Jedro

Za tožečo stranko je bila pogodba sklenjena takrat, ko je prejela od toženca izjavo o sprejemu ponudbe.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se pravilno glasi: „Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 7.11.2008, opr. št. VL 92634/2008 ostane v 1. odst. izreka v veljavi za znesek 311,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: od zneska 61,34 EUR od 23.5.2008 dalje do plačila, od zneska 250,00 EUR od 19.8.2008 dalje do plačila in v 3. odst. izreka za znesek 113,52 EUR.

V preostalem delu, to je za znesek 50,00 EUR s pripadki in za izvršilne stroške v znesku 18,48 EUR se sklep o izvršbi z dne 7.11.2008, opr. št. VL 92634/2008 razveljavi in se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti nadaljnje pravdne stroške v skupnem znesku 222,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje do plačila.“ V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi v izreku te odločbe navedeni sklep o izvršbi za glavnico 336,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in v celoti za izvršilne stroške. V preostalem delu (za znesek 25,00 EUR spp) je omenjeni sklep o izvršb razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Hkrati je odločilo, da je toženec dolžan tožeči stranki povrniti nadaljnje pravdne stroške v skupnem znesku 259,15 EUR.

Proti takšni odločitvi je toženec vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka, ko navaja, da izrek sodbe nasprotuje samemu sebi ter da je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin. Navaja, da je pogodbeno določilo, da pogodba stopi v veljavo z dnem podpisov obeh pogodbenih strank jasno, zato je treba v skladu s 1. odst. 82. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) šteti, da je bila pogodba zavezujoča za obe pogodbeni stranki od 22.4.2008. Meni tudi, da je glede na zaključek sodišča prve stopnje, da je sklenil pogodbo s pooblaščenim prodajalcem – zastopnikom tožeče stranke uporabiti tiste določbe Zakona o varstvu potrošnikov, ki se nanašajo na pogodbo sklenjeno zunaj poslovnih prostorov. Upoštevajoč ta določila je pogodba prenehala veljati že 18.3.2008 in ne 1.5.2008, kot v svoji sodbi navaja sodišče prve stopnje. Navaja še, da so določila splošnih pogojev poslovanja tožeče stranke zanj pravno neobvezujoča, saj niso bila sestavni del pogodbe. Navedba sodišča, da je tožeča stranka toženo stranko opozorila na splošne pogoje skladno s 3. odst. 22. čl. Zakona o varstvu potrošnikov temelji na posplošenem mnenju sodišča. Ni dolžna poravnati računa z dne 31.7.2008, št. 1008080018349, ki kot vsebino obveznosti vsebuje „ostale storitve“. Za te se ni dogovarjala, jih naročila ali prejela. Ne tožeča stranka ne sodišče ne navajata, pri tem ko se sklicujeta, da je toženec dolžan poravnati sorazmerni del „ugodnosti“, od kod te ugodnosti izhajajo, od katerega zneska in kako so obračunane. Z aneksom k naročniški pogodbi kupnina ni določena, v njem tudi ni dovolj podatkov, na podlagi katerih bi jo bilo mogoče določiti. Navaja še, da „ugodnosti“ niso prodajno blago, torej gre za stvar, ki ni v prometu, zato je pogodba o prodaji takšne stvari nična. Stališče sodišča, da je cena „skrita“ nekje v naročnini predstavlja osebno mnenje, ugibanje. Toženec ni mogel vedeti ali predvidevati, da tožeča stranka svojih s pogodbo dogovorjenih obveznosti ne bo izvrševala, zato sodišče od njega ne more zahtevati, da v poslu ravna z ustrezno skrbnostjo. Posledic tožničinega neizvrševanja in kršenja pogodbenih obveznosti ni dolžan poravnati. Za vse pravne in materialne posledice, ki jih je s svojim ravnanjem povzročila tožeča stranka, je kriva sama.

Pritožba je delno utemeljena.

Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR – 1. odst. 443. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP). V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka in ki zaradi bagatelnosti teh sporov racionalizirajo in reducirajo posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve v sporu majhne vrednosti. Tako se sodba v takšnem sporu izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odst. 458. čl. ZPP). To pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati dejanskega stanja odločitve oziroma, da je ugotovljeno dejansko stanje neizpodbojna podlaga tudi pritožbene odločitve.

Iz dejanske podlage izpodbijane odločitve izhaja, da sta pravdni stranki 18.3.2008 sklenili naročniško pogodbo za naročniški paket T. 25, v katerega je vključenih 300 minut telefonskih pogovorov, 200 SMS in 10 MMS za mesečno naročnino 25,00 EUR. Istega dne sta k citirani pogodbi sklenili aneks za razširjeni paket, na podlagi katerega je toženec prejel mobilni telefon. Ugotovilo je, da je bila pogodbena obveznost tožeče stranke realizirana že ob toženčevem podpisu pogodbe 18.3.2008, saj mu je bil že tedaj izročen telefonski aparat in omogočena njegova uporaba v omrežju tožeče stranke. Ugotovilo je tudi, da toženec svoje pogodbene obveznosti, katere vsebina je bilo plačilo naročnine ter porabe, ki presega število impulzov oziroma poslanih sporočil, ki so že zajeti v okviru paketa oziroma šteti v naročnino ter obveznosti, da ostane naročnik vsaj 24 mesecev, ni izpolnil. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je naročniško razmerje prenehalo, po tem ko je toženec konec meseca marca 2008 podal veljavno izjavo o razvezi pogodbe. Glede na določbo splošnih pogojev, da naročnikova izjava o odpovedi naročniškega razmerja, ki jo tožeča stranka prejme do vključno 20 dne v tekočem mesecu, prične veljati s prvim dnem naslednjega meseca, je sodišče prve stopnje štelo, da je naročniško razmerje prenehalo 1.5.2008. Zaključilo je, da je toženec do navedenega dne dolžan plačati zapadli znesek naročnine ter porabo v znesku 61,34 EUR ter plačilo „ugodnosti, ki po pogodbi predstavlja razliko do tržne cene mobilnega telefona, ki ga je toženec prejel in kar je jasno opredeljeno v aneksu k pogodbi“. Takšni dejanski zaključki sodišča prve stopnje so posledica pravilne uporabe materialnopravnih določb naročniške pogodbe št. M 08-xy in aneksa k tej naročniški pogodbi ter določb Obligacijskega zakonika (OZ).

