Jedro

Iz ugotovljenega dejanskega stanja, ki med strankama ni sporno, je razvidno, da so bila sredstva s predmetnih deviznih vlog prenesena na JPR zapustnika. Zato po presoji sodišča v obravnavani zadevi ne gre za staro neizplačano devizno vlogo v smislu drugega odstavka 2. člena ZNISESČP. Tožena stranka je ravnala pravilno, ko v izpodbijanem aktu ni ugotavljala volje oziroma ravnanja tožnika oziroma zapustnika pri prenosu sredstev na JPR. Za pravilno rešitev spora je pomembno zgolj dejstvo, ali je imel varčevalec v času vložitve zahtevka sredstva na deviznem računu (hranilni knjižici) Banke.

Za odločitev je nepomembno tudi, ali je tožnik prenesena sredstva na JPR v privatizaciji uspel unovčiti ali ne. Po presoji sodišča FBiH s prenosom deviznih sredstev na privatizacijski račun ni le pristopila k dolgu, zaradi česar naj bi bila tožena stranka po OZ zavezana k plačilu svoje obveznosti. Pogodba o pristopu k dolgu (ali o prevzemu dolga) je sklenjena med dvema osebama, od katerih je ena dolžnik. Taka pogodba pa v obravnavani zadevi ni bila sklenjena.

Med strankama ni sporno, da je zapustnik prenesel vsa sredstva s predmetnih deviznih vlog na svoj JPR in da je tožena stranka to ugotovila na podlagi listin, ki jih je predložil tožnik. Glede na navedeno so izpolnjeni pogoji za postopanje v skrajšanem postopku iz 1. točke prvega odstavka 144. člena ZUP, saj je tožena stranka vsa pravno odločilna dejstva lahko ugotovila na podlagi navedb tožnika in dokazil, ki jih je predložil. Z zakonom ni uvedena odgovornost za poplačilo terjatev do Banke, ki so prenehale zaradi prenosa na JPR, zaradi česar ni utemeljen tožbeni ugovor, da je bila tožniku z zakonom odvzeta pravica do izplačila.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Izpodbijana odločitev

1. Z izpodbijano odločbo št. 0042-6294/2016/12 je organ prve stopnje (v nadaljevanju tožena stranka) odpravil sklep o zavrženju zahteve št. 0042-6294/2016/9 z dne 9. 5. 2019 v delu, ki se nanaša na devizni vlogi št. ... in ... (1. točka izreka), zavrnil zahtevo A.A. za verifikacijo neizplačanih starih deviznih vlog št. ... in ... (2. točka izreka) in odločil, da v postopku posebni stroški niso nastali (3. točka). S sklepom o popravi št. 0042-6294/2016/15 z dne 21. 8. 2019 je tožena stranka v izreku izpodbijane odločbe pisno pomoto popravila tako, da je v 2. točki izreka ime A.A. popravila z navedbo tožnika in njegovih osebnih podatkov.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je tožnik predložil devizni knjižici št. ... in ..., ki ju je v celoti podedoval po B.B. (v nadaljevanju zapustnik) na podlagi priloženega sklepa o dedovanju št. 43 0 O 050017 11 O z dne 26. 1. 2012. Iz predloženih deviznih knjižic je razvidno, da je vsa sredstva na deviznih vlogah v zneskih 196,29 USD (devizna vloga št. ...) in 7.7480,42 DEM (sodišče ugotavlja, da gre za očitno pisno pomoto, pravilen znesek je 7.480,42 DEM) že zapustnik prenesel na posebni enotni privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo v FBiH (v nadaljevanju JPR), ki se glasi na njegovo ime in EMŠO, devizni vlogi pa sta bili saldirani. Predložena so bila tudi potrdila Ljubljanske banke d.d. Sarajevo, iz katerih je prav tako razvidno, da je zapustnik vsa sredstva na omenjenih deviznih vlogah v protivrednosti 7.802,71 BAM dne 28. 4. 1998 prenesel na svoj JPR.

3. Zato je tožena stranka ob upoštevanju dokumentov, ki jih je pridobila skladno s četrtim odstavkom 9. člena Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi št. 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP)1, ugotovila, da so bila sredstva z deviznih vlog v celoti prenesena na JPR, zaradi česar ne gre za neizplačano staro devizno vlogo po 2. členu ZNISESČP. Ker je navedeno razvidno iz vloge stranke in drugih dokazov, ki jih je pridobila tožena stranka, je bilo v zadevi odločeno v skrajšanem ugotovitvenem postopku (skladno s 144. členom Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP, v zvezi s četrtim odstavkom 7. člena ZNISESČP).

