Jedro

Iz sklenjene asignacijske pogodbe izhaja, da je tožeča stranka kot prevzemnik posla priznala terjatev tožene stranke kot njenega sodelavca v znesku 1.070.673,70 SIT, ki je sama zaradi blokiranega žiro računa toženi stranki ni mogla plačati. Glede na navedeno so bili izpolnjeni vsi pogoji za vzpostavitev neposrednega razmerja med V. d.d. kot naročnikom in toženo stranko kot sodelavcem tožeče stranke po 612. členu ZOR. Tožena stranka je torej imela na tej podlagi neposredni zahtevek zoper naročnika, ki ji je to terjatev dne 17.3.1999 tudi plačal. Čim pa ob določenih pogojih (po tožeči stranki priznana terjatev tožene stranke) citirano zakonito določilo toženi stranki priznava neposredni zahtevek zoper naročnika, ni mogoče govoriti o nikakršnem oškodovanju oziroma zmanjšanju premoženja tožeče stranke kot podjemnika, če je naročnik terjatev plačal neposredno toženi stranki, ker ne gre za terjatev podjemnika do naročnika, pač pa sodelavca podjemnika do naročnika na podlagi zakonite cesije. Objektivni pogoj izpodbijanja pravnih dejanj po 1. odstavku 125. člena ZPPSL torej ni izpolnjen.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se spremeni tako, da v celoti glasi: "Tožbeni zahtevek na ugotovitev, da pravno dejanje - sklenitev asignacijske pogodbe tožeče stranke - nakazila štev. 762 z dne 8.12.1998 za znesek 1.070.673,70 SIT, na podlagi katere je tožena stranka dne 17.3.1999 prišla do poplačila svoje terjatve po drugi začasni situaciji št. 35/98 v višini 1.070.673,70 SIT, nima pravnega učinka nasproti stečajni masi tožeče stranke. Tožena stranka je v stečajno maso tožeče stranke zavezana plačati 1.070.673,70 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.8.1999 dalje do plačila. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške, s e z a v r n e ." Tožeča stranka je dolžna toženi plačati 262.422,00 SIT stroškov prvostopenjskega in pritožbenega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.2.2001 dalje do plačila v 8 dneh.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku na ugotovitev, da pravno dejanje - sklenitev asignacijske pogodbe z dne 8.12.1998 za znesek 1.070.673,70 SIT, na podlagi katere je tožena stranka prišla do poplačila svoje terjatve po drugi začasni situaciji štev. 35/98 v višini 1.070.673,70 SIT, nima pravnega učinka nasproti stečajni masi tožeče stranke. Toženi stranki je naložilo plačilo zneska 1.070.673,70 SIT v stečajno maso tožeče stranke z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.8.1999 dalje do plačila in povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba je utemeljena. Med strankama ni sporno, da je bila tožeča stranka izvajalec gradbenih del na gradbišču V. d.d. v Ljubljani po naročilu V. d.d.  Dela v vtoževani vrednosti pa je kot sodelavec (podizvajalec) tožeče stranke opravila tožena stranka po pogodbi št. 9/98 (priloga A5). Med strankama in V. je bila 8.12.1998 sklenjena asignacijska pogodba (priloga A 2), s katero je tožeča stranka kot asignant pooblastila V. d.d. Velenje kot asignata, naj znesek 1.070.673,70 SIT iz druge začasne situacije nakaže toženi stranki kot asignatarju. Dne 1.3.1999 je bil zoper tožečo stranko začet stečajni postopek, V. d.d. pa je toženi stranki navedeni znesek plačal dne 17.3.1999 (priloga A 3). Po določbi 3. odstavka 1031. člena ZOR ima uvedba (začetek) stečaja nad premoženjem nakazovalca (tožeče stranke) po samem zakonu za posledico preklic nakazila (primerjaj še 1. odstavek 123. člena ZPPSL). Pravna podlaga za plačilo toženi stranki po asignacijski pogodbi je torej z dnem začetka stečajnega postopka 1.3.1999 zoper tožečo stranko kot asignanta odpadla. V. d.d. kot naročnik del in tožena stranka kot sodelavec tožeče stranke in