Jedro

Da bi se tožeča stranka lahko uspešno sklicevala na subsidiarno odgovornost tožene stranke, bi morala predhodno izkazati, da je neuspešno uveljavljala plačilo vtoževanih računov od uporabnikov stanovanj – to je najemnikov.

Etažni lastnik je skladno s 6. odstavkom 24. člena SZ-1 dolžan obvestiti upravnika oziroma upravičenca do kritja obratovalnih stroškov o sklenitvi ali spremembi najemne pogodbe. Z navedenim obvestilom si etažni lastnik zagotovi ugodnejši položaj v razmerju do upravnika, saj je v tem primeru podana le njegova subisidiarna odgovornost za kritje obratovalnih stroškov. V kolikor svoje notifikacijske dolžnosti ne opravi, pa je njegova odgovornost neomejena.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici opr. št. 0247 Ig 158/2007 z dne 13.9.2007 razveljavi tudi v 1. in 3. točki izreka in se zavrne tožbeni zahtevek na plačilo 1.128,65 EUR in pripadajočih zakonskih zamudnih obresti, navedenih v citiranem sklepu o izvršbi.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti 941,29 EUR stroškov celotnega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici, opr. št. 0274 Ig 158/2007 z dne 13.9.2007 v 1. in 3. točki in s tem toženi stranki naložilo v plačilo 1.128,65 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska dalje ter 123,07 EUR izvršilnih stroškov. Toženi stranki je naložilo tudi povrnitev nadaljnjih pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 521,31 EUR.

Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži v povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke, podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

Pritožba je utemeljena.

O pritožbi je kot stvarno in krajevno pristojno sodišče odločalo Višje sodišče v Ljubljani na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS št. SU-172/2010-10 z dne 9.2.2010, izdanega na podlagi 105.a člena in 1. odstavka 60. člena Zakona o sodiščih.

Ker gre v konkretnem sporu za spor majhne vrednosti, je skladno s 5. odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku o pritožbi zoper sodbo odločal sodnik posameznik.

Sodbo izdano v postopku v sporih majhne vrednosti je dopustno izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP).

Tožeča stranka je s tožbenim zahtevkom uveljavljala plačilo računov za porabljeno vodo, ki jih je izstavljala za večstanovanjsko zgradbo na naslovu T. s. 30 in 30a. Iz specifikacije, razvidne v razpisu odprtih terjatev, ki je bila podlaga vloženemu predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine (A2), je razvidno, da je tožeča stranka uveljavljala plačilo računov, zapadlih v razdobju od 15.9.2006 do 31.5.2007. Tožeča stranka se je sklicevala, da je tožena stranka lastnica navedene večstanovanjske stavbe. Med pravdnima strankama tokom postopka ni bilo spora o tem, da ima stanovanjski objekt zgolj en števec za odmero porabe vode, pri čemer pa je bilo neposrednih uporabnikov vode več najemnikov posameznih stanovanjskih enot. Tožeča stranka je tožbeni zahtevek zoper toženo stranko utemeljevala na subsidiarni odgovornosti lastnika v smislu 5. odstavka 24. člena Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, 69/03 – v nadaljevanju SZ-1) oziroma neposredni odgovornosti etažnega lastnika, v kolikor v smislu 6. odstavka 24. člena istega zakona ne sporoči imena najemnika in števila oseb v najemni pogodbi.

Sodišče prve stopnje je odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke oprlo na določbe Stanovanjskega zakona o subsidiarni odgovornosti lastnika stanovanja za plačilo obratovalnih stroškov in na določbe Odloka o skrbi z vodo na območju Občine Slovenska Bistrica (Ur. l. RS, št. 65/2002). Kot relevantno dejstvo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka kot lastnik večstanovanjske stavbe ni sporočila upravljalcu – tožeči stranki, koliko je posameznih porabnikov, ki se oskrbujejo z vodo iz istega priključka, v posledici česar je tožeča stranka izstavljala račune na toženo stranko. Nadaljnja dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje je, da je ena od prejemnic prejemala izstavljene račune tožene stranke za obratovalne stroške, med drugim tudi za plačilo porabljene vode. Sodišče je sklepalo, da bi na osnovi tega tožena stranka morala poravnati izstavljene račune tožeči stranki ne glede na to, ali so ji najemniki pravočasno in redno plačevali obratovalne stroške.