Trditveno gradivo tožnika

4. Tožnik je v tožbi navedel, da je tožena stranka drugi odstavek 2. člena ZNISESČP uporabila v nasprotju s sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Ališić in drugi proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Makedoniji št. 60642/08 (v nadaljevanju zadeva Ališić in ostali). Pojasnjuje, da je ESČP dovolilo Sloveniji, da iz shem za poplačilo izključi zgolj tiste varčevalce, ki so v procesu privatizacije uporabili na privatizacijski račun prenesena sredstva. Glede na jasno besedilo navedene sodbe naj bi bilo nepomembno, da so bile navedene stare devizne vloge prenesene na Agencijo za privatizacijo (brez tožnikove volje in brez vednosti). Za odgovornost Republike Slovenije, da izplača staro devizno vlogo, naj bi bilo pomembno le, ali je tožnik ta sredstva uporabil v postopku privatizacije FBiH oziroma ali so mu bila izplačana na drug način. Pojasnjuje, da med strankama ni sporno dejstvo, da tožnik v tem procesu sredstev na svoji devizni vlogi ni uporabil in da mu niso bila izplačana na drug način.

5. Tožnik se sklicuje tudi na določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in Zakona o obligacijskih razmerjih FBiH, po katerih imajo prenesene stare devizne vloge pravno naravo pogodbe o pristopu k dolgu. Agencija za privatizacijo FBiH in Republika BiH sta vstopili v obveznost poleg Republike Slovenije. Ker je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo, je po tožnikovem mnenju nepopolno ugotovila tudi dejansko stanje, saj ni presojala, ali je tožnik stare devizne vloge uporabil v procesu privatizacije FBiH. Tožnik še navaja, da v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni imel možnosti, da se izjavi glede pravnega stališča tožene stranke pred izdajo odločbe, prav tako mu ni bila dana možnost, da predloži dodatna dokazila, s katerimi bi dokazal, da starih deviznih vlog v postopku privatizacije FBiH ni uporabil, in da mu niso bila izplačana na drug način. Tožena stranka naj bi nepravilno uporabila pravila skrajšanega postopka, saj dejansko stanje ni dovolj jasno. Zaradi nepravilne uporabe materialnega prava naj bi bilo nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje, saj tožena stranka ni ugotavljala, ali je tožnik stare devizne vloge uporabil v procesu privatizacije FBiH in ali je bil prenos na JPR izveden z aktivnim tožnikovim ravnanjem. S tem v zvezi se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča I U 323/2017 z dne 28. 5. 2018 in na sodbo ESČP v zadevi Fabian proti Madžarski2. Predlaga, da sodišče izvede glavno obravnavo in odloči v sporu polne jurisdikcije, podrejeno pa, da odločbo odpravi in zadevo vrne v novo odločanje. Zahteva tudi povračilo sodnih stroškov.

6. Hkrati s tožbo je tožnik vložil tudi predlog za prekinitev postopka in vložitev zahteve za presojo ustavnosti drugega odstavka 2. člena ZNISESČP, ker naj bi bil v nasprotju s sodbo v zadevi Ališić in ostali. Meni, da se je Republika Slovenija z ratifikacijo Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) zavezala, da bo spoštovala in izvrševala sodbe ESČP, kar je kršila z drugim odstavkom 2. člena ZNISESČP. Navaja, da se z ustavnopravnega vidika v zvezi z navedeno določbo in odločbo tožene stranke zastavlja vprašanje skladnosti z načelom pravne in socialne države oziroma pravne varnosti (2. člen Ustave) ter enakosti pred zakonom (14. člen Ustave). Oboje pa naj bi imelo za posledico poseg v pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave), človekovo dostojanstvo (34. člen Ustave) in v enako varstvo pravic (22. člen Ustave).

7. V pripravljalni vlogi tožnik vztraja pri tožbenih navedbah in poudarja, da za presojo verifikacije ne bi smelo biti ključno vprašanje prenosa na JPR, ampak dejanska poraba sredstev na tem računu. Navaja, da sredstev na JPR ni porabil, ampak ostajajo na njem zamrznjena, poleg tega naj bi šlo le za računovodsko evidentiranje. Čeprav so bile vloge prenesene, v postopku privatizacije naj ne bi bile uporabljene in izplačane.

8. Na glavni obravnavi je tožnik še navedel, da ni uporabil deviznih vlog, saj so bile prenesene po uradni dolžnosti. Predlagal je, da se o postopku obvesti Državno pravobranilstvo BiH in se ga kot stranskega intervenienta pozove v spor, da bo lahko pojasnil okoliščine prenosa vlog.

Trditveno gradivo tožene stranke

9. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri sprejeti odločitvi in razlogih zanjo. Skrajšani postopek je uporabila, ker je odločila na podlagi podatkov in dokumentov, ki jih je predložil tožnik. Pojasnjuje, da je treba sodbo v zadevi Ališić in ostali razumeti tako, da Republika Slovenija ni odgovorna za vloge varčevalcev, ki so bili udeleženi v postopku privatizacije v FBiH, saj so s tem prejeli pravice v razmerju do FBiH. Tožnik zaradi prenosa devizne vloge ni več v razmerju z banko, temveč s FBiH. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Presoja obravnavane zadeve

10. Dne 22. 3. 2021 je sodišče opravilo glavno obravnavo. V okviru dokaznega postopka je pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, in priloge tega spisa od A2 do A7 in B1 do B2. 11. Tožba ni utemeljena.

12. Pravno podlago izpodbijane odločitve v obravnavani zadevi predstavljajo določbe ZNISESČP, ki določajo način izvršitve sodbe ESČP v zadevi Ališić in ostali. Iz 1. člena navedenega zakona je razvidno, da se ukrepi po tem zakonu ne nanašajo na tiste stare devizne vloge ali njihove dele, ki so bili kakorkoli izplačani ali preneseni na druge pravne osebe ali v posebne namene v skladu s predpisi držav naslednic nekdanje SFRJ ali na drugi podlagi.

13. V skladu z drugim odstavkom 2. člena ZNISESČP neizplačana stara devizna vloga ni tista stara devizna vloga ali njen del, ki je bila na podlagi predpisov držav delovanja podružnice prenesena na drugo pravno osebo ali na posebne račune za namene posebne uporabe. Te vloge so med drugim stare devizne vloge, ki so jih varčevalci Glavne podružnice Sarajevo v skladu s predpisi Bosne in Hercegovine prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije.

14. Med strankama ni sporno, da so bila sredstva s predmetnih deviznih vlog pri Glavni podružnici Sarajevo prenesena na JPR zapustnika. Sporna je pravna narava tega prenosa, oziroma ali se stara devizna vloga, ki je bila prenesena na posebni privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo, šteje za neizplačano staro devizno vlogo po 2. členu ZNISESČP. 15. Sodišče uvodoma poudarja, da je za rešitev tega spora pomembna le ugotovitev, kaj je imel varčevalec na bančnem deviznem računu (knjižici) v času vložitve zahtevka - če je stanje na deviznih knjižicah 0,00, dolg banke (in odgovornost RS za njegovo plačilo) namreč ne obstoji.