Pravilna je materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da je bila pogodba sklenjena 18.3.2008. V omenjeni pogodbi sta pogodbeni določili, ki sta si med seboj v nasprotju. Iz enega izhaja, da naročniško razmerje sklenjeno s toženčevim (naročnikovim) podpisom pogodbe 18.3.2008, po drugi pa, da pogodba stopi v veljavo z dnem podpisa obeh pogodbenih strank (22.4.2008). Vprašanje spornosti začetka veljavnosti pogodbe je sodišče pravilno presojalo po določbi 2. odst. 82. čl. OZ, po kateri je treba pri razlagi spornih določil pogodbe iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava. Toženec ne more oporekati ugotovitvi, da je bil tudi njegov pogodbeni namen, da mu je takoj po podpisu naročniške pogodbe omogočena uporaba telefona v omrežju tožeče stranke in da takoj prejme telefonski aparat. Takšen njegov pogodbeni namen je bil v celoti realiziran že ob njegovem podpisu pogodbe 18.3.2008. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je bila za tožečo stranko pogodba sklenjena takrat, ko je prejela od toženca izjavo o sprejemu ponudbe (prim. tudi 1. odst. 21. in 1. odst. 28. čl. OZ). Izjava o sprejemu ponudbe pa je bila dana zastopniku tožeče stranke 18.3.2008. Napačne so pritožbene trditve, da bi bilo treba pogodbo med pravdnima strankama opredeliti kot pogodbo sklenjeno zunaj poslovnih prostorov, ki jo določa 46. čl. Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot). Med pravdnima strankama sklenjena pogodba ne podlega njeni abstraktni opredelitvi iz 46. čl. ZVPot. Ker je bila pogodba sklenjena in ker je naročniško razmerje trajalo do 1.5.2008, je toženec dolžan tožeči stranki plačati naročnino ter porabo impulzov za mesec april 2008, ne pa tudi vtoževane naročnine za meseca maj in junij. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno odločilo, da je toženec dolžan zaradi odpovedi naročniškega razmerja plačati del obveznosti iz 4. točke aneksa k naročniški pogodbi. V navedenem pogodbenem določilu, ki ga je toženec s podpisom pogodbe sprejel, je določeno, da pridobitev mobilnega telefona v okviru razširjenega paketa z upoštevanim popustom za naročnika predstavlja ugodnost v višini stroškov tožeče stranke, ki so povezani z zagotavljanjem in izvajanjem te ugodnosti ter višine razlike med redno ceno opreme in ceno opreme z upoštevanim popustom. V pogodbi je višina ugodnosti določena na znesek 300,00 EUR. Hkrati je v 6. točki pogodbe določeno, da je v primeru predčasnega prenehanja pogodbe toženčeva obveznost tudi plačilo sorazmernega deleža od navedenega zneska ugodnosti. Sorazmeren delež se izračuna tako, da se polno število mesecev od prekinitve naročniškega razmerja do izteka minimalnega obdobja deli s celotnim številom mesecev obdobja (24 mesecev), nastali količnik pa se pomnoži z zneskom ugodnosti oziroma z 300,00 EUR. Sodišče prve stopnje je štelo, da je bil toženec naročnik le dva meseca namesto zahtevanih 24, zato bi moral po mnenju prvostopenjskega sodišča tožeči stranki povrniti znesek ugodnosti v višini 275,00 EUR (22 : 24 x 300,00 EUR = 275,00 EUR). Vendar pa tožeča stranka iz tega naslova po računu z dne 31.7.2008, št. 108080018349 zahteva le 250,00 EUR, zato ji pripada le znesek po vtoževanem računu. Toženčeve pritožbene navedbe, ki so usmerjene v nejasnost omenjenih pogodbenih določil in ničnost so glede na navedene razloge neutemeljene.

Toženec je glede na navedeno dolžan iz spornega razmerja s tožečo stranko plačati 311,34 EUR, zato je bilo treba sklep o izvršbi vzdržati v veljavi za ta znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti obeh računov dalje.

Tožničin uspeh v postopku je bil delen, in sicer 86 odstoten. V skladu z doseženim uspehom ji zato pripadajo izvršilni stroški v znesku 113,52 EUR ter nadaljnji pravdni stroški v znesku 222,87 EUR (2. odst. 154. čl. ZPP).

Iz navedenih razlogov je bilo treba izpodbijano sodbo na podlagi 5. alineje 358. čl. ZPP delno spremeniti, v preostalem delu pa pritožbo v skladu s 353. čl. ZPP zavrniti kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje.