Jedro

Predlog za vrnitev v prejšnje stanje je dovoljeno obravnavati (čl. 121/1 ZPP), če je podana procesna predpostavka, da je stranka zamudila narok ali rok za kakšno pravdno dejanje in je zaradi te zamude izgubila pravico opraviti to dejanje (čl. 117/1 ZPP). Obstoj prekluzije je potrebno ugotavljati za vsako zamujeno procesno dejanje in za vsak pravdni postopek posebej. Če zaradi zamude naroka ali roka stranka ni izgubila možnosti, da v kasnejši fazi postopka opravi zamujeno procesno dejanje, predlog za vrnitev v prejšnje stanje ni dovoljen. Navedeno velja v obravnavanem primeru za odgovor na tožbo in za predlaganje dokazov, saj lahko obe pravdni dejanji stranka, ki je zamudila narok za glavno obravnavo, opravi v obliki navedbe novih dejstev in novih dokazov tudi v pritožbi (čl. 352/1 ZPP).

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdita sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je s sklepom zaradi motenja posesti z dne 23.2.1994 ugotovilo, da je toženec motil tožnico v neposredni posesti nepremičnine in sicer funkcionalnega zemljišča k stanovanjski hiši B., stoječe na parc. št. 8 k.o. B. s tem, da je dne 5.9.1993 s severne strani hiše oziroma s 40 cm širokega in 11,90 m dolgega zemljišča ob njej odstranil tam zloženi material. Sodišče je tožencu prepovedalo take ali podobne bodoče posege v tožničino posest in tožencu naložilo povrnitev stroškov tožeče stranke v znesku 8.520,00 SIT.

Toženec je zaradi odsotnosti na glavni obravnavi predlagal vrnitev v prejšnje stanje, istočasno pa je vložil pritožbo proti sklepu o motenju posesti. V pritožbi navaja, da je prvostopno sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker toženi stranki ni bila dana možnost sodelovati v postopku. Razlogi o odločilnih dejstvih so nejasni, zahtevek tožeče stranke o odstranitvi nekega materiala pa ne navede, za kakšen material naj bi šlo in v kakšnem obsegu. Sicer pa dejansko tožeča stranka posega v dejansko posest in v lastnino tožene stranke. Tako se je tudi material, na katerega se pavšalno sklicuje tožeča stranka, nahajal na parceli v lasti in izključni posesti tožene stranke. Šlo je za nekaj razpadajočega materiala, ki bi ga tožeča stranka lahko odstranila sama. Toženec je dal samo posuti pesek po svoji parceli in so delavci sami odstranili odpadni material, sicer last tožeče stranke. Tožena stranka ni sodelovala, v zvezi s tem pa bi bilo treba zaslišati pričo P.M. Prvostopno sodišče je predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrglo, ker ni dovoljen, saj zaradi zamude naroka tožena stranka ni izgubila pravice opraviti kakšno pravdno dejanje. Svoje dejanske navedbe in dokaze je namreč tožena stranka lahko predlagala v pritožbi, kar je tudi storila.

Proti sklepu o zavrženju predloga se pritožuje tožena stranka in uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz čl. 353/1 ZPP. V pritožbi navaja, da bi lahko prvostopno sodišče predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrglo samo, v kolikor bi bil vložen prepozno. Sicer pa bi moralo razpisati narok. Dejstvo je, da je tožena stranka zamudila narok iz opravičenih razlogov (bolezen) in s tem zamudila možnost, da bi podala odgovor na tožbo in predlagala izvedbo potrebnih dokazov. S tem je bila prekludirana, zato bi moralo prvostopno sodišče vsebinsko odločati o predlogu tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje.

Pritožbeno sodišče je najprej obravnavalo pritožbo zoper sklep o zavrženju predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Ker je ugotovilo, da pritožba ni utemeljena, je obravnavalo tudi pritožbo proti sklepu o motenju posesti. Tudi ta pritožba ni utemeljena.

Predlog za vrnitev v prejšnje stanje je dovoljeno obravnavati (čl. 121/1 ZPP), če je podana procesna predpostavka, da je stranka zamudila narok ali rok za kakšno pravdno dejanje in je zaradi te zamude izgubila pravico opraviti to dejanje (čl. 117/1 ZPP). Obstoj prekluzije je potrebno ugotavljati za vsako zamujeno procesno dejanje in za vsak pravdni postopek posebej. Če zaradi zamude naroka ali roka stranka ni izgubila možnosti, da v kasnejši fazi postopka opravi zamujeno procesno dejanje, predlog za vrnitev v prejšnje stanje ni dovoljen. Navedeno velja v obravnavanem primeru za odgovor na tožbo in za predlaganje dokazov, saj lahko obe pravdni dejanji stranka, ki je zamudila narok za glavno obravnavo, opravi v obliki navedbe novih dejstev in novih dokazov tudi v pritožbi (čl. 352/1 ZPP). Navedeno pravilno ugotavlja prvostopno sodišče v svojem sklepu z dne 14.4.1994, s katerim je predlog za vrnitev v prejšnje stanje kot nedovoljen zavrglo. Nasprotne pritožbene navedbe, da je bila tožena stranka zaradi odsotnosti na naroku prekludirana, torej niso točne, sicer pa je tožena stranka v kasnejši fazi postopka, torej v pritožbenem postopku, dejansko tudi opravila zamujeni dejanji. V pritožbi je navajala nova dejstva in predlagala nove dokaze. Ker torej ni bilo pogojev za vrnitev v prejšnje stanje iz čl. 117/1 ZPP, je bila pravilna presoja prvostopnega sodišča o tem, da predlog za vrnitev v prejšnje stanje ni dovoljen ter je bil v skladu z določbami čl. 121/1 ZPP predlog pravilno zavržen. Pritožbeno sodišče torej ugotavlja, da ni podan nobeden izmed uveljavljanih pritožbenih razlogov v pritožbi tožene stranke proti sklepu z dne 14.4.1994, zato je to pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