16. Iz ugotovljenega dejanskega stanja, ki med strankama ni sporno, je razvidno, da so bila sredstva s predmetnih deviznih vlog prenesena na JPR zapustnika. Zato po presoji sodišča v obravnavani zadevi ne gre za staro neizplačano devizno vlogo v smislu drugega odstavka 2. člena ZNISESČP. 17. Navedena presoja je skladna s stališčem Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019 (s katero je Vrhovno sodišče spremenilo sodbo I U 323/2017 z dne 28. 5. 2018, na katero se sklicuje tožnik), iz katerega je razvidno, da prenos deviznih sredstev z deviznega računa (devizne knjižice) na posebni enotni privatizacijski račun (JPR) pri Agenciji za privatizacijo, varčevalcu ne omogoča od RS terjati (vračila) sredstev s tega deviznega računa na podlagi drugega odstavka 2. člena ZNISESČP. Če je pred uveljavitvijo ZNISESČP prišlo do prenosa sredstev z računov pri Banki na račune pri drugih pravnih osebah in do transformacije deviznih vlog v premoženje druge vrste (certifikat), torej ne gre več za devizno vlogo pri Banki oziroma (njeni) Glavni podružnici Sarajevo, kar pomeni da upnik nima več terjatve do Banke, ta pa nima več obveznosti, da jo izplača. Zakon namreč izrecno izključuje obveznosti RS za poplačilo tistih deviznih vlog imetnikov pri Banki oziroma Glavni podružnici Sarajevo (in Zagreb), ki so bile na podlagi predpisov držav, v katerih so delovale te podružnice, prenesene na drugo osebo ali druge račune. Razlog za prenos deviznih sredstev na JPR je nastal izven sfere bank, omogočen je bil z zakonom, torej z oblastnim dejanjem FBiH, ki se mu banke niso mogle upreti. Ker so bila devizna sredstva prenesena izven sfere banke, pa RS zanje ne more jamčiti. Po izvedenem prenosu namreč obligacijsko razmerje med bivšim varčevalcem in banko za preneseni del deviznih sredstev ni več obstajalo, varčevalec kot bivši (poplačani) upnik pa za preneseni del deviznih sredstev ni več imel zahtevka do banke. Zato je logično, da varčevalec v tem primeru ne more imeti takega zahtevka proti RS kot lastnici banke Ljubljanska banka, d. d. 18. Sodišče še pojasnjuje, da sodba v zadevi Ališić in ostali ne predstavlja neposredne podlage za odločanje in da jo je bila RS dolžna izvršiti na podlagi 46. člena EKČP. V zvezi z ostalimi varčevalci pa ji je ESČP v 146. točki te sodbe naložilo obveznost, da mora pod nadzorom Odbora ministrov sprejeti potrebne ukrepe na nacionalni ravni, vključno s spremembami zakonodaje, da bodo lahko Ališićeva, Sadžak in vsi drugi, ki so v enakem položaju, dobili izplačane "stare devizne vloge" pod enakimi pogoji kakor tisti, ki so imeli take vloge v domačih podružnicah slovenskih bank. To obveznost je RS izpolnila s sprejemom ZNISESČP in posamičnim upravnim odločanjem na njegovi podlagi. Ustreznost sprejete sheme potrjuje Končna resolucija Odbora ministrov Sveta Evrope z dne 15. 3. 2018. ESČP je v 147. točki obrazložitve še poudarilo, da v 146. točki odrejeni ukrepi ne veljajo za tiste, ki so jim bile – čeprav so v enakem položaju kot pritožniki – stare devizne vloge že v celoti izplačane, kot na primer za tiste, ki so jih lahko dvignili iz humanitarnih razlogov (glej 25. in 44. točko zgoraj) ali so jih uporabili v procesu privatizacije v FBiH (glej 32. točko zgoraj).

19. Položaj pritožnikov v zadevi Ališić in ostali se sicer bistveno razlikuje od položaja tožnika v obravnavani zadevi. Iz 116. točke obrazložitve sodbe EKČP v Zadevi Ališić in ostali namreč izhaja, da je ESČP ugotovilo odgovornost RS za obveznosti Banke do deviznih varčevalcev, katerih devizna sredstva s starih deviznih vlog niso bila prenesena, ker je bila ta banka v državni lasti in ker je RS s svojim oblastnim dejanjem prenesla premoženje te banke na novo banko v škodo Banke in njenih udeležencev. V zadevi Ališić in ostali je namreč še vedno obstajal dolg Glavne podružnice Sarajevo do imetnikov starih deviznih vlog, ki še niso bile izplačane.

20. V obravnavani zadevi pa je zaradi prenosa sredstev in izvedbe saldacije devizne knjižice prenehal dolg banke do bivšega imetnika devizne vloge. Če pa banka do varčevalca nima več dolga, ker je do prenehanja tega obligacijskega razmerja prišlo na podlagi predpisa (oblastnega dejanja) FBiH, ki se mu banka ni mogla upreti, pa tudi RS za tak neobstoječ dolg ne more odgovarjati.