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem pritožnika v pritožbi, da je takšno sklepanje prvostopenjskega sodišča materialnopravno zmotno. Pritožbeno sodišče s tem v zvezi soglaša z izhodiščem prvostopenjskega sodišča, da 4. odstavek 24. člena Stanovanjskega zakona daje pasivno legitimacijo za terjatve iz naslova obratovanja večstanovanjske stavbe najemniku. Tudi določb Odloka o oskrbi z vodo na območju Občine Slovenska Bistrica ni mogoče razumeti, da bi ta določila posegala v razmejitev obveznosti med etažnimi lastniki in najemniki do tožeče stranke kot odgovornega upravljalca javnega vodovoda. Iz 8. člena citiranega odloka, ki ga je povzelo prvostopenjsko sodišče, izhaja le opredelitev uporabnika javnega vodovoda, 44. člen Odloka pa ureja zgolj vprašanje porazdelitve stroškov med več uporabniki, ki se oskrbujejo z vodo iz enega priključka, na katerem se meri poraba z enim obračunskim vodomerom. Zgolj iz teh določb zato ni mogoče sklepati na dolžnost tožene stranke kot lastnika objekta za kritje stroškov porabe vode na celotnem večstanovanjskem objektu. Morebitno obveznost tožene stranke za kritje teh stroškov je zato potrebno preizkušati zgolj v okviru določbe 4. do 6. dostavka 24. člena Stanovanjskega zakona.

Kar se tiče subsidiarne odgovornosti lastnika v smislu 5. odstavka 24. člena SZ-1 se je tožena stranka sicer v okviru trditvenih navedb sklicevala na okoliščino, da naj bi sporna stanovanja predstavljala neprofitna stanovanja, za katere je bilo v spornem obdobju pred uveljavitvijo spremembe Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 57/08) izključena subsidiarna odgovornost lastnika stanovanja za obratovalne stroške. Ker pa tožena stranka glede teh trditev ni ponudila nobenega dokaza, je šteti, da teh dejanskih okoliščin, ki bi izključevale subsidiarno odgovornost tožene stranke, ni izkazala. Subsidiarna odgovornost lastnika stanovanja v smislu 5. odstavka 24. člena SZ-1 pa pomeni, da je lastnik stanovanja odgovoren za obratovalne stroške le v kolikor upravičenec do povrnitve teh stroškov predhodno ne bo uspel izterjati od najemnika stanovanja. Da bi se tožeča stranka lahko uspešno sklicevala na subsidiarno odgovornost tožene stranke, bi torej morala predhodno izkazati, da je neuspešno uveljavljala plačilo vtoževanih računov od uporabnikov stanovanj – to je najemnikov. Ker tožeča stranka ni zatrjevala, da bi plačilo računov za sporno obdobje uveljavljala od najemnikov, obveznosti tožene stranke ni mogoče utemeljevati na subsidiarni odgovornosti lastnika iz 5. odstavka 24. člena SZ-1. Kar se tiče obveznosti etažnega lastnika za kritje stroškov upravljanja večstanovanjske stavbe v posledici opustitve notifikacijske dolžnosti iz 6. člena 24. člena SZ-1 pa je potrebno upoštevati, da je ta obveznost predpisana predvsem v zavarovanje upravičenca do povrnitve obratovalnih stroškov v primerih, ko mu s strani etažnega lastnika ni bilo razkrito najemno razmerje z najemnikom, v posledici česar bi upravičenec lahko učinkovito uveljavljal svoj zahtevek do najemnika. Etažni lastnik je zato dolžan obvestiti upravnika oziroma upravičenca do kritja obratovalnih stroškov o sklenitvi ali spremembi najemne pogodbe. Z navedenim obvestilom si etažni lastnik zagotovi ugodnejši položaj v razmerju do upravnika, saj je v tem primeru podana le njegova subisidiarna odgovornost za kritje obratovalnih stroškov. V kolikor svoje notifikacijske dolžnosti ne opravi, pa je njegova odgovornost neomejena. Tožena stranka bi bila torej dolžna sama kriti obratovalne stroške, v kolikor bi tožeča stranka izkazovala in dokazala, da s strani tožene stranke sploh ni bila seznanjena z najemnimi razmerji, ki jih je imela sklenjena tožena stranka in iz katerih naj bi izvirala obveznost posameznih najemnikov za kritje stroškov porabljene vode tožeči stranki. Tožeča stranka je s tem v zvezi podajala trditev, da je v skladu z najemnimi pogodbami vse do začetka leta 2007v skladu z najemnimi pogodbami račune izstavljala neposredno najemnikom, kasneje pa naj bi porabo vode začela neposredno zaračunavati toženi stranki, ker naj tožena stranka ne bi javljala sprememb najemnikov in ji pošiljala najemnih pogodb (predzadnji odstavek točke I pripravljalne vloge z dne 13.5.2009). Iz takšne trditvene podlage tožeče stranke izhaja nedvoumno, da je bila tožeča stranka predhodno seznanjena z najemnimi razmerji, na osnovi katerih je do leta 2007 izstavljala račune neposredno najemnikom. V kolikor bi tožena stranka res opustila obvestilno dolžnost glede prenehanja najemne pogodbe s posameznim najemnikom, bi takšna opustitev utemeljevala podlago za uveljavljanje povračilo stroškov, ki pripada na takšno stanovanje neposredno od tožene stranke. Takšne očitke toženi stranki pa bi morala tožeča stranka konkretizirati z opredelitvijo, za katerega najemnika ni prejela ustreznega obvestila o prenehanju najemne pogodbe. Celo morebitna opustitev tožene stranke glede notifikacijske dolžnosti glede posameznih najemnih razmerjih pa tožeči stranki ne daje podlage, da bi porabo za celotno večstanovanjsko stavbo zaračunavala neposredno toženi stranki. Ker torej tožeča stranka ni ponudila trditvene podlage, iz katere bi bilo razvidno, za katera najemna stanovanja naj bi tožena stranka opustila notifikacijsko dolžnost, ni uspela podati zadostne trditvene podlage, s katero bi utemeljila obveznost tožene stranke na 6. odstavku 24. člena SZ-1. S tem, ko je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo, ne da bi tožeča stranka uspela podati ustrezno trditveno podlago, je utemeljen pritožbeni očitek glede nepravilne uporabe materialnega prava.

