Jedro

Po ustaljenem stališču sodne prakse predstavlja dvojno razpolaganje z nepremičnino nemoralen posel, kar lahko utemeljuje ničnost. Ključni pogoj za utemeljenost tožbenega zahtevka (ničnosti zavezovalnega pravnega posla in izbris vknjižbe hipoteke) je nedobrovernost sopogodbenika, v korist katerega je bilo uvedeno drugo razpolaganje. Ista okoliščina (nedobrovernost pridobitelja) je ključna tudi za utemeljenost zahtevka za izbris po 243. členu ZZK-1, kajti v skladu s 3. odstavkom 244. člena ZZK-1 zahtevek za izbris izpodbijane vknjižbe ni dovoljen proti dobrovernim osebam.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnica samo nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Tožnica je zoper toženki vložila tožbo za ugotovitev ničnosti sporazuma o zavarovanju terjatve, neveljavnosti na podlagi tega sporazuma vknjižene hipoteke in prepovedi odtujitve in obremenitve ter za izbris navedenih vknjižb v korist prve toženke. Tožbene zahtevke je oprla na trditve, da je pred sklenitvijo izpodbijanega posla in vknjižb, ki so bile izvedene na njegovi podlagi, družba M. d.o.o., katere naslednik je drugi toženec, že razpolagala z nepremičnino, ki je predmet izpodbijanega posla, in sicer v korist tožnice s t.i. »sale-leaseback« poslom. Na podlagi tega posla bi morala tožnica pridobiti lastninsko pravico, zato je ničen pravni posel, s katerim je drugi toženec kasneje ponovno razpolagal z isto nepremičnino. Naknadno je tožnica postavila tudi podredni odškodninski zahtevek zoper toženki za povračilo škode v višini pogodbene vrednosti sale-leaseback posla.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tako primaren kot podredni tožbeni zahtevek. Glede primarnih zahtevkov je presodilo, da prva toženka ni bila v slabi veri in da drugi toženki ni mogoče očitati protipravnega razpolaganja v korist prve toženke. V zvezi s podrednim tožbenim zahtevkom je sodišče presodilo, da je odškodninski zahtevek postavljen povsem pavšalno, brez trditvene podlage glede osnovnih predpostavk odškodninske odgovornosti.

Zoper sodbo je vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov tožnica in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in napadeno sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena prvi toženki in drugemu tožencu, ki nanjo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Glede primarnega tožbenega zahtevka S primarnim tožbenim zahtevkom zahteva tožnica, prvič, ugotovitev ničnosti zavezovalnega pravnega posla (sporazuma o zavarovanju terjatve) in, drugič, izbris vknjižbe hipoteke ter pravice prepovedi odtujitve in obremenitve v zemljiško knjigo v korist prve toženke. Zahtevek je zato treba presojati tako po obligacijskopravnih pravilih (prvi odstavek 103. člena ZOR, ki se v obravnavani zadevi uporablja na podlagi 1060. člena OZ) kot tudi po zemljiškoknjižnih pravilih (243. člena ZZK-1).

Po ustaljenem stališču sodne prakse predstavlja dvojno razpolaganje z nepremičnino nemoralen posel, kar lahko utemeljuje ničnost (prim. pravno mnenje VS z dne 29. 06. 1987, Poročilo VSS 1/87, str. 16 ter sodbo in sklep VSL II Cp 199/2009 z dne 17. 06. 2009). Ključen pogoj za utemeljenost takšnega tožbenega zahtevka pa je nedobrovernost sopogodbenika, v korist katerega je bilo izvedeno drugo razpolaganje, v obravnavani zadevi torej nedobrovernost prve toženke. Ista okoliščina (nedobrovernost pridobitelja) je ključna tudi za utemeljenost zahtevka za izbris po 243. členu ZZK-1, kajti v skladu s tretjim odstavkom 244. člena ZZK-1 zahtevek za izbris izpodbijane vknjižbe ni dovoljen proti dobrovernim osebam.

Tožnica je nedobrovernost prve toženke utemeljevala na dveh sklopih trditev: prvič, da je na predhodno razpolaganje z nepremičnino prvo toženko opozorila notarka, pri kateri se je sklepal izpodbijani posel, in drugič, da bi morala prva toženka zaradi vpisane plombe v korist tožnice že z vpogledom v zemljiško knjigo ugotoviti, da je drugi toženec z nepremičnino pred tem že razpolagal. Da notarka prve toženke ni opozorila na predhodno razpolaganje, nedvoumno izhaja iz njene pisne izjave v spisu (list. št. 88-91). Te ugotovitve sodišča prve stopnje tožnica v pritožbi tudi ne izpodbija. Pač pa se pritožba obširno ukvarja s tem, da bi moralo biti v trenutku sklepanja izpodbijanega prvega posla zaradi plombe vpisane pod Dn. št. 1017/2001 prvi toženki jasno, da je drugi toženec že razpolagal z nepremičnino.

V zvezi s tem očita pritožba sodišču prve stopnje nepopolno in zmotno ugotovljeno dejansko stanje, češ da ni vpogledalo v ZK in spis pod opr. št. Dn 1017/2001. Toda ta očitek ni utemeljen. V spisu se v prilogi C1 nahaja zgodovinski ZK izpisek, iz katerega je razvidno, kako so si sledili vpisi pri sporni nepremičnini, prav tako je spisu priložen celoten ZK spis Dn. št. 1017/2001. Sodišče sicer res v dokaznem sklepu in v sodbi ni navedlo, da je vpogledalo v te listine, vendar to niti ni odločilno, saj že iz listin, ki so jih predložile stranke in katere je sodišče prve stopnje izvedlo v dokaznem postopku, izhaja neutemeljenost navedb tožnice, kar bo obrazloženo v nadaljevanju. Opustitev sodišča prve stopnje, ki v sodbi ni povzelo kot dokaz vpogleda v ZK spis in ZK izpisek, zato na pravilnost odločitve ni mogla vplivati.

