Jedro

V konkretnem primeru gre po vsebini za spor med tožečo stranko kot fizično osebo in pravno osebo (Občino Postojna), ker je le ta v medijih objavila poročilo, s katero objavo v javnosti, naj bi po zatrjevanju tožeče stranke kršila njene ustavne pravice. Tožeča stranka se zaradi objave počuti oškodovano, to oškodovanje pa je označila kot kršitev njenih ustavnih pravic. Upoštevaje navedeno, gre po mnenju sodišča, glede na vsebino očitanih kršitev za očitek kršitev osebnostnih pravic po 134. členu Obligacijskega zakonika.

Sodno varstvo zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, je upoštevaje določbe drugega odstavka 157. člena Ustave RS in prvega odstavka 4. člena ZUS-1 v upravnem sporu subsidiarno. Niti Ustava RS niti ZUS-1 ne pogojujeta subsidiarnega sodnega varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin v upravnem sporu s tem, da se prizadeti stranki pred drugimi pristojnimi sodišči zagotovijo enake pravice in enaki zahtevki, kot jih sicer lahko uveljavi v upravnem sporu po 66. členu ZUS-1, saj zadošča to, da je drugo sodno varstvo zagotovljeno (tako tudi sklep tega sodišča I U 1588/2011).

Izrek

I. Upravno sodišče Republike Slovenije se izreka za stvarno nepristojno za odločanje v tej zadevi.

II. Po pravnomočnosti tega sklepa se zadeva odstopi v reševanje stvarno pristojnemu Okrajnemu sodišču v Postojni.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je pri tem sodišču vložila tožbo zaradi kršitve njenih ustavnih pravic, ki naj bi bile storjene z javno objavo akta tožene stranke. V tožbi navaja, da je Nadzorni odbor Občine Postojna dne 6. 5. 2015 izdal poročilo o opravljenem nadzoru družbe A. d.o.o, prej B. d.o.o., v katerem je povzel ugotovitve in priporočila vezana na opravljeni nadzor nad poslovanjem navedenih družb, za obdobje od njihove ustanovitve do izdaje poročila. Izpodbijani akt je bil tožeči stranki vročen dne 27. 8. 2015, ko se je tožeča stranka lahko seznanila z njegovo vsebino. V nadaljevanju povzema zakonske podlage za izdajo izpodbijanega akta ter sam potek postopka. Toženi stranki očita, da se v izpodbijanem aktu njej osebno, kot nekdanji direktorici nadzorovane družbe, v posameznih delih neutemeljeno očita nepravilno, nezakonito oziroma negospodarno ravnanje. Osnutek poročila, ji je bil sicer, kot nekdanji direktorici nadzorovane družbe, vročen 7. 4. 2015, na njeno vsebino pa je kot direktorica nadzorovane družbe (še pred prenehanjem svoje funkcije dne 15. 4. 2015) skupaj z Občino Posojna podala odzivno poročilo. Iz izpodbijanega akta pa izhaja, da je Nadzorni odbor v celoti spregledal odgovore in pojasnila iz odzivnega poročila glede očitanih kršitev, zato je kljub formalni zagotovitvi pravice do izjave, še vedno podana kršitev pravice tožeče stranke do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Očitki v točkah 32.3, 2.5 in 2.6.1 izpodbijanega akta se nanašajo na njo kot direktorico nadzorovane osebe, na odzivno poročilo niso bili podani odgovori, zato je bila v celoti odvzeta dejanska možnost vplivati na vsebino izpodbijanega akta, preden je bil kot dokončni akt Občine Postojna posredovan javnosti. S tem ravnanjem pa je tožena stranka prekršila svojo dolžnost spoštovanja dostojanstva, dobrega imena in integritete tožeče stranke, ki je v petem odstavku 32. člena Zakona o lokalni samoupravi (v nadaljevanju ZLS) v postopkih opravljanja nadzora naložena nadzornemu odboru, s čemer je posegla v njeno ustavno pravico do varstva človekove osebnosti in dostojanstva iz 21. člena Ustave RS in pravico do osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena Ustave RS.

2. Po tem, ko povzame številne objave spornega poročila v sredstvih javnega obveščanja, toženi stranki očita, da je bilo z medijsko objavo nezakonitih in negospodarnih ravnanj tožeče stranke, ki so bile neresnično in neutemeljeno ugotovljene v izpodbijanem aktu, poseženo v osebnost, dostojanstvo, dobro ime in integriteto tožeče stranke. Na podlagi objave izpodbijanega akta se je namreč v javnosti ustvarilo mnenje, da je tožeča stranka z nezakonitimi ravnanji oškodovala nadzorovano družbo in občinsko premoženje. Zaradi padca njenega ugleda in zaupanja v njeno integriteto, katere vzrok so neutemeljeni očitki v izpodbijanem aktu, močno duševno trpi in se srečuje s težavami pri vsakodnevnem delu na Občini Postojna. Zaradi javnega razkrivanja vsebine izpodbijanega akta je bilo poseženo v njeno ustavno pravico iz 21. in 34. člena Ustave RS. Sodišču predlaga da ugotovi, da je bilo z izdajo izpodbijanega poročila, ne da bi se tožena stranka v njem opredelila do pojasnil tožeče stranke v odzivnem poročilu z dne 10. 4. 2015 pod 2.3, 2.5 in 2.6.1, nezakonito poseženo v ustavne pravice iz 21., 22. in 34. člena Ustave RS (točka 1 tožbenega zahtevka), pod točko 2 tožbenega zahtevka zahteva, da se poročilo v zgoraj navedenem delu odpravi ter ji povrne stroške postopka (točka 3. izreka).

