Jedro

Upravičenje podizvajalca do vložitve neposrednega zahtevka proti naročniku po določilu 631. člena OZ (actio directa) je treba razložiti v okviru konkretnega pogodbenega razmerja med izvajalcem (podjemnikom) in naročnikom. Podana mora biti torej tako koneksnost (zveznost) med pogodbo, sklenjeno med glavnim izvajalcem in podizvajalcem in glavnim izvajalcem in naročnikom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijani I. in III. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 307.378,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov od dneva zapadlosti do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek na plačilo zneska 19.297,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 12. 2010 do plačila (II. točka izreka). Sklenilo je, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 8.398,46 EUR, v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne izteka navedenega petnajstdnevnega roka dalje (III. točka izreka).

2. Tožena stranka se je pritožila proti I. in smiselno III. točki izreka prvostopenjske sodbe. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu spremeni, tako da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma, da pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka razume določilo 631. člena Obligacijskega zakonika (OZ) drugače kot sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje razlaga navedeno določilo tako, da je plačilo podizvajalcev namesto glavnega izvajalca utemeljeno izključno v primeru, ko je podana koneksnost med opravljenimi gradbenimi deli podizvajalcev in konkretno gradbeno pogodbo med naročnikom in glavnim izvajalcem. Po mnenju tožene stranke pa koneksnost med opravljenimi deli podizvajalcev in konkretno gradbeno pogodbo med naročnikom in glavnim izvajalcem, ni potrebna. V 631. členu OZ je namreč določeno, da se podizvajalci za svoje terjatve do glavnega izvajalca lahko obrnejo neposredno na naročnika in zahtevajo od njega, da jim te terjatve izplača iz vsote, ki jo v tistem trenutku dolguje glavnemu izvajalcu, če so priznane. Po stališču tožene stranke to pomeni, da mora obstajati le vsota, ki jo naročnik v določenem trenutku dolguje glavnemu izvajalcu. Pri tem pa ni pomembno, ali naročnikov dolg izvira iz konkretne gradbene pogodbe ali pa iz katerekoli druge gradbene pogodbe, sklenjene med naročnikom in glavnim izvajalcem. Obstajati mora priznana terjatev glavnega izvajalca do naročnika in pripoznana terjatev podizvajalca do glavnega izvajalca. OZ ne predvideva nobenega drugega pogoja za veljavnost zahtevka podizvajalca. OZ ne zahteva, da bi morala biti vsota, ki jo naročnik v določenem trenutku dolguje glavnemu izvajalcu, ravno vsota iz točno tiste gradbene pogodbe, pri kateri je izvajalec opravljal določena dela. Zakon torej koneksnosti ne določa. Odgovor na pritožbene navedbe:

6. Sodišče druge stopnje ne pritrjuje pritožbenim razlogom in se v celoti strinja z razlogi v izpodbijani sodbi. Slednji so jasni in pravilni. K tem razlogom sodišče druge stopnje dodaja, da je treba določilo 631. člena OZ razumeti kot celoto razmerij med glavnim izvajalcem, podizvajalcem in naročnikom iz konkretne gradbene pogodbe. Zato je navedeno določilo treba razlagati v zvezi z razmerjem, ki je vzpostavljeno s pogodbo med glavnim izvajalcem in podizvajalcem in s pogodbo, sklenjeno med glavnim izvajalcem in naročnikom.

Po določilu 629. člena OZ namreč lahko podjemnik, če iz pogodbe ali narave posla ne izhaja kaj drugega, zaupa izvršitev posla tudi tretji osebi. Pri tem pa podjemnik odgovarja za osebe, ki so po njegovem naročilu delale pri prevzetem poslu, kot da bi ga bil sam opravil (630. člen OZ). Glavni izvajalec in naročnik sta v tudi pogodbenem razmerju. Konkretna pogodba pa ustvarja medsebojne obveznosti in pravice pogodbenih strank (125. člen OZ).

Upravičenje podizvajalca do vložitve neposrednega zahtevka proti naročniku po določilu 631. člena OZ (actio directa) je treba razložiti v okviru konkretnega pogodbenega razmerja med izvajalcem (podjemnikom) in naročnikom. Ob izpolnjenih ostalih pogojih iz 631. člena OZ (o priznani terjatvi v razmerju med podizvajalcem in izvajalcem in dolgom naročnika podjemniku) je „vsota, ki jo v tistem trenutku naročnik dolguje podjemniku“ lahko le vsota iz iz konkretnega pogodbenega razmerja med vsemi udeleženci pogodbenih razmerij. Podana mora biti torej tako koneksnost (zveznost) med pogodbo, sklenjeno med glavnim izvajalcem in podizvajalcem in glavnim izvajalcem in naročnikom.

7. Tudi pravna teorija meni, da so za neposredno plačilo podizvajalcu potrebni kumulativno izpolnjeni pogoji, in sicer, da izvajalec pripozna obstoj podizvajalčeve terjatve do izvajalca, da je podizvajalčeva terjatev do izvajalca dospela in resnična (da ima podizvajalec terjatev do podjemnika torej pravico zahtevati izpolnitev), da je izvajalčeva terjatev do naročnika dospela in resnična (da ima glavni izvajalec oziroma podjemnik, v času ko podizvajalec zahteva plačilo naročnika, dospelo terjatev do naročnika), da sta obe terjatvi koneksni, torej, da se nanašata na ista dela in da podizvajalec zahteva plačilo od naročnika (1). Smiselno enako stališče, kot ga je zavzelo sodišče druge stopnje, je navedeno tudi v Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) (2).

Kot je bilo razloženo, ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da bi zakonodajalec inkorporiral pogoj koneksnosti v zakonsko določbo, če bi ga želel uveljavljati v praksi, in, da ga določilo 631. člena OZ ne zahteva.

