Jedro

Tožnik je s tem, ko je v upravnem postopku zatrjeval, da ni še nikjer podal prošnje za mednarodno zaščito, nato pa je na sodišču izpovedal drugače, izpolnil kriterij navajanja lažnih podatkov kot enega od kriterijev za izrazito begosumnost. Prepričanje, da je navajal lažne podatke, se je še utrdilo pri nasprotju s prejšnjimi izjavami v upravnem postopku, češ da tožnik nima dokumentov, na sodišču pa je predložil izvirnike dveh hrvaških izkaznic. Tožnik je torej vsaj glede dveh stvari v postopku navajal lažne podatke. Glede na to, da je izpovedal, da je bila na Hrvaškem njegova prošnja za azil rešena negativno, toženka pa ni niti zatrjevala niti dokazovala, da bi tožnik postopek na Hrvaškem zapustil še pred njegovo (negativno) rešitvijo, pa sodišče v tem delu nesodelovanja v postopku ni ugotovilo. Vendar za izpolnjenost kriterija po 5. alinei prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 zadostuje že ugotovljeno in potrjeno navajanje lažnih podatkov v postopku, čemur sodišče sledi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Zahteva za povrnitev stroškov se zavrže.

Obrazložitev

1. V zadevi priznanja mednarodne zaščite - pridržanje je bil izdan izpodbijani sklep, s katerim je toženka odločila, da se tožnika pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce, in sicer od ustne naznanitve do predaje odgovorni članici, ki mora biti opravljena najkasneje v roku, ki je določen v 2. točki izreka izpodbijanega sklepa. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bilo tožniku gibanje omejeno ustno na zapisnik zaradi očitnega dvoma v njegovo istovetnost in da se omogoči predajo pristojni državi članici EU.

2. Glede omejitve gibanja tožniku zaradi razloga po 1. alinei prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) toženka ugotavlja, da tožnik ni predložil nobenega dokumenta s sliko, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Toženka namreč sama v času trajanja postopka zaradi mednarodne zaščite ne more pridobivati ali preverjati podatkov o istovetnosti tožnika v njegovi izvorni državi. Tožnik je bil večkrat opozorjen na dolžnost predložitve dokazil in osebnih dokumentov, med drugim tudi s strani pooblaščencev ob informiranju pred podajo prošnje za mednarodno zaščito in tudi s strani uradne osebe pred podajo same prošnje. Toženka dvomi v tožnikove osebne podatke, saj je tožnik zaprosil (op. sodišča: za mednarodno zaščito) v Srbiji in na Hrvaškem (po prepričanju toženke še to zgolj zato, ker ga je prijela policija), nikjer pa ni počakal na odločitev; poleg tega tožnik želi v Anglijo, zato ne želi izdati svojih podatkov. Če tožnik ne bi imel zadržkov glede razkritja svoje prave identitete, bi imel pri sebi osebne dokumente oz. bi jih predložil pristojnemu organu. Podan je očiten dvom v prosilčevo zatrjevano identiteto, zato se je toženka na podlagi 1. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 odločila za omejitev gibanja z namenom, da se osebam, katerih istovetnost ni izkazana, prepreči prosto gibanje po državi ter nadaljnje prehajanje meja držav članic Evropske unije.

3. Glede omejitve gibanja tožniku zaradi razloga po 5. alinei prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 toženka v izpodbijanjem sklepu zapiše, da je pristojnim organom na Hrvaškem posredovala prošnjo za ponovni sprejem tožnika. Nadalje je na podlagi drugega odstavka 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 presojala, ali je tožnik izrazito begosumen. V tej zvezi je navedla, da ne drži, da bi tožnik na Hrvaškem ne bil zaprosil za mednarodno zaščito temveč le dal prstne odtise, saj iz EURODAC izpiska izhaja, da je bil na Hrvaškem tožnik označen pod št. 1, kar pomeni, da je bil tam prosilec, in ne pod št. 2, kar bi pomenilo, da bi bil zaveden le kot tujec. Tožnik je zapustil postopke na Hrvaškem in v Srbiji, pri čemer je po prepričanju toženke prošnjo podal le zato, ker ga je prijela policija, ker želi priti v Veliko Britanijo. S tem je izpolnil okoliščine iz 5. alinee prvega odstavka 68. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), nesodelovanje v postopku. S tem, ko je tožnik trdil, da drugod ni zaprosil za mednarodno zaščito, je zavajal uradno osebo, kar tudi predstavlja okoliščino iz 5. alinee prvega odstavka 68. člena ZTuj-2, navajanje lažnih podatkov. S tem, da je nezakonito prehajal državne meje, in ker v Sloveniji nima možnosti bivanja, so izpolnjene tudi okoliščine iz 1. in 3. alinee drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. Če gibanje tožniku ne bi bilo omejeno, bi po toženkinem prepričanju Republiko Slovenijo zapustil še pred končanjem postopka in bi to onemogočilo predajo pristojni državi članici ter bi pomenilo tudi ponovno ilegalno prehajanje meja, kar bi ponovno pomenilo nesodelovanje v postopku.

