Jedro

Določbe 47. člena ZPP ni mogoče razlagati tako, da bi se splošna krajevna pristojnost določila na podlagi sedeža začasnega zastopnika. Takšno razlogovanje bi namreč neutemljeno širilo pojem splošne krajevne pristojnosti iz 47. člena ZPP in 48. člena ZPP, saj je sistem pristojnosti v ZPP urejen tako, da je krajevna pristojnost določena (predpisana) glede na določeno zvezo spornega razmerja s krajevnim območjem sodišča, bodisi na podlagi personalnega ali pa realnega kriterija.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo v pravdnem postopku.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom odločilo, da bo o zahtevku in stroških odločalo sodišče v pravdnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Celju.1

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožila dolžnica po začasnem zastopniku iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v povezavi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). Sklep izpodbija v celoti in sodišču druge stopnje predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se bo o zahtevku in stroški odločalo pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani. Priglaša še pritožbene stroške. Pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju.

3. Na pritožbo je odgovoril upnik. Zavzema se za njeno zavrnitev in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je neutemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkušalo izpodbijani sklep v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa po drugem odstavku 350. člena v zvezi 366. členom ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ.

6. V predmetni zadevi se je sodišče prve stopnje pri določitvi krajevno pristojnega pravdnega sodišča oprlo na določilo prvega odstavka 7. člena Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju: Uredba Bruselj I bis), v skladu s katerim je lahko oseba s stalnim prebivališčem v državi članici, tožena v drugi državi članici, in sicer v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji pred sodiščem v kraju izpolnitve zadevne obveznosti. Ugotovilo je, da je kraj izpolnitve izterjevane obveznosti v Celju.

7. Takšnemu zaključku sodišča prve stopnje (neutemeljeno) nasprotuje dolžnica, ki v pritožbi navaja, da se je sodišče prve stopnje nepravilno odločilo za določanje krajevne pristojnosti po principu izpolnitve denarne terjatve. Ob tem se pritožba najprej neutemeljeno sklicuje na 63. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ki ureja pristojnost za spore v izvršilnem in stečajnem postopku. Kot ugotavlja že dolžnica sama, v predmetni zadevi ne gre za spor, ki bi nastal zaradi samega izvršilnega postopka,2 poleg tega pa tudi sodišče prve stopnje svoje odločitve ni oprlo na citirano določilo.

8. Pritožba v nadaljevanju pravilno ugotavlja, da v obravnavani zadevi ne gre za primer, ko bi bilo katero sodišče izključno krajevno pristojno, vendar se pri tem neutemeljeno zavzema za smiselno uporabo pravil o splošni krajevni pristojnosti, po katerih bi se – skladno z določilom 83. člena ZPP po katerem ima začasni zastopnik v postopku, za katerega je postavljen, vse pravice in dolžnosti zakonitega zastopnika – določbo 47. člena ZPP razlagalo smiselno tako, da bi se splošna krajevna pristojnost določila na podlagi sedeža začasnega zastopnika. Takšno razlogovanje bi namreč neutemljeno širilo pojem splošne krajevne pristojnosti iz 47. člena ZPP in 48. člena ZPP, saj je sistem pristojnosti v ZPP urejen tako, da je krajevna pristojnost določena (predpisana) glede na določeno zvezo spornega razmerja s krajevnim območjem sodišča, bodisi na podlagi personalnega ali pa realnega kriterija. Morebitna določitev krajevne pristojnosti po sedežu začasnega zastopnika ni povezana z nobenim od obeh kriterijev, saj je začasni zastopnik stranki postavljen iz razloga, da se preprečijo škodljive posledice, ki bi lahko nastale za to stranko (82. člen ZPP). Glede na navedeno, je neutemeljeno tudi sklicevanje dolžnice, da bi bila takšna razlaga sprejemljiva še iz razlogov racionalnosti in ekonomičnosti postopka (saj bi se na ta način prihranili stroški poti začasnega zastopnika). Poleg tega pa ni nujno, da bo začasni zastopnik v tem postopku enak tudi v nadaljnjem pravdnem postopku, saj lahko sodišče na predlog upnika iz utemeljenih razlogov postavi novega začasnega zastopnika.

9. Po drugem odstavku 17. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ sodišče pristojnost presoja na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana. 51. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ določa, da če je v sporih iz pogodbenih razmerij pristojno sodišče Republike Slovenije, zato ker je v Republiki Sloveniji kraj izpolnitve obveznosti, je krajevno pristojno sodišče, na območju katerega bi bilo treba izpolniti obveznost, ki je predmet spora. Ker dolžnik dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je kraj izpolnitve izterjevane terjatve v Celju, pritožbeno ne nasprotuje, sodišče druge stopnje posledično soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je podana pristojnost slovenskega sodišča po prvem odstavku 7. člena Uredba Bruselj I bis in je za odločanje o zahtevku in stroških v nadaljnjem pravdnem postopku v skladu z določilom 51. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pristojno Okrajno sodišče v Celju.

10. Glede na pojasnjeno je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, dolžničina pritožba pa neutemeljena. Ker sklep tudi ni obremenjen s kršitvami določb postopka, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje njeno pritožbo na temelju 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je sodišče druge stopnje pridržalo za končno odločbo v nadaljnjem pravdnem postopku, v katerem bo odločeno tudi o vseh drugih stroških tega izvršilnega postopka.

1 O delu zahtevka, da se sklep o izvršbi razveljavi je že bilo pravnomočno odločeno. 2 Za kar gre v primeru spora zaradi nedopustnosti izvršbe, izločitvene tožbe, tožba tretjega za ugotovitev obstoja solastniškega deleža in spora zaradi izpodbijanja terjatve, ki naj se upošteva pri poplačilu.