Jedro

Glede na to, da je tožnik vložil tožbo priporočeno po pošti več kot 30 dni od dneva, ko je izvedel o prenehanju delovnega razmerja oziroma, da ga je tožena stranka odjavila za zavarovanj, je tožbo vložil prepozno. Zato je sodišče tožnikovo tožbo pravilno kot prepozno zavrglo na podlagi določil 274. člena ZPP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče je izdalo sodbo in sklep, s katerima je odločilo: ""I. Tožba se zavrže v delu tožbenega zahtevka, ki se glasi: "Tožena stranka je dolžna razveljaviti odpoved pogodbe o zaposlitvi, dolžna je v delovno knjižico vpisati delovno dobo za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do 11. 9. 2017 in mu obračunati plačo v skladu s pogodbo o zaposlitvi od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, odvesti davke in prispevke in izplačati mesečno neto plačo v višini 1.200,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 9. 2017 dalje do plačila, vse v 15 dneh."

II.

◦ Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati zakonske zamudne obresti od zneska 88,00 EUR od 19. 7. 2017 do 3. 10. 2017, v roku 15 dni.

◦ Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati zakonske zamudne obresti od zneska 28,00 EUR od 19. 8. 2017 do 3. 10. 2017, v roku 15 dni.

◦ Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati zakonske zamudne obresti od zneska 394,43 EUR od 2. 7. 2017 do 3. 10. 2017, v roku 15 dni.

III. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: "1.Tožena stranka je dolžna izplačati razliko neizplačane plače in dodatek k plači za mesec junij 2017 v višini 830,75 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 19. 7. 2017 dalje do plačila ter stroške v znesku 88,00 EUR, vse v 15 dneh.

2. Tožena stranka je dolžna izplačati razliko neizplačane plače in dodatek k plači za mesec julij 2017 v višini 745,40 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 19. 8. 2017 dalje do plačila ter stroške v znesku 28,00 EUR, vse v 15 dneh. 3. Tožena stranka je dolžna izplačati tožeči stranki regres za letni dopust za leto 2017 v znesku 804,96 EUR bruto.

4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izplačati odpravnino v višini 960,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 9. 2017 dalje do plačila."

IV. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 471,23 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.""

2. Tožnik vlaga pritožbo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da tožniku v celoti ugodi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka, podrejeno pa, da sodbo in sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu voznik, pri čemer je dne 11. 9. 2017 s strani Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje prejel vabilo, da se dne 26. 9. 2017 zglasi na Uradu na delo. Istega dne se je tudi zglasil na Inšpektoratu za delo RS in podal prijavo zoper toženo stranko, zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pri čemer je pojasnil, da ni prejel kakršnekoli odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je bil z dnem 12. 7. 2017 v bolniškem staležu vse do 31. 7. 2017, o čemer je pravočasno obvestil toženo stranko. Tožnik je za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi izvedel dne 11. 9. 2017, tožbo pa je zoper toženo stranko vložil na podlagi določbe tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 dne 29. 9. 2017. Tožnik je 12. 7. 2017 še opravljal delo, kar je razvidno iz potnega naloga za prevoz oseb serija k št. .... Tožena stranka je bila tudi osebno seznanjena, da je tožnikovo zdravstveno stanje slabo. Sodišče je zmotno interpretiralo določbo tretjega odstavka 200. člena ZDR-1. Sodišče je zmotno ugotovilo, da je bila tožniku izplačana plača v sorazmerju z delovnimi dnevi v mesecu glede na pogodbeno dogovorjeno osnovo. Tožena stranka je tožniku za junij izplačala plačo v višini 583,25 EUR, izplačilo torej ni skladno s pogodbenimi obveznostmi oziroma skladno z določili 44. člena ZDR-1. Tožena stranka poleg osnovne plače izplačuje tožniku plačo skladno z zakonom in kolektivno pogodbo, pri čemer tožnik opravlja delo prevoz oseb v tujino. Tožniku pripadajo tudi dnevnice na podlagi določil petega odstavka 44. člena Kolektivne pogodbe za cestni potniški promet Slovenije (Ur. l. RS, št. 35/2009). Prav tako pa tožniku pripadajo tudi dodatki skladno z določili 40. člena KP.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 350. člena v povezavi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, odločitev je prav tako glede na ugotovljeno dejansko stanje materialnopravno pravilna.

5. Tožnik je bil v delovnem razmerju s toženo stranko na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 8. 2013 na delovnem mestu voznik. Sodišče je pravilno zavrglo tožbo v delu, s katerim je tožnik zahteval razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter posledično reintegracijo in reparacijo, na podlagi določil tretjega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj. - ZDR-1), ki določa, da ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, lahko delavec zahteva v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice, pred pristojnim sodiščem. Tožnik v pritožbi navaja, da je tožbo vložil pravočasno, saj jo je vložil 29. 9. 2017, pri čemer odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni prejel, pač pa je izvedel za odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma prenehanje delovnega razmerja po tem, ko je bil vabljen na Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje, kjer se je dne 26. 9. 2017 tudi zglasil. Tožnik je v postopku navajal, da ga je tožena stranka odjavila iz zavarovanj z dnem 11. 7. 2017, kar je sodišče ugotovilo tudi z vpogledom v register ZZZS, kjer je 11. 7. 2017 naveden kot zadnji dan tožnikove zaposlitve pri toženi stranki.