21. V zvezi s samim dejanjem prenosa sredstev zakonodajalec kot odločilno okoliščino upošteva le, ali je do njega prišlo na podlagi predpisov države, v kateri je delovala podružnica. Druga poved 2. člena ZNISESČP je določba pojasnjevalne narave, ki ne posega v prvo poved tega člena (niti v drugo poved prvega odstavka 1. člena tega zakona), ampak ga dopolnjuje s tem, ko primeroma določa, da so ''iz poplačila med drugim izključene tudi stare devizne vloge, ki so jih varčevalci (...) v skladu s predpisi BiH prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije''. Po izvedenem prenosu na JPR je upniško - dolžniško razmerje med bivšim varčevalcem in Banko za preneseni del deviznih sredstev prenehalo. Ravnanje nekdanjih upnikov pri prenosu sredstev z računa Banke pri tem ni bistveno, saj je razlog za prenos deviznih vlog nastal izven sfere Banke. Kot je sodišče že pojasnilo, Republika Slovenija odgovarja za obveznosti, ki jih ima Banka do varčevalcev, ker je bila njena lastnica in je v tej vlogi (lahko) prenesla njeno premoženje na novo banko. Če Banka do varčevalca nima več dolga, ker je do prenehanja dolžniško-upniškega razmerja prišlo na podlagi predpisa FBiH, Republika Slovenija za neobstoječ dolg Banke do varčevalca, ki je posledica predpisa druge države, ne more odgovarjati. Tožena stranka je zato ravnala pravilno, ko v izpodbijanem aktu ni ugotavljala volje oziroma ravnanja tožnika oziroma zapustnika pri prenosu sredstev na JPR. Za pravilno rešitev spora je pomembno zgolj dejstvo, ali je imel varčevalec v času vložitve zahtevka sredstva na deviznem računu (hranilni knjižici) Banke. Za odločitev je nepomembno tudi, ali je tožnik prenesena sredstva na JPR v privatizaciji uspel unovčiti ali ne.3 Zadeva Fabian proti Madžarski pred ESČP4, na katero se sklicuje tožnik ni primerljiva z obravnavano zadevo, saj je v navedeni zadevi šlo za vprašanje pravic iz pokojninskega zavarovanja.

22. Po presoji sodišča FBiH s prenosom deviznih sredstev na privatizacijski račun ni le pristopila k dolgu, zaradi česar naj bi bila tožena stranka po OZ zavezana k plačilu svoje obveznosti. Pogodba o pristopu k dolgu (ali o prevzemu dolga) je sklenjena med dvema osebama, od katerih je ena dolžnik. Taka pogodba pa v obravnavani zadevi ni bila sklenjena. Obveznost tožene stranke poplačati varčevalce Banke namreč ne izvira iz pogodbenega razmerja med Banko in varčevalci, saj Republika Slovenija ni bila stranka teh pogodb. Odgovornost Republike Slovenije za poplačilo je uvedena z zakonom, zaradi česar je pravna podlaga za izpolnitev obveznosti Banke podana le v primeru izpolnitve pogojev po ZNISESČP. 23. Ob upoštevanju navedenih pravnih stališč ni utemeljen tožbeni očitek bistvene kršitve pravil postopka in posledično nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Po 1. točki prvega odstavka 144. člena ZUP lahko organ po skrajšanem postopku takoj odloči o zadevi, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka v svoji zahtevi, ali na podlagi splošno znanih dejstev oziroma dejstev, ki so organu znana. Organ torej ne more odločiti po skrajšanem ugotovitvenem postopku, ko je treba opraviti določeno dejanje v postopku. Takrat mora izvesti posebni ugotovitveni postopek. Razlika med postopkoma je v tem, da je mogoče v skrajšanem ugotovitvenem postopku dejansko stanje in materialno resnico ugotoviti brez izvedbe posebnega dejanja postopka in je takšno dejanje tudi za uveljavitev ter zavarovanje strankine pravice in pravne koristi odveč.5

24. Med strankama ni sporno, da je zapustnik prenesel vsa sredstva s predmetnih deviznih vlog na svoj JPR in da je tožena stranka to ugotovila na podlagi listin, ki jih je predložil tožnik. Glede na navedeno so izpolnjeni pogoji za postopanje v skrajšanem postopku iz 1. točke prvega odstavka 144. člena ZUP, saj je tožena stranka vsa pravno odločilna dejstva lahko ugotovila na podlagi navedb tožnika in dokazil, ki jih je predložil. 25. Sodišče ni prekinilo postopka zaradi vložitve zahteve za oceno ustavnosti, saj je presodilo, da izključitev varčevalcev, katerih devizna sredstva so bila prenesena na JPR iz poplačilne sheme, ni v neskladju ne z Ustavo RS ne z EKČP. Takšno je tudi stališče Vrhovnega sodišča.6 Tožnik svoj predlog utemeljuje s tem, da varčevalci zaradi določbe drugega odstavka 2. člena ZNISESČP niso v enakem položaju kot pritožniki v zadevi Ališić in ostali. Vendar pa tožnik po presoji sodišča ni v bistveno podobnem položaju kot pritožniki v navedeni zadevi. Iz razlogov, navedenih v točkah od 21 do 22 obrazložitve te sodbe izhaja, da očitki o neskladju s 14. in 22. členom Ustave niso utemeljeni.