8. Tožena stranka se torej v tem postopku ni mogla sklicevati na dejstvo, da je njena obveznost plačila iz tega spora prenehala zato, ker je že poplačala podizvajalce iz drugih pogodbenih razmerij med pravdnima strankama, ki pa niso bili predmet tega spora. Za odločitev o tem sporu je nepomembno sklicevanje na Uredbo o neposrednih plačilih podizvajalca pri nastopanju ponudnika s podizvajalcem pri javnem naročanju (Ur. list 66/2007 z dne 24.7.2007, dalje uredba). V postopku pred sodiščem prve stopnje (bistveno še za odločanje v tem pritožbenem postopku) je bilo ugotovljeno, da so bile sklenjene pogodbe med pravdnima strankama, kjer je bilo izrecno zapisano, da bo izvajalec (tožeča stranka) izvedel dela, prevzeta s to pogodbo, brez podizvajalcev (8. člen pogodbe št. 2/0 z dne 8. 6. 2008, A23, enako tudi pogodba št. 24/0 z dne 7. 5. 2010, A24).

9. Načelno se sodišče druge stopnje sicer strinja s pritožnikom, da je z uredbo zakonodajalec želel zagotoviti plačilno disciplino, enostavno in hitro pokrivanje terjatev v primerih, ko obstaja naročnik, za katerega storitve opravlja tako glavni izvajalec kot tudi podizvajalec in s tem omogočil likvidnost malih podjetij ter onemogočil zlorabe in zagotovil pravičnost v pogodbenih odnosih. Tožena stranka kot država ima gotovo pomembno vlogo pri zagotavljanju plačilne discipline, tako v okviru svoje oblastne funkcije pri sprejemanju zakonodaje kot tudi pri izpolnjevanju svojih pogodbenih obveznosti. Vendar pa zgolj zato ni mogoče pritrditi toženi stranki, da je za uporabo določila 631. člena OZ dovolj, da obstaja vsota, ki jo naročnik dolguje glavnemu izvajalcu, terjatev podizvajalca pa je priznana, ne glede na konkretni pogodbeni odnos med naročnikom in glavnim izvajalcem.

10. Kot je bilo že pojasnjeno, je iz gradbenih pogodb med pravdnima strankama razvidno, da tožeča stranka ni imela podizvajalcev. Le pri pogodbi glede rekonstrukcije ceste A – B, je bil njen podizvajalec podjetje G. d.o.o., ki pa, kot je bilo ugotovljeno v postopku, ni podizvajalec, ki ga je poplačala tožena stranka. Iz ugotovljenega dejanskega stanja v postopku izhaja, da so se dela podizvajalcev, ki jih je poplačala tožena stranka nanašala na gradbena dela na drugih lokacijah in glede drugih objektov kot dela, katerih plačilo zahteva tožeča stranka v konkretnem postopku. Plačani podizvajalec P. d.o.o. je opravljal dela na cesti C in na več drugih objektih (D, E, F, G, H, I in druge). Ta gradbena dela pa niso dela po gradbenih pogodbah, katerih plačilo terja tožeča stranka v tem postopku. Tudi podizvajalec Gr. d.o.o., ki ga je poplačala tožena stranka, ni opravljal del po pogodbah, katerih plačilo terja tožeča stranka v tem postopku. V zvezi s plačilom teh del, ki jih je izvedla tožena stranka, ni bilo potrebne koneksnosti. Zato terjatve podjemnika do naročnika niso prenehale in jih zato tožeča stranka tudi utemeljeno terja v tem postopku. V primeru, če bi bil izpolnjen pogoj koneksnosti, bi te terjatve seveda prenehale, saj z neposrednim plačilom podizvajalca, poleg terjatve podizvajalca preneha tudi terjatev poodjemnika do naročnika posla.

11. Tožena stranka je izpodbijala tudi odločitev sodišča prve stopnje iz razloga napačne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vendar pa ni konkretizirala, v čem je odločitev sodišča nepravilna. Zato je sodišče druge stopnje upoštevalo dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Enako velja tudi za uveljavljanje bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče druge stopnje je opravilo le uradni preizkus in ugotovilo, da ni podana nobena absolutna bistvena postopkovna kršitev, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela. Zato ni upravičena do plačila pritožbenih stroškov.

(1) Vesna Kranjc, Neposredna plačila podizvajalcem gradbene pogodbe, sklenjene po ZJN-2 iz leta 2006, Podjetje in delo, št. ¾, leto 2012, stran 646, Podobno tudi Blaž Hrastnik: Ureditev neposrednih plačil podizvajalcem, Podjetje in delo, št. 6/7, leto 2011, stran 1140 in 1141 ter Juhart, Plavšak: Obligacijski zakonik (OZ) s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 820 do 821. (2) Primerjaj ZFPPIPP z Novelami ZFPPIPP-A do ZFPPIPP-D, Uvodna pojasnila, N. Plavšak, GV založba, Ljubljana 2011, stran 108: „Če je na primer naročnik potrdil podjemnikovo začasno situacijo, ki se nanaša na druga dela, in ne na tista, ki jih je podizvajalec opravil na podlagi pogodbe s podjemnikom, podizvajalec ne more zahtevati, da mu naročnik na podlagi njegove obveznosti plačati to situacijo (iz „vsote, ki jo na podlagi te situacije dolguje podjemniku), plača njegovo terjatev za dela, ki niso predmet te situacije. Povedano velja tudi, če podjemnik z začasno situacijo uveljavlja tudi plačilo za dela, ki jih je opravil podizvajalec, pa naročnik v tem delu začasne situacije ni potrdil.“