4. Toženka je na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 nadalje presojala, ali bo ukrep pridržanja na območje centra za tujce omogočil izvedbo postopkov po Uredbi (EU) št. 604/2013. V tej zvezi je analizirala, ali bi v poštev prišlo pridržanje na območju azilnega doma, kot milejši ukrep, ter po obširnem zapisu razmer v azilnem domu zaključila, da to ne bi prišlo v poštev. Toženka se je pri svoji odločitvi, da se za tožnika uporabi strožji ukrep pridržanja na Center za tujce, oprla tudi na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014, iz katere izhaja, da z uporabo milejšega ukrepa ne bi bilo mogoče doseči namena, saj bi prosilec, ker v azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda, lahko odšel v drugo državo. Upoštevaje, da je tožnik prehajal meje držav na nedovoljen način in da je že zaprosil za mednarodno zaščito, na dokončanje postopka pa ni počakal, toženka ugotavlja, da obstaja znatna nevarnost, da bo tožnik pobegnil in onemogočil izvedbo postopkov predaje po Uredbi (EU) št. 604/2013. 5. Tožnik je zoper izpodbijani sklep vložil tožbo, s katero predlaga odpravo izpodbijanega sklepa, podredno pa njegovo odpravo in vrnitev zadeve toženki v ponovni postopek. Glede omejitve gibanja iz razloga po 1. alinei prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 tožnik navaja, da mu toženka ni podelila nobenega roka za predložitev osebnega dokumenta oz. njegove kopije, ker je, kljub temu, da je tožnik povedal, da je taskiro izgubil in da bo poizkusil dobiti kopijo dokumenta, ki jo ima verjetno doma, zaključila, da dokumenti ne obstajajo. Poleg tega tožnik tudi ni nikoli spreminjal svojih podatkov, temveč je vedno podal iste podatke, česar ne izpodbije dejstvo, da je zanikal vložitev prošnje za mednarodno zaščito drugod. Samo neposedovanje dokumentov ni razlog za omejitev gibanja. Tožnik sploh še ni zaprosil za mednarodno zaščito in pisanj (op. sodišča: po razumevanju sodišča je to mišljeno na Hrvaškem) ni prejel v prevodu, poleg tega je prejšnje države zapustil šele po več mesecih, ko bi, če bi bil vložil prošnjo, moralo o vprašanju mednarodne zaščite biti že odločeno. Glede omejitve gibanja iz razloga po 5. alinei prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 tožnik navaja, da ne drži, da bi bila Anglija njegova ciljna destinacija, temveč si želi varnosti v katerikoli evropski državi, pri čemer pa Hrvaška ni varna država, saj tam migrante policija tepe in nastanitvene razmere zanje niso dobre. Tudi ne drži, da bi ne bilo mogoče izvesti milejšega ukrepa od omejitve gibanja na center za tujce, pri čemer odločitve o tem toženka niti ni ustrezno obrazložila. Tožnik uveljavlja tudi kršitev četrtega odstavka 84. člena ZMZ-1, češ da ni bil seznanjen z razlogi za omejitev gibanja in da njegove navedbe niso bile vsebinsko presojane. Tožnik je v svoji tožbi tudi navedel, da pridržanje ni možno niti po 2. alinei prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, da bi morala uradna oseba o razlogih za pridržanje (tudi) po tej alinei seznaniti tožnika in tožniku dati možnost, da se izjavi v tej zvezi (tudi) o tej alinei. Tožnik je vložil tudi predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj se toženki naloži, da mora nemudoma po prejemu sodne odločbe prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce do pravnomočne odločitve v predmetnem upravnem sporu, rekoč da se v Centru za tujce ne počuti dobro in da je brez osebne svobode. Tožnik je v tožbi tudi priglasil stroške postopka po odvetniški tarifi.

6. Toženka je sodišču posredovala upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila.

7. Sodišče je dne 25. 7. 2018 opravilo narok za glavno obravnavo, na katerem je tožnik vztrajal pri svojih navedbah in dokaznih predlogih, sodišče ga je na naroku zaslišalo ter vpogledalo v upravni spis. Tožnik je ob priliki svojega zaslišanja izpovedal, da pri vstopu v Slovenijo s seboj ni imel osebnih dokumentov, razen izkaznice nastanitvenega centra na Hrvaškem. Potnega lista nikoli ni imel. Ko je šel iz Afganistana je imel taskiro (rojstni list), ki ga je izgubil na poti iz Turčije v Bolgarijo, v "messengerju" pa ima slike od taskire (rojstnega lista), ki so mu jih poslali svojci pred približno tednom dni. Teh slik prej ni predložil, ker mu tega nihče ni rekel, niti ga nihče ni vprašal, ali jih že ima ali ne. Teh slik prej tudi ni mogel natisniti, ker v Centru za tujce te možnosti ni imel, niti zanjo ni zaprosil. Na tej sliki (op. sodišča: ki jo je sodišče natisnilo potem, ko jo je tožnik s pomočjo svoje pooblaščenke poslal na el. naslov strojepisnice sodišča, kot bo obrazloženo v nadaljevanju) pišejo njegovi osebni podatki, ki jih je tožnik sodišču prebral, kolikor jih je znal, tolmač pa je to tožnikovo izpovedbo prevedel, ter krajevni podatki. V Evropo je prišel zaradi težav s Talibani, želi si pridobiti azil, želi pa priti v London, kjer ima sorodnike. Za mednarodno zaščito je zaprosil na Hrvaškem, saj ni imel druge izbire. V Centru za tujce mu je težko, ima občutek, da bo „znorel“, ima tudi zdravstvene težave. Na vprašanje pooblaščenke toženke ob predočenju, da je pri podaji prošnje za mednarodno zaščito na vprašanje uradne osebe, ali ima kakšne zdravstvene težave, izjavil, da je zdrav, je tožnik dejal, da tedaj ni imel bolečin, da pa je pokazal, da je imel operacijo. Na vprašanje pooblaščenke toženke ob predočenju, da je pri prijetju s strani policije dejal, da je nepismen, sedaj pa je na sodišču uporabljal "messenger" in bral iz rojstnega lista, je tožnik odvrnil, da nima dovolj znanja, da bi lahko pisal, internet pa uporablja bolj za klicanje preko „messengerja“. Na vprašanje pooblaščenke toženke je povedal še, da iz Hrvaške ni pobegnil, temveč je odšel, ker je želel k svojim sorodnikom v London. Na vprašanje svoje pooblaščenke je tožnik povedal, da je slovenskim policistom ob prijetju pokazal hrvaška dokumenta oz. izkaznici, niso pa se s tema dokumentoma seznanile uradne osebe v Centru za tujce, saj sta ostala v njegovih oblačilih.

8. Z dovoljenjem sodnice je tožnik na naroku z uporabo mobilnega telefona pooblaščenke A.A. na naslov strojepisnica.uprlj@sodisce.si odposlal posnetek zaslona (screen shot) svojega dokumenta (taskire) iz svojega „messengerja“, ta natisnjen dokument se je v sodnem spisu označil z A3. Tožnik je na sodišču tudi predložil izvirnika dveh izkaznic - "Iskaznica tražitelja međunarodne zaštite" št. 1007801 in " Prihvatilište za tražitelje azila - Zagreb", izdana dne 15. 6. 2018, kopiji katerih sta v sodnem spisu označeni z A4 in A5, izvirnika obeh pa je tožnik na poziv pooblaščenke toženke predal pooblaščenki toženke, ki ju je na naroku prevzela.

9. Pooblaščenka tožnika je na naroku v zaključni besedi dejala, da glede na osebne značilnosti tožnika (štirje razredi osnovne šole, nepopolna pismenost, način preživljanja v državi izvora) ni mogoče pričakovati, da je tožnik razumel vse vidike postopka in tudi vsebino postavljenih vprašanj, tako v postopku mednarodne zaščite kot tudi na naroku. Nadalje je v zvezi z navedbo na 3. strani izpodbijanega sklepa (citat iz sodbe I U 621/2018 z dne 28. 3. 2018, namreč da je ugotovitev istovetnosti prosilca pomembna, ne le zato, da se ve kdo je prosilec, temveč tudi, da se lahko ugotavljajo subjektivne okoliščine na katere se prosilec sklicuje) pojasnila, da se detajlno in natančno opisuje subjektivne okoliščine šele na osebnem razgovoru, ki pa do izdaje sklepa še ni bil opravljen. Res, da je prosilec navedel, da v Centru za tujce z njim dobro ravnajo, vendar je tudi dodal, da imajo na dan samo eno uro za igranje nogometa in rekreacijo in so s tega vidika pogoji slabši kot v slovenskih zaporih. To bi lahko vplivalo tudi na vedenje prosilca, namreč kot je na naroku navedel, da bo v Centru za tujce "znorel", je povedal tudi pooblaščenki, ko ga je obiskala. Zato naproša sodišče, da se omejitev odpravi.

10. Pooblaščenka toženke je na naroku pojasnila, da je bilo gibanje tožniku omejeno iz razloga ugotavljanja istovetnosti in iz razloga vračanja po Dublinski uredbi. Okoliščine glede predložitve oziroma nepredložitve dokumentov pa so za toženko pomembne tudi zaradi vračanja po Dublinski uredbi. Na 4. strani izpodbijanega sklepa, kjer v zadnjem odstavku piše, da se z izpodbijanim sklepom ne odloča o prosilčevi vrnitvi v "Bolgarijo", pa je prišlo do pomote, saj gre dejansko za vračanje na Hrvaško. Pooblaščenka toženke je v zaključni besedi dejala, da toženka meni, da obstaja znatna nevarnost, da bo tožnik pobegnil, če se ga namesti v Azilni dom na odprti oddelek, in tako onemogočil izvedbo postopkov v zvezi s predajo na Hrvaško, kajti že na naroku je povedal, da iz Hrvaške ni pobegnil, ampak da hoče oditi k svojim sorodnikom v London.

11. Tožba ni utemeljena.

K I. točki izreka:

12. Predmet tega upravnega spora je torej sklep, s katerim je toženka omejila gibanje tožniku za namen predaje odgovorni državi članici EU po 28. členu Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (v nadaljevanju Uredba Dublin III) v zvezi s 5. alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, kot to izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa, ter 5. alineo prvega odstavka in 1. in 3. alineo drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. Iz uvoda (rubruma) in obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja še nadaljnji razlog za omejitev gibanja tožniku, enako pa tudi iz zapisnika ustne naznanitve pridržanja, ki se nahaja v upravnem spisu, namreč zaradi očitnega dvoma o tožnikovi istovetnosti po 1. alinei prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, pri čemer pa ta razlog iz izreka izpodbijanega sklepa ne izhaja.