3. V odgovoru na tožbo tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo zavrže v skladu s 4. točko prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), saj poročilo ni upravni akt, ki se ga lahko izpodbija v upravnem sporu. Poročilo samo po sebi tudi nima nobenih neposrednih pravnih učinkov, saj nadzorni odbor nima nobene pristojnosti, da bi na njegovi podlagi sprejeli kakršnekoli prisilne ali druge ukrepe. Nadzorni odbor je v skladu z 32. členom ZLS-1 dolžan v primeru ugotovljenih hujših kršitev predpisov ali nepravilnosti pri poslovanju občine, le obvestiti pristojno ministrstvo in Računsko sodišče, v kateri pristojnosti sta obravnava, in eventualno sankcioniranje kršitev v ugotovljenem poročilu. V nadaljevanju odgovora vsebinsko odgovarja na očitke tožeče stranke, glede kršenja njenih ustavnih pravic.

4. Sodišče ugotavlja, da je za reševanje te zadeve pristojno Okrajno sodišče v Postojni.

5. Po presoji sodišča izpodbijano poročilo o opravljenem nadzoru poslovanja družbe A. d.o.o., prej B. d.o.o. Nadzornega odbora Občine Postojna nima značaja posamičnega akta, s katerim bi se odločalo o pravicah, obveznostih in pravnih koristih posameznika. Je pa lahko izdaja in javna objava takšnega mnenja posamično dejanje ali akt državnega organa, s katerim bi se lahko poseglo v ustavne pravice tožeče stranke.

6. Po presoji sodišča pa kljub morebitnemu posegu v ustavne pravice tožeče stranke, ni mogoče zoper navedeno ravnanje uveljavljati sodnega varstva v upravnem sporu, saj je za očitane kršitve ustavnih pravic zagotovljeno drugo sodno varstvo in sicer pred sodiščem splošne pristojnosti. Po določbah prvega odstavka 4. člena ZUS-1 se v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznic oziroma posameznikov ter organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil na način in po postopku, ki ga določa ta zakon, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo. V konkretnem primeru pa je po presoji sodišča zagotovljeno drugo sodno varstvo. Skladno s 1. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) sodišče v pravdnem postopku med drugim obravnava in odloča o sporih iz osebnih in premoženjskih in drugih civilno pravnih razmerjih fizičnih in pravnih oseb, razen če so kateri izmed navedenih sporov po posebnem zakonu v pristojnosti specializiranega sodišča ali drugega sodišča. V konkretnem primeru gre po vsebini za spor med tožečo stranko kot fizično osebo in pravno osebo (Občino Postojna), ker je le ta v medijih objavila poročilo, s katero objavo v javnosti, naj bi po zatrjevanju tožeče stranke kršila njene ustavne pravice. Tožeča stranka se zaradi objave počuti oškodovano, to oškodovanje pa je označila kot kršitev njenih ustavnih pravic. Upoštevaje navedeno, gre po mnenju sodišča, glede na vsebino očitanih kršitev za očitek kršitev osebnostnih pravic po 134. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), po katerem ima vsak pravico zahtevati od sodišča ali drugega pristojnega organa, da odredi prenehanje dejana s katerim se krši nedotakljivost človekove osebnosti, osebnostnega in družinskega življenja ali kaka druga osebnostna pravica, da se prepreči tako dejanje ali da odstrani njegove posledice. To pomeni, da je s temi določbami urejeno varstvo nedotakljivosti človekove osebnosti, njegove dostojanstva in varstvo ter nedotakljivost njene telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic.

7. Sodišče je torej zatrjevano kršitev ustavnih pravic tožeče stranke, v skladu z dosedanjo sodno prakso, opredelilo kot tožbo zaradi kršitve osebnostnih pravic. Sodno varstvo zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, je upoštevaje določbe drugega odstavka 157. člena Ustave RS in prvega odstavka 4. člena ZUS-1 v upravnem sporu subsidiarno. Niti Ustava RS niti ZUS-1 ne pogojujeta subsidiarnega sodnega varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin v upravnem sporu s tem, da se prizadeti stranki pred drugimi pristojnimi sodišči zagotovijo enake pravice in enaki zahtevki, kot jih sicer lahko uveljavi v upravnem sporu po 66. členu ZUS-1, saj zadošča to, da je drugo sodno varstvo zagotovljeno (tako tudi sklep tega sodišča I U 1588/2011).

8. Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da v tej zadevi ni stvarno pristojno, zaradi tega je na podlagi 19. člena in prvega odstavka 23. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 odločilo, da se zadeva po pravnomočnosti sklepa odstopi stvarno pristojnemu Okrajnemu sodišču v Postojni, ki je v zadevi krajevno pristojno (prvi odstavek 46. člena ZPP). Sodišče ni sledilo predlogu tožene stranke, da bi tožbo zavrglo, ker je z odstopom zadeve tožeči stranki zagotovljeno učinkovito uresničevanje pravice do sodnega varstva in v obravnavanem primeru tudi učinkovito varstvo človekovih pravic, kar je tudi skladno s stališčem Ustavnega sodišča RS (opr. št. Up-547/2004, Up-661/2004) ter Upravnega sodišča RS (sklep opr. št. U 2010/2008 z dne 8. 7. 2009 ter I U 1588/2011 z dne 16. 11. 2011) v primerljivih zadevah.