izvajalec del po drugi začasni situaciji v vrednosti 1.070.673,70 SIT nista bili v pogodbenem razmerju. Vendar pa ZOR v 612. členu vzpostavlja neposredno razmerje med sodelavcem podjemnika in naročnikom, saj omogoča sodelavcem, ki imajo svoje terjatve do prevzemnika posla, da se s svojo terjatvijo obrnejo neposredno na naročnika, če je terjatev pripoznana. Zahtevo za plačilo terjatve lahko torej sodelavec podjemnika uperi zoper naročnika le v primeru, če podjemnik (prevzemnik posla) prizna, da njegov dolg do sodelavca obstoji. Iz sklenjene asignacijske pogodbe izhaja, da je tožeča stranka kot prevzemnik posla priznala terjatev tožene stranke kot njenega sodelavca v znesku 1.070.673,70 SIT, ki je sama zaradi blokiranega žiro računa toženi stranki ni mogla plačati. Glede na navedeno so bili izpolnjeni vsi pogoji za vzpostavitev neposrednega razmerja med V. d.d. Velenje kot naročnikom in toženo stranko kot sodelavcem tožeče stranke po 612. členu ZOR. Tožena stranka je torej imela na tej podlagi neposredni zahtevek zoper naročnika, ki ji je to terjatev dne 17.3.1999 tudi plačal. Iz sporočila o obremenitvi z dne 17.3.1999 (priloga A 3) pa ne izhaja, da je V. d.d. toženi stranki plačal na podlagi sklenjene asignacijske pogodbe. Čim pa ob določenih pogojih (po tožeči stranki priznana terjatev tožene stranke) citirano zakonito določilo toženi stranki priznava neposredni zahtevek zoper naročnika, ni mogoče govoriti o nikakršnem oškodovanju oziroma zmanjšanju premoženja tožeče stranke kot podjemnika, če je naročnik terjatev plačal neposredno toženi stranki, ker ne gre za terjatev podjemnika do naročnika, pač pa sodelavca podjemnika do naročnika na podlagi zakonite cesije. Objektivni pogoj izpodbijanja pravnih dejanj po 1. odstavku 125. člena ZPPSL torej ni izpolnjen. Na podlagi 3. točke 358. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo spremenilo in tožbeni zahtevek zavrnilo, kot je to razvidno iz dispozitiva te sodbe, potem, ko je ugotovilo, da prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo bistvenih postopkovnih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti skladno z 2. odstavkom 350. člena ZPP. Sprememba sodbe je po 2. odstavku 165. člena ZPP narekovala tudi odločitev o stroških vsega postopka. Ker je tožena stranka v postopku uspela, ji gredo na podlagi 1.odstavka 154. člena ZPP priglašeni potrebni pravdni stroški prvostopenjskega in pritožbenega postopka. Ti so odmerjeni skladno z odvetniško in taksno tarifo, predstavljajo pa stroške sodne takse za odgovor na tožbo v znesku 13.500,00 SIT, za pritožbo v znesku 54.000,00 SIT, nagrado pooblaščenki po tar.št. 14/1, 14/2, 33/4, dvakrat 15/1, členu 13/1, členu 13/3 in tar.štev. 16/1 Odvetniške tarife, skupaj 1.820 točk, glede na vrednost odvetniške točke 90,00 SIT torej 163.800,00 SIT, povečano za 19% DDV pa 194.922,00 SIT. Skupno je dolžna tožeča stranka toženi stranki povrniti 262.422,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje te odločbe od plačila. Tožeča stranka je sicer zahtevala povračilo stroškov postopka kot odškodninsko terjatev za primer, če njenemu zahtevku ne bi bilo ugodeno, ker je tožena stranka opustila notifikacijsko dolžnost, da je prejela poplačilo od naročnika na podlagi 612. člena ZOR (list.štev. 16). Takemu zahtevku ni mogoče ugoditi, ker je bila tožeča stranka že pred vložitvijo tožbe seznanjena, da je tožena stranka prejela poplačilo po začetku stečajnega postopka dne 17.3.1999, kot to izhaja iz tožbene naracije, tožbi pa je priložila tudi sporočilo o obremenitvi (A3) iz katerega ne izhaja, da je bilo plačilo opravljeno na podlagi asignacijske pogodbe, kot to trdi tožeča stranka. Njen stroškovni zahtevek je bilo zato potrebno zavrniti.