13. Tožnik v zvezi s 1. alineo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 podaja več tožbenih navedb, vendar pa jih sodišče smatra za redundantne, glede na to, da ta razlog za omejitev gibanja iz izreka izpodbijanega sklepa ne izhaja. Iz istega razloga je tudi zavrnilo izvedbo dokazov (listine A3-A5), ki so bili v tej zvezi predloženi na naroku, saj so bili predloženi glede dejstev, ki v postopku glede na formulacijo izreka izpodbijanega sklepa ne morejo biti nosilna. Sodišče namreč, četudi bi ugotovilo, da so podane okoliščine, ki bi upravičevale omejitev gibanja tožniku zaradi ugotovitve njegove istovetnosti, izreka izpodbijanega sklepa ne bi moglo uskladiti skladno s takšno ugotovitvijo, ker bi šlo v takšnem primeru za reformatio in peius (sprememba v škodo tožnika) s predmetno sodbo. Če pa bi ugotovilo, da takšne okoliščine niso podane, kot to zatrjuje tožnik in kot bi se to morebiti narekovalo glede na dokazne listine A3-A5, predložene na naroku, pa sprememba izpodbijanega sklepa v smislu delne ugoditve tožbi itak ne bi bila potrebna oz. možna, ker izrek izpodbijanega sklepa o tem razlogu molči. Vsled navedenega sodišče navedb tožbe v tem delu ne bo nadalje obravnavalo in je iz enakega razloga kot nepotrebne zavrnilo tudi dokaze A3-A5. 14. Tožnikovi ugovori glede neobstoja razlogov za omejitev gibanja po 2. alinei prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 in v tej zvezi ugovarjanje procesne kršitve (da bi morala uradna oseba o razlogih za pridržanje seznaniti tožnika in tožniku dati možnost, da se izjavi) so neupoštevni in jih sodišče zavrača, saj tožniku gibanje v tej zadevi ni bilo omejeno zaradi ugotavljanja dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito (in se ta razlog tudi ni navajal nikjer v izpodbijanem sklepu).

15. Sodišče zavrača tudi navedbo tožbe, da je podana kršitev četrtega odstavka 84. člena ZMZ-1, češ da tožnik ni bil seznanjen z razlogi za omejitev gibanja in da njegove navedbe niso bile vsebinsko presojane, saj iz zapisnika o ustni seznanitvi o pridržanju razlogi jasno izhajajo iz 4. strani tega zapisnika, poleg tega pa je tožnik imel tudi pooblaščenca, ki mu je tolmačil. Tožnik pa je bil po presoji sodišča ob priliki ustne naznanitve tudi zadostno izprašan in mu je bila dana možnost izjave v postopku, podrobneje pa so bili njegovi vsebinski razlogi presojeni v izpodbijanem sklepu (zoper katerega pa je torej tožnik tudi izkoristil pravna sredstva).

16. Toženka pa je izpodbijani sklep oprla na svojo presojo, da je tožnik izrazito begosumen, ker je s svojimi dejanji izpolnil kriterije nesodelovanja v postopku in navajanja lažnih podatkov ter ilegalnega prehajanja državnih meja in odsotnosti možnosti bivanja v Sloveniji, skladno s 5. alineo prvega odstavka 84. člena ZMZ‑1

17. Drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III določa, da, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov.

18. Po vpogledu standardnega obrazca za zahtevo za ponovni sprejem, posredovanega organom Hrvaške dne 16. 7. 2018, je jasno, da v zvezi s tožnikom poteka postopek predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III, česar tožnik tudi ne osporava.

19. Sporno v zadevi je tožnikovo pridržanje v prostorih in na območju Centra za tujce v Postojni oz. obstoj pogojev, ki so za pridržanje oseb, v zvezi s katerimi poteka postopek predaje, predpisani v drugem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III. Presoja okoliščin konkretnega primera, ki se zahteva v skladu s citirano določbo, je bila, glede na razloge izpodbijanega sklepa, s strani toženke opravljena.

20. Glede prvega kriterija, to je znatne nevarnosti tožnikovega pobega, se tožnik sklicuje, da ni begosumen zgolj zato, ker je pred več leti navedel odločitev, da želi v Anglijo, kamor je sicer bil na začetku res namenjen, sedaj pa temu več ni tako. Toženka v tej zvezi v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sklicuje na 68. člen ZTuj‑2, ki se po stališču Vrhovnega sodišča (npr. v sodbi in sklepu I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016) lahko uporablja za presojo tega pojma tudi v zadevah mednarodne zaščite. Po stališčih Vrhovnega sodišča je mogoče uporabiti zgolj tiste kriterije iz 68. člena ZTuj-2, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III, to pa so najmanj kriteriji iz tretje, četrte in pete alineje prvega odstavka. Neskladnosti razlogov izpodbijanega sklepa z navedenimi stališči sodišče ne ugotavlja.