6. Glede na podane pritožbene ugovore je pritožbeno sodišče vpogledalo v zapisnik o pripravljalnem in prvem naroku za glavno obravnavo z dne 15. 5. 2018 in ugotovilo, da je tožnik na vprašanje predsednice senata, kdaj je izvedel, da ga je tožena stranka odjavila iz zavarovanj, povedal, da je bilo to dne 19. 7. 2017, pri čemer mu je delavec, s katerim sta vozila skupaj, povedal, da je odjavljen že od 13. oziroma 14. 7. 2017, ko ga je delodajalec odjavil iz zavarovanj. Tožnik je izrecno zatrdil, da je to "sigurno izvedel že v mesecu juliju". Tožnik je zatrjeval, da je za domnevno izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi izvedel kasneje, ker mu dejansko ni bila nikoli vročena. Kot je izrecno poudarilo sodišče v obrazložitvi, je tožnik na naroku odločno zatrjeval, da je za odjavo iz zavarovanj zagotovo izvedel že v mesecu juliju 2017, pri čemer je sodišče svojo odločitev sprejelo v okviru trditvene podlage tožnika. Glede na to, da je tožnik vložil tožbo priporočeno po pošti dne 29. 9. 2017, to je več kot 30 dni od dneva, ko je izvedel o prenehanju delovnega razmerja oziroma da ga je tožena stranka odjavila za zavarovanj, je tožbo vložil prepozno. Zato je sodišče tožnikovo tožbo pravilno kot prepozno zavrglo na podlagi določil 274. člena ZPP.

7. Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati razliko neizplačane plače in dodatek k plači za mesec junij 2017 v višini 830,75 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 19. 7. 2017 dalje do plačila ter stroške v znesku 88,00 EUR. Prav tako je tožnik zahteval izplačilo razlike neizplačane plače in dodatek k plači za mesec junij 2017 v višini 745,40 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 19. 8. 2017 dalje do plačila ter stroške v znesku 28,00 EUR. Tožniku je bila izplačana plača za mesec junij 2017 neto 583,25 EUR, z julij 2017 pa 213,98 EUR. Za mesec junij je tožnik zatrjeval, da bi moral prejeti še 487,00 EUR plače neto in 78,00 EUR kot stroške prehrane in prevoza na delo. Med strankama ni bilo sporno, da je tožena stranka tožniku izplačala za mesec junij minimalno osnovno plačo, torej plačo v skladu s pogodbo o zaposlitvi, prav tako pa sorazmerni del plače za mesec julij. Kot je pravilno štelo sodišče, v skladu s panožno kolektivno pogodbo pripadajo delavcu tudi dodatki, vendar se dodatki določijo za posebne pogoje dela (126. člen, 127. člen in 128. člen ZDR-1), vendar tožnik niti ni zatrjeval, niti v postopku dokazal, da bi delo opravljal v manj ugodnem delovnem času oziroma da je opravljal določeno število nadur ali delal v nedeljo. Tako je šlo za pavšalne tožnikove navedbe, ki jih sodišče niti ni moglo preizkusiti in je tako tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

8. Glede povračila stroškov za prevoz na delo je tožena stranka pojasnila, da je imel tožnik kombi, ki je bil last delodajalca, v stalni uporabi, kar tožnik niti ni prerekal. Tako tožniku ne pripada prevoz na delo, glede česar pa sicer tudi ni specificiral tožbenega zahtevka. Glede povračila stroškov za prehrano za meseca junij in julij 2017 je tožena stranka dokazala, da je tožniku stroške plačala naknadno in sicer v skupni višini 116,00 EUR. Skladno s Kolektivno pogodbo za cestni potniški promet Slovenije je sodišče ugotovilo, da je bilo nadomestilo za prehrano med delom pravilno obračunano v znesku 4,00 EUR (29 x 4,00 EUR = 116,00 EUR). Glede izplačila regresa za letni dopust je tožena stranka tožniku pravilno obračunala neto razliko v višini 394,43 EUR. Ker je tožena stranka tožniku plačala stroške prehrane med delom, tožnik tudi ni upravičen do sicer le pavšalno zatrjevanih dnevnic, za katere ni niti navedel, kdaj naj bi bil upravičen do dnevnic.

9. Glede izplačila regresa za letni dopust za leto 2017 v znesku 804,96 EUR bruto je sodišče pravilno obrazložilo, da ker je tožnik upravičen le do izrabe sorazmernega dela letnega dopusta, ima torej pravico le do sorazmernega dela regresa skladno z določili 4. odstavka 131. člena ZDR-1. Glede na to, da je znašala minimalna plača v letu 2017 804,96 EUR in je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki šest mesecev, je upravičen do sorazmernega dela regresa za letni dopust v znesku 402,48 EUR.

10. Tožnik je zahteval tudi plačilo odpravnine na podlagi 108. člena ZDR-1. Delavcu pripada odpravnina le v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali iz razloga nesposobnosti, v stečajnem postopku, postopku prisilne poravnave, ob upokojitvi, v primeru pogodbe o zaposlitvi za določen čas, v primeru poskusnega dela in v primeru izredne odpovedi delavca, pri čemer je tožniku prenehala pogodba o zaposlitvi iz krivdnega razloga, torej mu odpravnina ne pripada.

11. Glede na navedeno je sodišče pravilno odločilo o stroških postopka upoštevaje, pri tem vrednost denarnih zahtevkov in odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 471,23 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka daje do plačila.