Jedro

V sodni praksi je izoblikovano stališče, da je v pravdi zaradi motenja posesti pasivno legitimiran tudi tisti, ki motilno dejanje odobri ali ga dopušča oziroma ima od njega koristi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi najprej dovolilo objektivno spremembo tožbe (I. točka izreka), nato pa ugotovilo, da so tožene stranke motile tožečo stranko v mirni in izključni posesti dela zelenice in gradbene jame na nepremičnini parc. št. 129/19 in parc. št. 129/20, obe k.o. ..., s tem, da so v času med 23. 8. 2017 in 24. 8. 2017 na del zelenice in v izkopano gradbeno jamo nasule odpadni gradbeni material (II. točka izreka), delno pa tožbeni zahtevek v ugotovitvenem delu zavrglo (V. točka izreka). Toženim strankam je naložilo vzpostavitev prejšnjega stanja (III. točka izreka) in jim prepovedalo nadaljnja podobna motilna ravnanja (IV. točka izreka) ter jim naložilo povrnitev stroškov postopka (VI. točka izreka).

2. Proti I., II., III., IV. in VI. točki izreka sklepa se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožujejo tožene stranke. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijani sklep spremeni oziroma razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajajo, da je sodišče prve stopnje ugodilo objektivni spremembi tožbe, tako da se zahtevek za motenje posesti glasi na del zelenice in gradbene jame, ki ležita na nepremičnini parc. št. 129/19 in 129/20, obe k.o. ..., čeprav iz listin v spisu izhaja, da se del zelenice in gradbene jame nahaja izključno na parc. št. 129/19 k.o. ... Tožeča stranka ni dokazala, da je za motenje izvedela 25. 8. 2017. Priča A. K. je izpovedal, da je bilo nasutje izvedeno prve dni avgusta 2017. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno sledilo tožbenim navedbam, da je bilo motilno dejanje storjeno med 23. 8. 2017 in 24. 8. 2017. Brez ustrezne trditvene podlage je zaključilo, da je zasutje gradbene jame z odpadnim materialom iz atrija naročila zakonita zastopnica prve tožene stranke. Atrij, na katerem se je izvajala obnova, je povezan s stavbo G. in ne s stavbo na naslovu K., katere lastniki posameznih delov so tožene stranke, zato ni tožena prava stranka. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do izpovedb druge tožene stranke in zakonite zastopnice tretje tožene stranke. Volje za poseg v posest tožeče stranke niso oblikovale kot skupnost, niti niso kot skupnost naročile ali odobrile motilnega ravnanja, prav tako ni bilo to dejanje opravljeno v njihovo korist. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do ugovora o pomanjkanju ekonomskega interesa. Tega tožeča stranka nima vse od izdaje inšpekcijske odločbe julija 2015. V oktobru 2017 so tožeči stranki podali še preklic soglasij. Pravni interes tožeče stranke ni podan, saj ni imela njihovega soglasja za vzpostavitev gradbene jame, ampak za izvedbo točno določenih drugih del na zemljišču. Tožeča stranka je posest izvajala neskladno s podanimi soglasji in v nasprotju z zakonskimi predpisi, zato ji je bila izdana inšpekcijska odločba in na njeni podlagi sklep o izvršbi.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica zatrjuje motilno dejanje tožencev zaradi nasutja dela zelenice in gradbene jame na tem delu zelenice, ki leži na parcelah 129/19 in 129/20, obe k.o. ..., s čimer so ji onemogočili uporabo tega dela zelenice in gradbene jame, ki sta bili dotlej v njeni izključni in mirni posesti. Toženci so podali ugovor pomanjkanja pasivne legitimacije ter ekonomskega in pravnega interesa za tožbo. V pritožbi poleg navedenih ugovorov vztrajajo, da tožba ni pravočasno vložena.

6. Ker je med postopkom prišlo do parcelacije nepremičnine parc. št. 129/13 k.o. ..., na kateri se je prvotno nahajal obravnavani del zelenice z gradbeno jamo, je tožnica objektivno spremenila tožbo zgolj v tem, da je navedeno parcelo nadomestila z novonastalima parcelama št. 129/19 in 129/20, obe k.o. ... Sama lokacija zatrjevanih motilnih ravnanj tožencev med strankama očitno ni sporna. Toženci objektivni spremembi tožbe niso nasprotovali oziroma so se z njo strinjali (drugi toženec je na naroku 4. 4. 2019 izrecno navedel, da ne vidi ovir za objektivno spremembo tožbe in ji ne nasprotuje). Da se zelenica in gradbena jama nahajata izključno na parceli št. 129/19, k.o. ..., toženci v postopku niso ugovarjali. Njihove pritožbene navedbe so zato v tem delu ne le neutemeljene, ampak tudi prepozne.