21. Sodišče smatra nosilne razloge cit. odločbe Vrhovnega sodišča za še vedno aplikabilne tudi v predmetni zadevi, četudi cit. odločba Vrhovnega sodišča izvira še iz časa prej veljavnega Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ), saj gre pri tej zadevi za pravna stališča Vrhovnega sodišča v zvezi s pridržanjem na podlagi Uredbe Dublin III, na katera spremembe v ZMZ-1 glede na ZMZ ne vplivajo. Sodišče sledi razlogovanju toženke, da je tožnik s tem, ko je v upravnem postopku zatrjeval, da ni še nikjer podal prošnje za mednarodno zaščito, nato pa je na sodišču izpovedal drugače, izpolnil kriterij navajanja lažnih podatkov kot enega od kriterijev za izrazito begosumnost. Prepričanje, da je tožnik navajal lažne podatke, se je pri sodišču še utrdilo pri nasprotju s prejšnjimi izjavami v upravnem postopku, češ da tožnik nima dokumentov, na sodišču pa je predložil izvirnike dveh hrvaških izkaznic (op. sodišča: v tem delu pa se dejstvo nepredložitve dokumentov tudi prekriva z razlogi po 1. alinei prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ki jih toženka navaja v obrazložitvi izpodbijanega sklepa). Tožnik je torej vsaj glede dveh stvari v postopku navajal lažne podatke. Glede na to, da je tožnik izpovedal, da je bila na Hrvaškem njegova prošnja za azil rešena negativno, toženka pa ni niti zatrjevala niti dokazovala, da bi tožnik postopek na Hrvaškem zapustil še pred njegovo (negativno) rešitvijo, pa sodišče v tem delu nesodelovanja v postopku ni ugotovilo. Vendar za izpolnjenost kriterija po 5. alinei prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 zadostuje že ugotovljeno in potrjeno navajanje lažnih podatkov v postopku, čemur sodišče sledi. Kriterijev po 1. in 3. alinei drugega odstavka 68. člena cit. zakona tožnik ni osporaval in ju sodišče sprejema kot nesporna ter ob upoštevanju njune milejše narave po presoji sodišča predstavljata potrditev razloga iz 5. alinee prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. 22. Obrazloženo (z obširnim opisom razmer v azilnem domu) pa toženka v izpodbijanem sklepu ugotavlja tudi, zakaj drugih, milejših ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce, ni, in da je zato le z namestitvijo v omenjenem centru kot edinim razpoložljivim prisilnim ukrepom mogoče zagotoviti predajo. Na ta način toženka obrazloži tudi sorazmernost odrejenega pridržanja v smislu določb Uredbe Dublin III in hkrati (tudi) uporabo določb drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, po katerih se prosilcu lahko odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, kot je sicer predvideno v prvem odstavku istega člena. Ob ugotovljenem obstoju znatne nevarnosti, da bo tožnik pobegnil, je zato šteti ukrep pridržanja za legitimen in v konkretnem primeru, z ozirom na razmere v Azilnem domu, kot so opisane v izpodbijanem sklepu, tudi nujen za izvršitev namena, zaradi katerega je bil izrečen. Stanje v Azilnem domu v Ljubljani, kot se podrobno in neprerekano opisuje v izpodbijanem sklepu, namreč ne onemogoča pobega in zato namestitev tožnika v Azilni dom, kar bi bil v konkretnem primeru milejši ukrep, ni mogoča. Kot možna zato ostane le izpodbijana nastanitev tožnika v Centru za tujce. Pri tem gre sicer za strožji ukrep, ki pa ga ZMZ-1 v drugem odstavku 84. člena izrecno dopušča in ki hkrati ne presega kriterijev iz Direktive 2013/33/EU, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilcev v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje.

23. V tej zvezi sodišče dodaja še, da tožniku glede tega, da ni begosumen, kot to zatrjuje s tožbo, ne more slediti po njegovi izpovedbi na naroku, ko je večkrat ponovil, da želi oditi v London, kar je konsistentno tudi z njegovo poprej podano izjavo ob priliki podaje prošnje za mednarodno zaščito.

