predlog odvetnice A. A. za povrnitev stroškov iz naslova nudenja brezplačne pravne pomoči po odločbi opr. št. Bpp 18/2019 z dne 4. 2. 2019, zavrne. Obrazložil je, da je odvetnici priznal 300 točk za sestavo dopolnitve tožbe (1.b točka tar. št. 15 Odvetniške tarife - v nadaljevanju OT), 300 točk za zastopanje na naroku za sklenitev sodne poravnave na pripravljalnem naroku (1. točka tar. št. 3 OT) ter 100 točk urnine za čas trajanja naroka (prvi odstavek 6. člena OT), kar znaša skupaj 850 točk oziroma 510,00 EUR v skladu s petim odstavkom 17. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv). Odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, je upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki mu pripada po OT, zato je ob upoštevanju materialnih stroškov v višini 2% upravičen do zneska 265,20 EUR. Ker je odvetnica na vrnjeni napotnici in dopisu izrecno izjavila, da priglaša le stroške, ki bi presegali znesek 300,00 EUR, ki ji je bil priznan s sodno poravnavo, je Organ za BPP ugotovil, da priglašeni stroški postopka ne presegajo zneska 300,00 EUR, zato je predlog odvetnice za povrnitev stroškov zavrnil. 2. Organ za BPP pa odvetnici ni priznal stroškov za zastopanje na mediacijskem naroku, saj z odločbo opr. št. Bpp 18/2019 zastopanje po odvetniku v postopku mediacije ni bilo zajeto, pač pa so bili zajeti zgolj stroški sklenitve morebitne sodne poravnave, prav tako odvetnici niso bili priznani stroški sestave prve pripravljalne vloge, saj le-ta za postopek ni bila potrebna v smislu 155. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V predmetnem postopku je odvetnica prvo pripravljalno vlogo vložila v sodni spis po tem, ko sta stranki že sprejeli sodno poravnavo, pri čemer iz zapisnika o pripravljalnem naroku izrecno izhaja, da vsebina te pripravljalne vloge ni bila predmet pogajanj za sklenitev sodne poravnave in nasprotni stranki tudi ni bila vročena.

3. Zoper zgoraj izpodbijani sklep je tožeča stranka vložila pravočasno tožbo v tem upravnem sporu zaradi nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar vse je vplivalo na zakonitost oziroma pravilnost odločitve. Navaja, da so ji bili neutemeljeno zavrnjeni stroški iz naslova zastopanja na mediaciji. Upoštevajoč 3. točko izreka odločbe opr. št. Bpp 18/2019 z dne 4. 2. 2019, iz katere izhaja, da je prosilec dolžan dati soglasje za mediacijo in je dolžan v postopku sodelovati, je logično, da mu v postopku daje pravno pomoč in ga zastopa odvetnik, saj sicer ne mogoče, da se prosilcu daje pravno svetovanje, v kolikor brezplačna pravna pomoč ne zajema svetovanja in zastopanja tekom celotnega postopka na prvi stopnji. Sklenitev sodne poravnave v mediacijskem postopku, za kar je bila dana brezplačna pravna pomoč, pa bi bila brez pomena, če odvetnica stranke tudi ne bi zastopala na mediacijskem naroku.

4. Prav tako tožeča stranka uveljavlja nepravilnost odločitve v delu, v katerem je bil zavrnjen strošek sestave prve pripravljalne vloge v znesku 225 odvetniških točk. Organ za BPP je nepravilno uporabil materialno pravo, saj je sodišče dne 9. 7. 2019 razpisalo tako pripravljalni narok, kot tudi prvi narok za glavno obravnavo in zapisnik vodilo skupaj, tako za pripravljalni narok, kot za prvi narok za glavno obravnavo, kot izhaja iz prve strani zapisnika. Prav tako je bila tožnica v vabilu na narok izrecno opozorjena, da mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Tožnica je prvo pripravljalno vlogo nasprotne stranke prejela 5. 7. 2019, torej štiri dni pred prvim narokom za glavno obravnavo, prva pripravljalna vloga nasprotne stranke je bila sestavljena na petih straneh in je vsebovala dvajset strani prilog, vsebovala je številne nove navedbe in dokazne predloge, glede katerih se je tožnik moral in želel izjasniti ter z nasprotnimi dokaznimi predlogi utemeljiti, da so navedbe tožene stranke neresnične. Za te namene se je priložena obsežna vloga, obsežna elektronska komunikacija med pravdnima strankama preko sms sporočil, priložile so se številne fotografije in druge listine. V vlogi je tudi modifikacija tožbenega zahtevka in navedba novih dejstev, nastalih po vložitvi tožbe in dopolnitvi tožbe, kar je bila tožeča stranka dolžna navesti do prvega naroka, ki je bil dne 9. 7. 2019. Prva pripravljalna vloga je bila zato potrebna in nujna, saj sicer ne bi prišlo do sklenitve sodne poravnave. Zgolj dejstvo, da vloga ni bila vročena nasprotni stranki, pa ne pomeni, da za postopek ni bila potrebna. Tožena stranka je tako nepravilno uporabila določilo 155. člena ZPP, saj ni skrbno presodila vseh okoliščin, ki se nanašajo na potrebnost navedenega stroška. Le če bi sodišče pravdi stranki vabilo zgolj na pripravljalni narok, sestava vloge do pričetka naroka ne bi bila nujna in potrebna.

5. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo prerekala navedbe iz tožbe in se zavzemala za njeno zavrnitev. Ponavlja, da v odločbi opr. št. Bpp 18/2019 z dne 4. 2. 2019 zastopanje v mediacijskem postopku ni bilo zajeto v izreku te odločbe, zato tožnica do tega stroška ni upravičena. Glede stroška za prvo pripravljalno vlogo pa navaja, da toženka verjame, da je tožnica navedeno storitev opravila in tega niti ne prereka, vendar pa slednje ne pomeni, da je tudi upravičena do povrnitve stroške sestave te vloge. Organ za BPP je namreč primoran tehtati utemeljenost in potrebnost vloženih vlog, za kar si je tudi pribavil spis opr. št. Pd 13/2019, pri čemer iz zapisnika izhaja, da sta stranki soglasno ugotovili, da vsebina pripravljalne vloge ni bila predmet pogajanj za sklenitev sodne poravnave in toženi stranki niti ni bila vročena. Tožena stranka se v zvezi s tem sklicuje tudi na sodno prakso zavzeto v zadevi UPRS I U 994/2017 z dne 5. 12. 2017. 6. Tožba je utemeljena.

7. V skladu z drugim odstavkom 34. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) v postopku odločanja o vprašanjih brezplačne pravne pomoči, v primeru kadar ZBPP ne določa drugače, pristojni organ za brezplačno pravno pomoč postopa po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, to pa je Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Kolikor torej ZBPP določenih vprašanj ne ureja, je treba v postopku dodeljevanja brezplačne pravne pomoči uporabiti določila ZUP.

8. Sodišče ugotavlja, da je Organ za BPP v obravnavani zadevi odločil v skrajšanem ugotovitvenem postopku, ne da bi pred izdajo odločbe stranki omogočil, da se o dejanskih ugotovitvah organa, ki so bile podlaga za odločitev, izjavi. Kadar gre za primer, ko je bil postopek uveden na zahtevo stranke, dejansko stanje, ugotovljeno s strani organa, pa se ne sklada z dejanskim stanjem, ki ga je navedla stranka, temveč je takšno, da ni mogoče ugoditi zahtevku stranke, ni mogoče odločati v skrajšanem ugotovitvenem postopku v skladu s 144. členom ZUP, ker je treba zaradi zavarovanja njenih pravic ali koristi stranko zaslišati1, oziroma ji dati možnost, da se stranka o novo ugotovljenih dejstvih, ki so drugačna od tistih, ki jih navaja stranka, izjavi. Zato bi moral Organ za BPP pred izdajo izpodbijane odločbe tožečo stranko z ugotovljenimi dejstvi, ki se nanašajo na zavrnitev njene vloge, seznaniti in ji dati možnost, da se o njih izjavi. To izhaja tudi iz sedaj že ustaljene upravnosodne prakse,2 saj je načelo zaslišanja stranke oz. pravica do izjave in sodelovanja v postopku iz prvega odstavka 9. člena ZUP eno izmed temeljnih načel upravnega postopka.3 Zaradi izvedenega skrajšanega ugotovitvenega postopka pa tožnica pred izdajo izpodbijane odločbe dejansko ni imela možnosti ugovarjati ugotovljenemu dejanskemu stanju, čeprav bi jo morala imeti.

9. Ker tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe tožnici ni dala možnosti, da se izjavi o odločilnih dejstvih, je podana po uradni dolžnosti ugotovljena bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1. 10. Nadalje sodišče ugotavlja, da je tožena stranka tudi nepravilno uporabila materialno pravo, ko je zavrnila tožničino zahtevo za povračilo stroškov zastopanja v postopku mediacije in stroškov sestave prve pripravljalne vloge. Stališče tožene stranke, da tožeča stranka ni upravičena do stroškov zastopanja v postopku mediacije, ker ta storitev ni zajeta v izreku sklepa opr. št. Bpp 18/2019 z dne 4. 2. 2019, ni pravilna. Sicer drži, da je starejša sodna praksa, na katero se tudi sklicuje tožena stranka v odgovoru na tožbo, stroške zastopanja v mediacijskem postopku zavračala. Vendar je Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. X Ips 12/2021 z dne 13. 4. 2021 zavzelo jasno stališče, da gre pri postopku mediacije, čeprav je ta urejen v drugem predpisu (Zakon o alternativnem reševanju sporov - v nadaljevanju ZARSS) za del pravdnega oziroma nepravdnega (torej sodnega) postopka, saj sam mediacijski postopek sam zase ne more potekati v taki obliki, kot ga predvideva zakon. ZARSS namreč ureja reševanje sodnih sporov v okviru postopkov alternativnega reševanja (1. člen) in čeprav alternativno reševanje sporov samo po sebi ne pomeni sojenja (3. člen ZARSS), je del postopka pred sodišči in sodišča so obvezna strankam omogočiti uporabo mediacije (4. člen ZARSS).

11. Prav tako, kot pravilno opozarja tožeča stranka, je v skladu s četrtim odstavkom 28. člena ZBPP prosilec dolžan dati soglasje za mediacijo, če da takšno soglasje tudi nasprotna stranka in je dolžan v postopku mediacije sodelovati, razen če mediacija ni primerna. Če prosilec tega ne stori, mu celo preneha pravica do brezplačne pravne pomoči oziroma se šteje, da gre za neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč, če so stroški že nastali (peti odstavek 28. člena ZBPP). Tudi iz tega izhaja, da je postopek mediacije tesno povezan z zadevo, za katero je prosilcu odobrena brezplačna pravna pomoč, in če na postopek mediacije pristane nasprotna stranka, sodelovanje v tem postopku prosilec za brezplačno pravno pomoč ne more odkloniti. Nadalje Vrhovno sodišče RS v zgoraj citirani zadevi pojasnjuje, da ni videti podlage, niti razumnega razloga za to, da bi prosilec z že odobreno brezplačno pravno pomočjo za pravno svetovanje in zastopanje v postopku pred sodiščem prve stopnje (kar pomeni celotni postopek pred sodiščem prve stopnje), ko bi prejel vabilo na mediacijo (na katero je kot je bilo navedeno dolžan pristati), moral zaprositi še za brezplačno pravno pomoč za mediacijo ter v okviru iste pravne zadeve še enkrat izkazati izpolnjevanje pogoja za njeno dodelitev.

12. Zgoraj navedeno v obravnavani zadevi pomeni, da je brezplačna pravna pomoč za zastopanje v mediaciji zajeta že v dodeljeni brezplačni pravni pomoči za zastopanje pred delovnim sodiščem na prvi stopnji, kot izhaja iz točke 2 odločbe tožene stranke opr. št. Bpp 18/2019 z dne 4. 2. 2019, s katero je bila prosilcu B. B. brezplačna pravna pomoč dodeljena. To pa velja ne glede na to, da je v tej odločbi izrecno dodeljena brezplačna pravna pomoč za sklenitev morebitne sodne poravnave v postopku mediacije, za zastopanje pa ne, saj kot je obrazloženo je na brezplačna pravna pomoč za zastopanje v mediaciji že zajeta v zastopanju pred delovnim sodiščem na prvi stopnji.

13. Prav tako je tožena stranka nepravilno uporabila materialno pravo, ko tožeči stranki ni priznala povračila stroškov za vložitev prve pripravljalne vloge z dne 8. 7. 2018 v zadevi opr. št. Pd 13/2019 (dokaz A7), glede katere je nesporno med strankama, da jo je tožeča stranka kot pooblaščenka B. B. sestavila in jo vložila v spis opr. št. Pd 13/2018 po tem, ko je bila v tem postopku sklenjena sodna poravnava. Kot pravilno navaja tožeča stranka v tožbi, je v obravnavani zadevi bistveno, da je tožeča stranka v postopku pred delovnim sodiščem v Mariboru opr. št. Pd 13/2019 prejela vabilo hkrati na pripravljalni narok in prvi narok za glavno obravnavo, pri čemer se je tožnica kot pooblaščenka prosilca B. B. predmetnega naroka tudi udeležila. Glede na določbo 286. člena ZPP, ki določa prekluzijo dejstev in dokazov v pravdnem postopku in stranke zavezuje, da svojo trditveno in dokazno podlago podajo na prvem naroku za glavno obravnavo, sicer so prekludirane,4 in glede na to, da je bila tožnica na prvi narok za glavno obravnavo vabljena s strani sodišča, je odločitev tožene stranke, ki stroškov za prvi pripravljalno vlogo ni priznala, napačna. Na naroku dne 9. 7. 2019 pa je bila tudi sklenjena pogojna sodna poravnava, ki v trenutku sklenitve še ni bila veljavna.