7. Po 32. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ) je sodno varstvo pred motenjem posesti mogoče zahtevati v tridesetih dneh od dneva, ko je posestnik zvedel za motenje in storilca, najpozneje pa v enem letu od dneva, ko je motenje nastalo. Pri presoji subjektivnega roka za vložitev tožbe zaradi motenja posesti je ključna okoliščina, kdaj se je posestnik seznanil z motenjem in storilcem in ne, kdaj je do motilnega dejanja dejansko prišlo. V obravnavanem primeru je po izvedenem dokaznem postopku ugotovljeno, da je tožnica za motenje in storilca izvedela 25. 8. 2017 oziroma konec avgusta 2017. A. K. je zaslišan kot priča potrdil, da ga je v zvezi z zasutjem gradbene jame zastopnik tožnice poklical po telefonu konec avgusta 2017, ko je zaključeval z adaptacijo atrija v sosednji stavbi (pri tem so bili po navedbah priče zadnji termini adaptacije 24., 25., 26. in 31. avgusta 2017). Takrat je zastopnika tožnice seznanil s tem, kdo je naročil zasutje dela zelenice in gradbene jame. Ker je tožnica tožbo vložila 22. 9. 2017, je ta pravočasna, nasprotne trditve tožencev pa neutemeljene.

8. Ugovor pomanjkanja pasivne legitimacije tožencev je neutemeljen. V sodni praksi je izoblikovano stališče, da je v pravdi zaradi motenja posesti pasivno legitimiran tudi tisti, ki motilno dejanje odobri ali ga dopušča oziroma ima od njega koristi.1 Toženci so zasutje dela zelenice in gradbene jame z odpadnim gradbenim materialom iz atrija izrecno naročili oziroma odobrili. Kot solastniki zemljišča, na katerem sta zelenica in gradbena jama, bi zasutje lahko sanirali ali se vsaj na pozive tožnice za ureditev razmer ustrezno odzvali, pa se niso (priloge A16 do A18 spisa). S tem so nedvomno posegli v obstoječe posestno stanje. Pravni red v pravnih razmerjih, kamor sodi tudi posest, namreč ne dovoljuje samovoljnih sprememb, saj se na tak način zagotavlja pravna varnost in preprečuje nered. Pritrditi je sicer treba pritožbenemu stališču, da navedbe pravdnih strank in izvedeni dokazi ne dajejo podlage za zaključek, da naj bi bilo motenje posesti posledica volje tožencev kot skupnosti etažnih lastnikov. Četudi parceli 129/19 in 129/20, obe k.o. ..., predstavljata splošni skupni del stavbe v etažni lastnini toženih strank, bi toženci kot skupnost nastopali le, če bi voljo za poseg v posest tožnice oblikovali kot skupnost (z veljavno sprejetim sklepom etažnih lastnikov, ki učinkuje v korist vseh etažnih lastnikov oziroma zavezuje vse etažne lastnike). Trditev v tej smeri tožnica ni podala, toženci pa so sprejetje morebitnega sklepa etažnih lastnikov ves čas zanikali. To posledično pomeni, da tudi niso enotni (nujni) sosporniki.2 Glede prvega toženca in tretje toženke, ki na tožbo nista odgovorila, bi moralo sodišče prve stopnje zato ugotavljati izpolnitev pogojev za izdajo zamudne sodbe. Da je tožence zmotno obravnavalo kot enotne sospornike, na pravilnost odločitve ne vpliva, saj je za vsakega izmed njih posebej navedlo razloge, ki utemeljujejo njihovo pasivno legitimacijo. Izpodbijani sklep o tem vsebuje izčrpno in jasno argumentirano dokazno oceno, skladno z določbo 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema.

9. Glede obstoja ekonomskega interesa tožnice se je sodišče prve stopnje opredelilo v 17. točki obrazložitve. Pravilno je pojasnilo, da odločba Inšpektorata RS za okolje in prostor (priloga B2 spisa) in sklep o dovolitvi izvršbe (priloga B3 spisa) tožeči stranki ne nalagata zasutja gradbene jame, temveč (zgolj) odstranitev armiranobetonskega opornega zidu na severovzhodnem in jugovzhodnem delu zemljišča. Konkretna dokumenta tožnice zato nista ovirala, da je gradbeno jamo urejala v skladu s soglasji (priloge A12 do A14 spisa), ki so ji jih podali toženci. Ti so soglašali s sanacijo in adaptacijo vkopane cisterne na zelenici in ureditvijo zelenice v teraso. Glede na to, da je bila cisterna, katere sanacijo je na spornem delu zelenice izvajala tožnica, vkopana v zemljo, je življenjsko logično, da je bilo pri tem potrebno opraviti njen izkop. Soglasja tožencev tako obsegajo tudi gradbeno jamo. Toženci so res kasneje (konec oktobra 2017) soglasja tožnici preklicali, kar pa na odločitev v tej zadevi nima vpliva. V trenutku motenja je imela tožnica posest nad delom zelenice z gradbeno jamo in veljavna soglasja tožencev, s tem pa tudi ekonomski in pravni interes za posestno varstvo.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožene stranke niso upravičene do povračila svojih pritožbenih stroškov, saj s pritožbo niso uspele (prvi odstavek 154. člena ZPP), odgovor tožeče stranke, ki ni pripomogel k vsebinski presoji pritožbenega sodišča, pa za odločitev v zadevi ni bil potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Prim. odločbe VSL II Cp 2536/2016, II Cp 810/2018 in I Cp 310/2019. 2 Prim. sklep VSL II Cp 2072/2012.