24. Prekomeren poseg pa tudi ni razviden niti iz tožbenih navedb niti iz tožnikove izpovedbe na naroku. V tožbi tožnik sicer navaja pri utemeljitvi predlagane začasne odredbe, da se v tem centru ne počiti dobro, na naroku pa je dejal, da bo tam „znorel“. Vendar pa je takšna navedba oz. izjava po presoji sodišča zgolj pavšalna in nekonkretizirana. V tej zvezi sodišče ocenjuje, da tožbene navedbe o kršitvah tožnikovih pravic zaradi odvzema osebne svobode niso dovolj konkretizirane in še manj dokazane, sploh pa je treba upoštevati, da je samo bistvo izrečenega ukrepa pridržanja ravno v omejitvi svobode gibanja in torej ne gre za neko izjemno okoliščino oziroma kršitev ravno v pričujočem primeru.

25. Sodišče tudi ne more slediti tožnikovi pooblaščenki pri argumentiranju, da ni mogoče pričakovati, da je tožnik razumel vse vidike postopka in tudi vsebino postavljenih vprašanj, tako v postopku mednarodne zaščite kot tudi pred sodiščem. Tožnik je vseskozi v upravnem postopku in v upravnem sporu imel zastopstvo in tolmača, poleg tega je tudi sodnica na naroku (preko tolmačenja seveda) pazila, ali bi tožnik pri izpovedovanju kje imel težave, bodisi zaradi nerazumevanja zastavljenih vprašanj bodisi zaradi nerazumevanja jezika farsi, a ni prišlo do nobene takšne situacije. Samo dejstvo, da ima tožnik po lastni izpovedbi le nekaj dokončanih razredov šole in da se pisno ne more izražati, pa, upoštevaje, da je tožnik na naroku pred sodiščem uporabljal pametni telefon svoje pooblaščenke in po internetu pridobival podatke, in upoštevaje, da je tudi še dodatno izpovedal, da internet tudi sicer uporablja (četudi bolj za klicanje), tudi sodišča ne prepriča o tožnikovi nekompetentnosti. Sklicevanje tožnikove pooblaščenke na neaplikabilnost stališča iz sodbe I U 621/2018 z dne 28. 3. 2018, ki je citirana v izpodbijanem sklepu, je po presoji sodišča v predmetni zadevi nerelevantno, saj je bi izpodbijani sklep v zadevi I U 621/2018 drugačen (tam je izrek sklepa vseboval navedbo o pridržanju zaradi ugotavljanja istovetnosti in zaradi ugotavljanja določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito; v tem sodnem sporu obravnavani izpodbijani sklep pa se v izreku sklicuje le na pridržanje za namen predaje).

26. Glede na navedeno je sodišče povečini sledilo razlogom izpodbijanega sklepa glede pridržanja za namen predaje, kolikor v obrazložitvi te sodbe ni navedeno drugače (tj. predvsem v zvezi s 1. alineo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 in delno 5. alineo prvega odstavka 68. člena ZTuj-2), kot pravilnim in skladnim z zakonom, tožbo pa zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka in 3. alinee drugega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v zvezi s 4. odstavkom 71. člena ZMZ-1. K II. točki izreka:

27. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, saj tožnik za izdajo začasne odredbe nima pravnega interesa. Glede na določbo 71. člena ZMZ-1 namreč pritožba zoper to sodbo ni dovoljena, kar pomeni, da je sodišče z izdajo te sodbe (I. točka izreka) pravnomočno odločilo v zadevi, torej tožnik nima več pravnega interesa za predlagano začasno odredbo, ki je časovno vezana le na čas do pravnomočne sodne odločbe.

K III. točki izreka:

28. Pooblaščenka tožnika, ki je svetovalka za begunce, je v tožbi priglasila stroške po odvetniški tarifi v skupni višini 900 točk, z dodatkom še ustreznega števila točk za zastopanje na naroku, 2% materialnimi stroški, DDV ter morebitnimi sodnimi taksami. Te zahteve za povračilo stroškov sodišče ne more obravnavati, saj skladno z 11. členom ZMZ-1 in 4. členom Pravilnika o načinu dostopa prosilcev za mednarodno zaščito do svetovalcev za begunce ter nagrajevanju in povračilu stroškov svetovalcem za begunce svetovalci za begunce stroške uveljavljajo s stroškovniki pri ministrstvu, pristojnemu za notranje zadeve, in ne pred sodiščem. Ker po specialni ureditvi odločanje o stroških upravnega spora spada v upravno pristojnost, je sodišče zahtevo za povrnitev stroškov postopka na podlagi 1. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.