14. Z vidika sodnega varstva prosilca B. B., ki je bil stranka postopka pred delovnim sodiščem, ko sta bila tako stranka, kot tudi njegova odvetnica (tožnica v tem sporu) dne 9. 7. 2019 vabljena tudi na prvi narok za glavno obravnavo, in ob tem, ko so s strani tožene stranke neprerekana dejstva, da je pet dni pred narokom v postopku pred delovnim sodiščem tožnica prejela pripravljalno vlogo nasprotne stranke, ter ob tem, ko tožena stranka tudi ni izkazala, da bilo tožnici v naprej znano, da bo na pripravljalnem naroku sklenjena sodna poravnava, sodišče zaključuje, da je postopanje tožnice kot odvetnice, ki je za prvi narok za glavno obravnavo pripravila odgovor svoje stranke na vloženo pripravljalno vlogo nasprotne stranke z dne 4. 7. 2019, narekovala njena skrbnost pri zastopanju stranke. Zato je tožnica kot odvetnica upravičena do povračila stroškov za njeno sestavo, ne glede na to, ali bi bili ti stroški za sam postopek pred delovnim sodiščem potrebni stroški v smislu 155. člena ZPP.

15. Sama sklenitev sodne poravnave (in še to pogojne) na pripravljalnem naroku ter zapis v zapisniku o naroku z dne 9. 7. 2019, da prva pripravljalna vloga tožnice ni bila predmet obravnavanja pri sklenitvi sodne poravnave, tako ne vplivata na odločitev v zadevi.

16. Zaradi storjene bistvene kršitve pravil upravnega postopka iz 3. točke 237 člena ZUP in zaradi napačnega materialno pravnega stališča, je sodišče v skladu s 3. in 4. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. V slednjem bo morala le-ta ponovno odločiti o tožničini prošnji za povračilo stroškov zastopanja v mediaciji in stroškov vložene pripravljalne vloge in pri tem upoštevati mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava (četrti odstavek 64. člena ZBPP). Če bo pri tem kljub vsemu vlogo tožeče stranke ponovno zavrnila, pa bo morala o teh svojih ugotovitvah pred izdajo zavrnilne odločbe tožnici določiti primeren rok, da se bo lahko o njih izjavila.

17. O stroških postopka je sodišče v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 v zvezi z prvim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrniti stroškov tožniku v upravnem sporu. Tožeči stranki je prisodilo pavšalni znesek v višini 15,00 EUR saj se je tožnica zastopala sama, zadeva pa je bila rešena na seji. Tožena stranka je tako dolžna povrniti tožeči stranki 15,00 EUR stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za čas od prvega dne po preteku 15-dnevnega roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

18. V obravnavani zadevi je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo na seji in ni razpisalo glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti.

1 Tako Erik Kerševan in Vilko Androjna: Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, 2. spremenjena in dopolnjena izdaja, GV založba, Ljubljana 2017, str. 287. 2 Tako sodbe UPRS II U 158/2021 z dne 18. 8. 2021, II U 167/2021 z dne 13. 7. 2021, II U 158/2021 z dne 18. 8. 2021, II U 242/2021 z dne 15. 9. 2021, II U 146/2021 z dne 3. 11. 2021, I U 180/2019-6 z dne 13. 2. 2019, I U 1784/2019-9 z dne 25. 10. 2018, I U 2430/2018-6 z dne 19. 12. 2018, II U 229/2018-7 z dne 12. 9. 2018, I U 1734/2011 z dne 8. 11. 2011, I U 1892/2019-11 z dne 28. 1. 2020, II U 300/2019-9 z dne 3. 7. 2019, I U 2056/2018 z dne 22. 11. 2018 in druge. 3 Podrobneje je pravica do izjave konkretizirana v 146. členu ZUP, ki v prvem in drugem odstavku določa, da ima stranka pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka in za dosego namena, ki ga ima ta postopek, dajati potrebne podatke ter braniti svoje pravice in z zakonom zavarovane koristi, navajati sme dejstva, ki utegnejo vplivati na rešitev zadeve in izpodbijati pravilnost ugotovljenih dejstev, ki se ne ujemajo z njenimi navedbami. Vse do izdaje odločbe ima pravico dopolnjevati in pojasnjevati svoje trditve. Posledično pa v skladu s četrtim odstavkom 146. člena ZUP pristojni organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe. 4 Prvi odstavek 286. člena ZPP določa, da mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. To velja tudi za uveljavljanje ugovorov zaradi pobota in zastaranja. Pri tem pa lahko stranke tudi po prvem naroku za glavno obravnavo navajajo nova dejstva, predlagajo nove dokaze in uveljavljajo ugovore zaradi pobota in zastaranja, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora (četrti odstavek 286. člena ZPP).