26. Tožnik toženi stranki očita, da je posegla v pravico do njegovega osebnega dostojanstva in varnosti, saj ureditev ni „človečna“, ker ni videti dejanskega in pravnega razloga za zavrnitev zahteve za izplačilo stare devizne vloge in ker krivica, ob izpolnjenosti vseh siceršnjih pogojev, ni popravljena. Sklicuje se na odločbo U-I-266/95, v kateri je Ustavno sodišče presojalo ustavnost zahteve za razpis predhodnega zakonodajnega referenduma in ugotovilo kršitev Ustave, ker bi preklic posamičnih upravnih aktov (glede pridobitve državljanstva), pomenil poseg v tri ustavne pravice, med njimi pravico do osebnega dostojanstva in varnosti. V obravnavani zadevi gre po njegovem mnenju za podoben položaj, saj naj bi zakon arbitrarno določil, da tožnik nima več pravice do izplačila deviznih vlog.

27. Po presoji sodišča tožnikov položaj ni podoben položaju pobudnikov v zadevi U-I-266/95. Tožnik je imel terjatev do Banke in ne Republike Slovenije, ta pa je obveznost izplačati devizne vloge prevzela šele z ZNISESČP, ki za izplačilo predstavlja pravno podlago. Z zakonom ni uvedena odgovornost za poplačilo terjatev do Banke, ki so prenehale zaradi prenosa na JPR, zaradi česar ni utemeljen tožbeni ugovor, da je bila tožniku z zakonom odvzeta pravica do izplačila. Sodišče je že pojasnilo razloge, zaradi katerih šteje, da je taka ureditev skladna z obsegom odgovornosti Republike Slovenije za ugotovljene kršitve imetnikov deviznih vlog Banke.

28. Zato so neutemeljene tudi trditve tožnika, da je kršen 2. člen Ustave, ker naj bi prišlo „do povratnega učinkovanja v že zaključeno dejansko stanje, kar izhaja iz ustavnosodne prakse, po kateri so pravice, ki imajo svoj temelj v pogodbah, pridobljene pravice“. Tožnik namreč do Republike Slovenije nikoli ni imel pravice, ki bi temeljila na pogodbi; tako pravico je imel le do Banke.

29. Tožnik zatrjuje še poseg v pravico do zasebne lastnine v smislu izgube njegove premoženjske pravice. Določba drugega odstavka 2. člena ZNISESČP varčevalcem, ki so prenesli vloge, po njegovem prepričanju izničuje možnosti za izplačilo vrednosti na deviznih vlogah. Kot je sodišče že pojasnilo, tožnik z ZNISESČP ni izgubil premoženjske pravice, ker se zanj s tem zakonom ni nič spremenilo. Pred njegovo uveljavitvijo je imel terjatev do Banke, nato pa na podlagi predpisov tuje države sredstva na JPR, ki naj bi jih porabil v procesu privatizacije v drugi državi. Če mu je bilo to kakorkoli preprečeno, ne gre za vpliv in odgovornost ne Banke ne Republike Slovenije. Zato zakon odgovornosti za to ravnanje ni vzpostavil, s tem pa tudi ni v ničemer posegel v tožnikov položaj oziroma v pravice, ki jih je imel pred njegovo uveljavitvijo.

30. Glede na navedeno so bila po presoji sodišča devizna sredstva z stare devizne knjižice prenesena na JPR zapustnika za uporabo v postopku privatizacije. To pomeni, da ob izdaji izpodbijane odločbe tožnik kot pravni naslednik zapustnika ni imel terjatve do banke iz prvega odstavka 2. člena ZNISESČP, RS pa skladno s 5. členom ZNISESČP ne more prevzeti izpolnitve obveznosti za neobstoječo terjatev. Ob takem stanju stvari pa sodišču o postopku ni bilo treba obvestiti Državnega pravobranilstva BiH, da bi lahko pojasnilo okoliščine prenosa vlog.

31. Zato tožba po presoji sodišča ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

32. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Tožena stranka je pridobila tudi podatke Agencije za privatizacijo v Federaciji BIH. 2 ESČP, Fabian v. Hungary, opr. št.78117/13 z dne 5. 9. 2017. 3 Glej X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019. 4 ESČP, Fabian v. Hungary, opr. št.78117/13 z dne 5. 9. 2017. 5 Erik Kerševan, Vilko Androjina, Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana 2017, stran 251. 6 Glej X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019, točka 18.