Glede na gornjo odločitev je pritožbeno sodišče obravnavalo tudi pritožbo tožene stranke proti sklepu o motenju posesti z dne 23.2.1994. Prvostopno sodišče je v tem sklepu ugotovilo tožničino posest materiala ob robu njene stanovanjske hiše in toženčevo odstranitev tega materiala, zaradi česar je tožencu prepovedalo v to posest posegati. Tožena stranka je zatrjevala kršitev določb pravdnega postopka, češ da naj bi toženec ne imel možnosti sodelovanja v postopku. Te trditve ni mogoče sprejeti, kajti toženec je bil na obravnavo dne 23.2.1994 pravilno vabljen, vendar se je ni udeležil in se tudi ni opravičil. Šele naknadno je kot razlog odsotnosti navedel zdravniški pregled na dan obravanave. Glede na to, da ni bilo pravočasnega toženčevega opravičila, čeprav zanj ni bilo nobenih ovir, pritožbeno sodišče ne ugotavlja nikakršnega nezakonitega postopanja prvostopnega sodišča, ki bi tožencu odvzelo možnost obravnavanja. Možnost navajanja novih dejstev in dokazov pa tožencu tudi ni bila odvzeta, kot je bilo že navedeno, saj je oboje lahko storil v pritožbi.

Pritožbena trditev, češ da izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti ne drži, saj so tako izrek sklepa kot tudi razlogi, razumljivi in med seboj skladni, navedeni pa so tudi razlogi o vseh odločilnih dejstvih. V tej pravdi so to okoliščine v zvezi z zadnjim stanjem posesti in nastalim motenjem (čl. 70 - 79 ZTLR). Prvostopno sodišče je zanesljivo ugotovilo, da je imela tožnica na ozkem pasu na severni strani svoje stanovanjske hiše zložen različen material, ki ga je toženec odstranil. V pritožbi toženec obstoju tega materiala ne oporeka in prav tako ne zanika, da je bil ta material odstranjen.

Trdi le, da ga ni odstranil sam, temveč delavci, ki so na njegovi parceli posuli pesek. Po presoji pritožbenega sodišča gre za nerelevantno okoliščino, ker so delavci delali po toženčevem navodilu in v njegovem interesu, za motenje posesti pa ni nujno, da dejanje neposredno stori toženec, ampak ga lahko stori tudi nekdo drug po njegovem naročilu ali v njegovem interesu. Prav za to pa je šlo tudi v toženčevem primeru, torej je toženčev ugovor pasivne legitimacije neutemeljen. V kolikor pa toženec trdi, da tožnica ni bila motena v njeni posesti, temu ni slediti, saj je šlo za odstranitev njenega materiala, ki ga je sama zložila ob svoji hiši in iz njene izpovedi izhaja, da ga je imela v svoji posesti. Odstranitev tega materiala je zato predstavljala poseg v tožničino posest. Pri tem ni pomembno podrobno opisati materiala, ki je bil odstranjen, ker je glede na zahtevek, kakršnega je postavila tožeča stranka, nerelevantno število in velikost desk in podobnega materiala, ki ga je toženec dal odstraniti. Šlo je pač za poseg proti določenim tožničinim stvarem, ki jih je imela na določenem zemljišču, torej za nedovoljen poseg v obstoječe posestno stanje. Tako posestno stanje ima pravico posestnik ščititi, ne glede na kvaliteto ali nekvaliteto materiala. Zato so pritožbene trditve s tem v zvezi nerelevantne, kar velja tudi glede trditev, da se tožnica rada pravda in da je tožnica dejansko posegla v posest in v lastnino tožene stranke. Ne posestne in ne lastninske pravde toženec ni sprožil, zato tovrstnih trditev ni mogoče obravnavati. V zvezi s samim dejanskim stanjem pa glede na pritožbene navedbe toženca dejansko ni nobenih pravno pomembnih spornih dejstev, tako da niti zaslišanje priče P.M., ki ga toženec predlaga, niti ogled nista potrebna, ker ne bi mogla pripeljati do nikakršnih zato zadevo relevantnih novih dejstev. Pritožbeno sodišče zato zaključuje, da ni podan nobeden izmed uveljavljanih pritožbenih razlogov, tako da je pritožba neutemeljena, izpodbijani sklep o motenju posesti pa dejansko in materialnopravno pravilen. Zato je bilo treba tudi to pritožbo zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (čl. 380 tč. 2 ZPP).