Jedro

Povsem pravilno je tudi sklicevanje sodišča prve stopnje na komentar k 68. členu ZKP, v katerem je navedeno, da v primeru, ko teče kazenski postopek zoper več soobdolžencev, ne more zagovornik, ki je zagovarjal enega obdolženca, kasneje v istem postopku zagovarjati drugega obdolženca, to pa bi bilo tudi v nasprotju s 5. členom Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv), po katerem odvetnik v isti stvari ne more zastopati stranke, če je zastopal nasprotno stranko. Takšnemu položaju namreč ustreza situacija, ko bi zagovornik v istem kazenskem postopku zastopal dva soobdolženca, katerih interesi obrambe so že po naravi stvari v koliziji in bi tako zaupne informacije, ki jih je dobil od prvega obdolženca, lahko uporabil v njegovo škodo, zato da bi koristil soobdolžencu, ki ga kasneje zagovarja.

Res je, da je pravica do proste izbire zagovornika ena od temeljnih obdolženčevih pravic, vendar pa le-ta, kljub pomembnosti odnosa zaupanja med stranko in zagovornikom, ni in niti ne more biti absolutna, še zlasti v primerih, kjer prihaja do kolizije interesov obrambe v postopkih z več obdolženci. Sodišče mora tako v razumnih mejah omogočiti pravico do proste izbire zagovornika, pri tem pa v vsakem konkretnem primeru presoditi, ali in v kakšni meri omejitev te pravice vpliva na obdolženčevo pravico do obrambe.

Izrek

Pritožba zagovornikov obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sklepom II K 2803/2018 z dne 30. 8. 2019 odločilo, da se odvetnikom, zaposlenim pri Odvetniški družbi B. o.p. d.o.o., ne dovoli zagovarjanje obdolženega A. A. 2. Zoper sklep so se pritožili obdolženčevi zagovorniki zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter kršitve ustavnih in človekovih pravic ter jamstev v kazenskem pravu po določilih 19. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Višjemu sodišču predlagajo, da dovoli zagovarjanje obdolženega A. A. po odvetniku C. C. iz Odvetniške družbe B. o.p. d.o.o. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Višje sodišče nima nobenih pomislekov v pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, da se odvetnikom, zaposlenim pri Odvetniški družbi B. o.p. d.o.o., ne dovoli zagovarjanje obdolženega A. A. Odvetniki iz te odvetniške družbe so namreč v istem kazenskem postopku na podlagi pooblastila že zagovarjali drugega obdolženca (sedaj obsojenega D. D.). Ko je bil kazenski postopek s sklepom sodišča prve stopnje zoper D. D. izločen ter s pravnomočno sodbo z dne 6. 12. 2018 na podlagi priznanja krivde končan, je Odvetniška družba B. o.p. d.o.o., prevzela tudi zagovarjanje obdolženega A. A. S tem pa je po pravilni presoji sodišča prve stopnje nastala situacija iz prvega odstavka 68. člena ZKP, zaradi katere odvetniki, zaposleni v Odvetniški družbi B. o.p. d.o.o., ne morejo zagovarjati obdolženega A. 5. Zagovorniki v pritožbi sicer predlagajo, da sodišče dovoli zagovarjanje obdolženega A. po odvetniku C. C. iz Odvetniške družbe B. o.p. d.o.o., pri tem pa navajajo, da je bil zoper D. D. voden ločen postopek, ki je bil dokončan pod drugo opravilno številko. Tako D. D. in A. A. nista v istem kazenskem postopku, s tem pa tudi ne more priti do kolizije med obdolžencema.

6. Takšnemu pritožbenemu stališču ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč utemeljeno odreklo pravico do zagovarjanja obdolženega A. vsem odvetnikom, zaposlenim v navedeni odvetniški družbi. Takšna odločitev je povsem pravilna še zlasti glede na to, da sta tako D. D. kot A. A. za zastopanje pooblastila celotno Odvetniško družbo B. o.p. d.o.o. in ne posameznega odvetnika v tej družbi. Res je sicer, da je bil kazenski postopek zoper D. D. izločen in dokončan pod opravilno številko II K 57943/2018, ter da se postopek zoper obdolženega A. vodi pod drugo opravilno številko, to je II K 2803/2018, kar pa ne pomeni, da ne gre za isto kazensko zadevo. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno pojasnilo, da gre za isto kazensko zadevo ne samo, ko teče zoper soobdolžence enoten postopek po določbah 32. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), temveč tudi v primeru izločitve postopka zoper posameznega obdolženca. Tako dejstvo različnih opravilnih številk, za vprašanje, ali gre za isto kazensko zadevo, ni pomembno. Povsem pravilno je tudi sklicevanje sodišča prve stopnje na komentar k 68. členu ZKP1, v katerem je navedeno, da v primeru, ko teče kazenski postopek zoper več soobdolžencev, ne more zagovornik, ki je zagovarjal enega obdolženca, kasneje v istem postopku zagovarjati drugega obdolženca, to pa bi bilo tudi v nasprotju s 5. členom Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv), po katerem odvetnik v isti stvari ne more zastopati stranke, če je zastopal nasprotno stranko. Takšnemu položaju namreč ustreza situacija, ko bi zagovornik v istem kazenskem postopku zastopal dva soobdolženca, katerih interesi obrambe so že po naravi stvari v koliziji in bi tako zaupne informacije, ki jih je dobil od prvega obdolženca, lahko uporabil v njegovo škodo, zato da bi koristil soobdolžencu, ki ga kasneje zagovarja.

7. Nadalje zagovorniki zatrjujejo, da je odvetnik C. C. iz Odvetniške družbe B. o.p. d.o.o. prevzel zagovor obdolženega A. po več kot osmih mesecih, od kar je bil kazenski postopek zoper D. D. izločen in nato pravnomočno zaključen ter, da se D. in A. v okviru kaznivega dejanja nasilništva očitajo različna ravnanja, zato pa Odvetniška družba B. o.p. d.o.o. z zagovarjanjem obdolženega A. ne more škodovati niti slednjemu, niti že obsojenemu D. D. 8. Pritožniki nimajo prav. Dejstvo, da je prišlo do izločitve postopka zoper D., ki je pravnomočno zaključen, ne vpliva na presojo, da gre še vedno za isto kazensko zadevo. To pa pomeni, da v obravnavanem postopku obdolženca ne more zagovarjati zagovornik katerega izmed soobdolžencev iz prejšnjega enotnega postopka, tudi če je bil le-ta že pravnomočno končan. Na pravilnost izpodbijanega sklepa pa na podlagi že obrazloženega ne moreta vplivati niti okoliščini, da se D. D. in A. A. očitajo izvršitvena ravnanja na škodo različnih oškodovancev ter, da se D. D. izrecno strinja s prevzemom zastopanja obdolženega A. A. Takšno soglasje namreč nikakor ne more nadomestiti kogentne določbe prvega odstavka 68. člena ZKP.

9. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom obdolžencu kršilo pravico do svobodne izbire zagovornika iz tretjega odstavka 19. člena Ustave ter pravico, da se brani z zagovornikom iz 29. člena Ustave. Res je, da je pravica do proste izbire zagovornika ena od temeljnih obdolženčevih pravic, vendar pa le-ta, kljub pomembnosti odnosa zaupanja med stranko in zagovornikom, ni in niti ne more biti absolutna, še zlasti v primerih, kjer prihaja do kolizije interesov obrambe v postopkih z več obdolženci. Sodišče mora tako v razumnih mejah omogočiti pravico do proste izbire zagovornika, pri tem pa v vsakem konkretnem primeru presoditi, ali in v kakšni meri omejitev te pravice vpliva na obdolženčevo pravico do obrambe. Pravica do obrambe s pomočjo zagovornika pa bo učinkovita le, če zagovornika pri obrambi obdolženca ne bodo omejevali interesi drugih (so)obdolžencev. Obdolžencu tako nikakor ni kršena pravica, da se brani z zagovornikom, temveč je, v skladu z določbami 68. člena ZKP, omejena le njegova pravica do absolutne svobodne izbire zagovornika, kot je pojasnjeno v gornjih razlogih te odločbe.

10. Glede pritožbenih navedb, da je potrebno „potegniti korelacijo“ med nepristranskostjo sodnika in zastopanjem dveh obdolžencev s strani istega zagovornika v isti zadevi, pri čemer zagovorniki izrecno navajajo, da ne predlagajo izločitve sodnice, pa je dodati, da navedena instituta ne gre enačiti. Glede na to, da predmet izpodbijane odločbe ni izločitev sodnice, so pritožbene navedbe v tej smeri nerelevantne in se zato višje sodišče do njih ni opredeljevalo.

11. Po obrazloženem je višje sodišče pritožbo obdolženčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

1 Mag. Štefan Horvat, ZKP s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 158, točka 2.