Pritožbeno sodišče glede na podano argumentacijo prvostopenjskega sodišča pojasnjuje še, da na zgornjo ugotovitev o neizkazani podlagi tožbenega zahtevka ne more vplivati niti ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da naj bi v spornem obdobju tožena stranka sama izstavljala račune svojim najemnikom, v katerih naj bi obračunavala tudi porabo vode. Morebitno izstavljanje računov tožene stranke svojim najemnikom samo po sebi ne daje samostojne podlage za izstavljanje vtoževanih računov tožeče stranke toženi stranki. Tožeča stranka bi zoper toženo stranko iz tako izstavljenih računov najemnikom lahko uspešno uveljavljala zgolj obogatitveni zahtevek do višine sredstev, ki naj bi jih tožena stranka iz tega naslova prejela od najemnikov. Ker tožeča stranka tovrstnih predpostavk ni zatrjevala, tudi prvostopenjsko sodišče ni bilo dolžno utemeljenosti tožbenega zahtevka preizkušati tudi na tej pravni podlagi.

Ker že podani materialnopravni razlogi pritožbenega sodišča, ki temeljijo na dejanskih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča in podani trditveni podlagi tožeče stranke, kažejo na utemeljenost pritožbe, se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo z drugimi pritožbenimi razlogi, med drugim tudi s pritožbenim očitkom, ki se tiče vprašanja ali ima tožena stranka sploh lastninsko pravico na sporni večstanovanjski stavbi.

Ker pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je ob upoštevanju obrazloženih razlogov glede neutemeljenosti tožbenega zahtevka pritožbi ugodilo in odločilo kot je razvidno iz izreka te sodbe (5. alineja 358. člena ZPP).

Sprememba izpodbijane sodbe je narekovala tudi spremembo odločitve o stroških postopka (2. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Ker tožeča stranka ni uspela v postopku, je dolžna povrniti nastale stroške toženi stranki. Pritožbeno sodišče je toženi stranki kot potrebne pravdne stroške od priglašenih stroškov po stroškovniku (B9) kot potrebne stroške priznalo v skladu z Odvetniško tarifo stroške za sestavo ugovora zoper sklep o izvršbi (200 točk), sestavo prve pripravljalne vloge z dne 10.6.2008 (200 točk), zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo (200 točk), za odsotnost iz pisarne (80 točk), zastopanje na drugem naroku 24.9.2009 (100 točk), odsotnost iz pisarne (80 točk), urnino (150 točk) in končno poročilo stranki (50 točk), 2 % materialnih stroškov (21,2 točke), skupaj 1081,2 točki, kar upoštevaje vrednost točke (0,459 EUR) in 20 % DDV znaša 595,52 EUR. Od preostalih materialnih stroškov je sodišče toženi stranki priznalo tudi stroške kilometrine za pristop na narok za glavno obravnavo (2 x 30,00 EUR) in plačano takso za ugovor zoper sklep o izvršbi (23,78 EUR). Potrebni stroški tožene stranke v postopku pred prvostopenjskim sodiščem tako znašajo 685,90 EUR. Tožena stranka je upravičena tudi do povrnitve pritožbenih stroškov in sicer za sestavo pritožbe (250 točk) in 2 % materialnih stroškov (5 točk), skupaj 255 točk, kar upoštevaje 20 % DDV znaša 140,45 EUR. Upravičena pa je tudi do povrnitve plačane takse za pritožbo v znesku 114,94 EUR. Skupni stroški pritožbenega postopka tako znašajo 255,39 EUR.