Tožnica se v pritožbi sklicuje na vpis plombe pod Dn. št. 1017/2001 in v zvezi s tem zatrjuje, da bi morala prva toženka ob sklenitvi izpodbijanega posla vedeti, da je bila nepremičnina že prodana njej. Vendar iz listine, ki jo je tožnica sama predložila (priloga A4), izhaja, da je ta predlog za vknjižbo lastninske pravice Okrajno sodišče v Trbovljah prejelo dne 28. 05. 2001. Zemljiškoknjižno sodišče je lahko šele po prejemu predloga vpisalo plombo o začetku zemljiškoknjižnega postopka, nikakor ne prej (iz priloge C1 je razvidno, da se je to v obravnavanem primeru zgodilo dne 29.5.2001). Izpodbijani posel med prvo toženko in drugim tožencem pa je bil sklenjen več kot en mesec pred tem, dne 12. 04. 2001 (A11), istega dne je bil tudi vložen ZK predlog za vknjižbo hipoteke in prepovedi odtujitve in obremenitve (C1). Nerazumljive so zato navedbe pritožbe, da bi moralo biti prvi toženki že iz vpogleda v ZK oziroma v plombo Dn. št. 1017/2001 jasno, da je drugi toženec z nepremičnino že razpolagal. Iz zgoraj navedenih listin namreč povsem očitno izhaja, da v trenutku sklenitve izpodbijanega posla plomba tožnice sploh še ni bila vpisana. Iz istega razloga tudi ni jasno, kaj ima pritožnica v mislih, ko pravi, da je prvo toženko na okoliščino predhodne razpolage opozoril referent pri vpogledu v ZK. Če predlog za vpis še ni bil vložen, tudi referent ni mogel o tem obvestiti prvo toženko.

Če pa ima tožnica pri teh pritožbenih navedbah dejansko v mislih vpis plombe pod Dn. št. 1136/2000, ki je bila vpisana v trenutku sklenitve izpodbijanega posla, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil s to plombo vpisan predlog za vpis zaznambe vrstnega reda pridobitve zastavne pravice, zato ta okoliščina ne more utemeljiti sklepa, da je prva toženka vedela oz. bi morala vedeti za sklenitev pogodbe za prenos lastninske pravice v korist tožnice. Prva toženka je pojasnila, da je na podlagi te plombe sklepala na svoj morebitni (če bo zaznamba vpisana in opravičena) slabši vrstni red hipoteke, na kar je bila pripravljena pristati. Daljnosežne posledice, ki jih iz tega želi izpeljati tožnica, da bi morala zaradi te plombe prva toženka raziskati celotno zgodovino poslovanja s sporno nepremičnino, pa niso združljive z načelom zaupanja v zemljiško knjigo.

Ker je torej pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je bila prva toženka ob sklenitvi posla v dobri veri, ni utemeljen tožničin zahtevek za ugotovitev ničnosti pravnega posla niti zahtevek za izbris izpodbijanih vknjižb. Glede podrejenega zahtevka Podrejeni (odškodninski) zahtevek proti prvi toženki ni utemeljen že zaradi gornje ugotovitve, da je bila pri sklepanju posla v dobri veri, torej njeno ravnanje ni bilo protipravno. Pritrditi pa je treba stališču pritožbe, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da ravnanje drugega toženca ni bilo protipravno. Kot že obrazloženo, dvojno razpolaganje z nepremičnino utemeljuje najhujšo sankcijo neveljavnosti pravnega posla (ničnost), zato takšno ravnanje lahko utemeljuje (tudi) odškodninsko odgovornost v razmerju do oškodovane stranke. Ni sprejemljivo stališče, da lahko nekdo dvakrat razpolaga z isto nepremičnino in se nato sklicuje, da za dvojno razpolaganje ni vedel, češ da se na te stvari ni spoznal. Nedvomno bi moral drugi toženec izkazati vsaj tolikšno skrbnost pri svojih poslih, da takšno škodljivo ravnanje prepreči. Vendar pa ta ugotovitev ne vpliva na pravilnost odločitve o zavrnitvi podrejenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno presodilo in tega tožnica v pritožbi niti ne graja, da v utemeljitev podrednega zahtevka tožnica sploh ni ponudila trditvene podlage v zvezi s škodo. Vračilo kupnine za sporno nepremičnino (v tem primeru gre pravzaprav za kondikcijsko in ne odškodninsko obveznost) bi tožnica lahko zahtevala le v primeru, če bi svojo obveznost po pogodbi izpolnila in bi bila pogodba razdrta, česar tožnica ni zatrjevala. Tožnica tudi ni zatrjevala škode v obliki pozitivnega pogodbenega interesa zaradi neizpolnitve pogodbe z drugim tožencem, ki bi praviloma znašala seštevek neplačanih leasing obrokov. Ker je že ob pomanjkanju ene izmed predpostavk odškodninske obveznosti zahtevek neutemeljen, je sodišče odločilo pravilno, ko je zahtevek zavrnilo.

Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodišče neutemeljeno pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške.