Jedro

Tožena stranka je morala izdati izpodbijana sklepa zaradi upoštevanja določb ZSPJS, ki predpisujejo ravnanje delodajalca v primeru nezakonito določene plače. Če je namreč ugotovljeno, da je plača v pogodbi o zaposlitvi javnega uslužbenca, odločbi ali sklepu določena v nasprotju s 3. odstavkom 3. člena ZSPJS (torej v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami), mora delodajalec glede na določbo 1. odstavka 3.a člena ZSPJS nemudoma pisno obvestiti prizadetega javnega uslužbenca in obrazložiti svoje ugotovitve in mu izročiti pisni predlog ustreznega aneksa k pogodbi o zaposlitvi, odločbo oziroma sklep, s katerim se odpravijo neskladnosti. Če je plača javnega uslužbenca v pogodbi o zaposlitvi, odločbi ali sklepu določena v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami, se skladno s 5. odstavkom 3. člena ZSPJS uporabijo določbe zakonov, predpisov in drugih aktov, izdanih na njihovi podlagi ter kolektivnih pogodb. V konkretnem primeru je morala tožena stranka namesto 5. člena Aneksa št. 4 k pogodbi o zaposlitvi upoštevati 19. člen ZSPJS. Zato sta izpodbijana sklepa zakonita, posledično je pravilna tudi zavrnitev zahtevka iz naslova razlike v plači med 42. in 44. plačnim razredom za čas od 1. 4. 2009 dalje.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep o določitvi vrednosti spornega predmeta delno spremeni tako, da se vrednost 13.271,46 EUR zniža na 6.924,24 EUR, sodba pa se glede odločitve o stroških postopka delno spremeni tako, da se znesek 937,50 EUR zniža na 627,50 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdita nespremenjeni del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

III. Tožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek: da se odpravi sklep št. ... z dne 26. 11. 2014, sklep št. … z dne 16. 9. 2014 pa se spremeni tako, da se tožniku mesečna plača od 1. 4. 2009 dalje določi tako, da se uvrsti v 44. plačni razred, tožena stranka pa je dolžna tožniku za čas od 1. 4. 2009 dalje obračunati bruto razliko v plači, in sicer med plačo z upoštevanjem 42. plačnega razreda in plačo z upoštevanjem 44. plačnega razreda, skupaj z dodatki, odvesti pripadajoče davke in prispevke in mu izplačati neto razliko v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. v mesecu za plačo preteklega meseca. Odločilo je še, da tožnik krije sam svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti stroške postopka v znesku 937,50 EUR, v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper sodbo in sklep z dne 1. 6. 2015(1) se pritožuje tožnik zaradi bistvenih kršitev postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP in po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče zavzelo napačno stališče o tem, da v spornem primeru ni dopustno upoštevati 19. člena ZSPJS, ki je veljal v času izdaje sklepa o izbiri tožnika, ampak 19. člen ZSPJS, ki je veljal v času premestitve. Ne strinja se, da niso bili podani pogoji za uvrstitev v višji plačni razred (utemeljeni razlogi) in da bi moralo biti pridobljeno soglasje Vlade RS. Navaja, da so razlogi sodbe med seboj v nasprotju, ugotovitve sodišča protispisne in v nasprotju z izvedenimi dokazi. Uveljavlja kršitev postopka, ker sodišče ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagal, in to ne le v smeri dokazovanja utemeljenosti razlogov premestitve, ampak tudi glede pridobivanja soglasja Vlade RS. Sodišče bi z zaslišanjem tožnika in zakonitega zastopnika tožene stranke glede okoliščin iz časa, ko je prišlo do odločitve, da se tožnik zaposli pri toženi stranki, lahko ugotovilo, kakšni so bili dogovori med njima, zlasti glede višine plače. Sicer pa naj bi že iz listin v spisu izhajalo, da je bila med tožnikom in takratnim zakonitim zastopnikom tožene stranke izrecno dogovorjena plača in vsi pogoji zaposlitve. Z njunim zaslišanjem bi se tudi ugotovilo, kakšni utemeljeni razlogi so obstajali za prihod tožnika k toženi stranki v delovno razmerje, pa tudi, zakaj ni bilo pridobljeno soglasje Vlade RS, ki je bilo kasneje formalno sicer potrebno. Tožnik ni bil dolžan pridobiti soglasja, tožena stranka ni dokazala, da ga je poskušala pridobiti. Očitno je sodišče to spregledalo in tudi o tem bi vedela izpovedati priča A.A.. Iz sodbe ni razvidno, kako je sodišče ugotovilo, da utemeljen razlog ni obstajal. Zaradi potreb tožene stranke in na podlagi izrecnega dogovora s takratnim zakonitim zastopnikom se je tožnik dogovoril za plačo z upoštevanjem 44. plačnega razreda in le ob takih pogojih je bil pripravljen priti k toženi stranki. Ta je tožnika nujno potrebovala in je pristala na njegove pogoje. Tožnik se je prijavil kot edini kandidat, ki je izpolnjeval pogoje in je svoj prihod pogojeval s plačo - z dvema plačnima razredoma več od izhodiščne plače, na kar je tožena stranka pristala in plačo določila z aneksom št. 2. Ta aneks je bil sklenjen pred spremembo 19. člena ZSPJS, ki je višjo plačo pogojeval s soglasjem vlade. Stroški so odmerjeni v nasprotju z odvetniško tarifo, saj je predmet zahtevka razveljavitev sklepov. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi oziroma, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je v skladu s 1. odstavkom 350. člena ZPP in 1. odstavkom 366. člena ZPP preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa je pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo presojanih postopkovnih kršitev. Glede odločitve o glavni stvari je pravilno uporabilo materialno pravo in tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, do zmotne uporabe materialnega prava pa je prišlo v zvezi z določitvijo vrednosti spornega predmeta, kar je imelo za posledico previsoko odmero stroškov postopka, ki jih je tožnik dolžan povrniti toženi stranki. Zato je navedeno predmet spremenjene odločitve s strani pritožbenega sodišča. 5. Pritožba neutemeljeno uveljavlja kršitev 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi sodbe si med seboj ne nasprotujejo, sodba nima tovrstnih pomanjkljivosti, ki bi onemogočale njen preizkus. Prav tako ne drži, da bi bile ugotovitve sodišča prve stopnje protispisne in v nasprotju z izvedenimi dokazi, s tem da slednji očitek bolj kot na kršitev postopka kaže v smer uveljavljanja zmotne dokazne ocene, glede česar pa pritožba prav tako ni utemeljena. Nadalje pritožba neutemeljeno uveljavlja kršitev postopka, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo tožnika in priče A.A., takratnega zakonitega zastopnika tožene stranke, s tem da se tudi ta pritožbeni očitek po vsebini nanaša bolj na pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Kot navaja tožnik v pritožbi, je navedena dokazna predloga podal glede dokazovanja utemeljenosti razlogov premestitve in okoliščin pridobivanja soglasja Vlade RS. Vendar pa iz sodbe sodišča prve stopnje, ki je utemeljeno zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje tožnika in navedene priče, pravilno izhaja, da je v sporu ključno pravno vprašanje glede uporabe določila 19. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.), ne pa dejanska vprašanja, pri katerih tožnik vztraja tudi v pritožbi. Neutemeljeno se zavzema za raziskovanje okoliščin, v katerih je prišlo do njegove zaposlitve pri toženi stranki, pri čemer izpostavlja predvsem vprašanje, kakšni so bili dogovori glede plače med tožnikom in omenjeno pričo, s kakšno plačo je tožnik pogojeval svojo zaposlitev pri toženi stranki, na kakšne pogoje je pristala tožena stranka, ki naj bi tudi sama imela nujno potrebo po njegovi zaposlitvi, pri čemer pa ni poskrbela za pridobitev soglasja Vlade RS za določitev višje plače. Bolj kot vprašanje, zakaj tožena stranka tega ni uredila, je odločilno dejstvo, da soglasje ni bilo pridobljeno, kar je imelo za posledico izdajo izpodbijanih odločb. 6. Sodišče prve stopnje je poleg navedenega dejstva ugotovilo še, da je tožnik 13. 4. 2006 sklenil pogodbo o zaposlitvi z RS, Ministrstvo za okolje in prostor, Inšpektorat RS B., od 4. 5. 2006 dalje za delovno mesto gradbeni inšpektor v nazivu inšpektor III in z uvrstitvijo v osnovni količnik 4,40. Na podlagi internega natečaja tožene stranke RS, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, Inšpektorat RS C. je bil s sklepom z dne 26. 5. 2008 izbran na delovno mesto inšpektorja, ki se opravlja v nazivu inšpektor I. Nato je bil 11. 7. 2008 sklenjen tripartitni Aneks št. 2 k prej omenjeni pogodbi med tožnikom in navedenima inšpektoratoma, na podlagi katerega je bil s 1. 9. 2008 premeščen k toženi stranki in s katerim mu je bil za novo delovno mesto določen količnik osnovne plače v višini 5.30 in napredovalni količnik 6.00. Zaradi prehoda na nov plačni sistem je bil tožniku (še za prejšnje delovno mesto) 1. 8. 2008 izdan Aneks št. 3 k pogodbi o zaposlitvi, s katerim je bila opravljena prevedba in določena plača v višini 36. plačnega razreda. Zaradi premestitve na delovno mesto inšpektor (od 1. 9. 2008 dalje) je bil med strankama 4. 8. 2008 sklenjen Aneks št. 4, s katerim je bila opravljena prevedba novega delovnega mesta in bila določena plača v višini 42. plačnega razreda. Dne 14. 5. 2012 je bil med strankama sklenjen Aneks št. 6, da je tožnik s 15. 3. 2011 izpolnil pogoje za izjemno napredovanje in mu je bila s 1. 4. 2012 določena plača v višini 44. plačnega razreda. Dne 16. 9. 2014 pa je tožena stranka izdala sklep, da tožnik s 1. 4. 2009 izpolnjuje pogoje za napredovanje za dva plačna razreda in se mu določi plača v višini 42. plačnega razreda. Zoper ta sklep se je pritožil in Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja je s sklepom z dne 26. 11. 2014 pritožbo zavrnila.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila tožniku ob premestitvi k toženi stranki 1. 9. 2008 napačno določena osnovna plača, ker bi moral biti takrat uvrščen v 40. in ne 42. plačni razred. Z Aneksom št. 2 z dne 11. 7. 2008 je bila tožniku v 5. členu določena plača na novem delovnem mestu v višini količnika 6.0, to je po predpisih, veljavnih pred 1. 8. 2008 oziroma pred uporabo ZSPJS, v 6. členu aneksa pa je bilo določeno, da bo tožnik s 1. 9. 2008 uvrščen v ustrezen plačni razred naziva inšpektor I. Prevedba plače v nov plačni sistem za novo delovno mesto tožnika je bila izvedena z Aneksom št. 4 z dne 4. 8. 2008, na podlagi katerega je bil tožnik od 1. 9. 2008 uvrščen v 42. plačni razred. Vendar pa bi morala tožena stranka zaradi premestitve s 1. 9. 2008 glede določitve plače že uporabiti ZSPJS, kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, to pa pomeni, da bi mu morala biti osnovna plača določena glede na 40. plačni razred. Po prvem odstavku 19. člena ZSPJS, ki je veljal v času premestitve, se javni uslužbenec ob premestitvi na drugo delovno mesto oziroma imenovanju v višji naziv uvrsti v plačni razred, v katerega je uvrščeno delovno mesto, na katerega je bil premeščen oz. v plačni razred, v katerega je uvrščen naziv, v katerega je imenovan. Tožnik bi bil lahko ob premestitvi in imenovanju v višji naziv uvrščen tudi v višji plačni razred od izhodiščnega, če bi glede na določbo 2. odstavka 19. člena ZSPJS, ki je veljala na dan premestitve tožnika, za to obstajali utemeljeni razlogi in bi bilo pridobljeno tudi soglasje Vlade RS. Za uvrstitev v višji plačni razred po tej določbi ZSPJS morata torej biti kumulativno izpolnjena oba pogoja. Ker je sodišče prve stopnje že iz navedb tožnika razbralo, da soglasje Vlade RS ni bilo pridobljeno, ugotavljanje (ne)obstoja utemeljenega razloga ni imelo pomena, zato pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da iz sodbe ni razvidno, kako je ugotovilo, da utemeljen razlog ni obstajal. Ni podlage za uporabo predhodno veljavne določbe 19. člena ZSPJS, ki ni predpisovala pogoja soglasja Vlade RS.

8. Tožena stranka je morala izdati izpodbijana sklepa zaradi upoštevanja določb ZSPJS, ki predpisujejo ravnanje delodajalca v primeru nezakonito določene plače. Če je namreč ugotovljeno, da je plača v pogodbi o zaposlitvi javnega uslužbenca, odločbi ali sklepu določena v nasprotju s 3. odstavkom 3. člena ZSPJS (torej v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami), mora delodajalec glede na določbo 1. odstavka 3.a člena ZSPJS nemudoma pisno obvestiti prizadetega javnega uslužbenca in obrazložiti svoje ugotovitve in mu izročiti pisni predlog ustreznega aneksa k pogodbi o zaposlitvi, odločbo oziroma sklep, s katerim se odpravijo neskladnosti. Če je plača javnega uslužbenca v pogodbi o zaposlitvi, odločbi ali sklepu določena v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami, se skladno s 5. odstavkom 3. člena ZSPJS uporabijo določbe zakonov, predpisov in drugih aktov, izdanih na njihovi podlagi ter kolektivnih pogodb. V konkretnem primeru je morala tožena stranka namesto 5. člena Aneksa št. 4 k pogodbi o zaposlitvi upoštevati 19. člen ZSPJS. Zato sta izpodbijana sklepa zakonita, posledično je pravilna tudi zavrnitev zahtevka iz naslova razlike v plači med 42. in 44. plačnim razredom za čas od 1. 4. 2009 dalje.

9. Pritožba pa pravilno uveljavlja, da so bili stroški postopka odmerjeni v nasprotju z določili Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in nasl.). Tožnik je opredelil vrednost spornega predmeta v višini 678,00 EUR. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 1. 6. 2015 na podlagi prvega odstavka 31. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1, Ur. l. RS, št. 37/2008 in nasl.) ter 44. člena ZPP določilo vrednost spornega predmeta v višini 13.271,46 EUR. Izhajalo je iz vrednosti mesečne razlike v plači med 42. in 44. plačnim razredom v višini 192,34 EUR na dan 1. 4. 2009. Ker je od tega datuma do vložitve tožbe dne 6. 1. 2015 minilo 5 let in 9 mesecev (oziroma 69 mesecev), je navedeni znesek pomnožilo s številom 69. Pri tem je zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo določbe drugega odstavka 24. člena ZOdvT, da se v sporih o uvrstitvi v plačilni razred kot vrednost predmeta upošteva višina triletnega zneska, ki predstavlja razliko med dejanskim in zahtevanim plačilom. Izračun za 36 mesecev tako znaša 6.924,24 EUR. Zato se sklep o določitvi vrednosti spornega predmeta, ki ga utemeljeno izpodbija tožnik s pritožbo zoper odločbo o glavni stvari (2. odstavek 363. člena ZPP), v skladu s 3. alinejo 365. člena ZPP delno spremeni tako, da se vrednost 13.271,46 EUR zniža na 6.924,24 EUR.

10. Upoštevaje tako določeno vrednost spornega predmeta je pritožbeno sodišče delno ugodilo tudi pritožbi zoper sodbo glede odločitve o stroških postopka v II. točki izreka sodbe in delno spremenilo odločitev o stroških postopka, ki jih je tožnik dolžan povrniti toženi stranki. Nagrada za postopek znaša 315,90 EUR, nagrada za narok pa 291,60 EUR, kar skupaj s pavšalnim zneskom za plačilo poštnih storitev v višini 20,00 EUR znese 627,50 EUR. Odločitev o stroških postopka se zato na podlagi 5. odstavka 358. člena ZPP spremeni tako, da se znesek 937,50 EUR zniža na 627,50 EUR.

11. Ker v preostalem delu (glede odločitve o glavni stvari) niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v preostalem pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353., 365/3 člen ZPP).

12. Ker je tožnik s pritožbo uspel le v manjšem delu, ki se nanaša na stroške postopka, krije sam sam svoje pritožbene stroške (154., 155. in 165. člen ZPP).

(1) Četudi tožnik tega izrecno ne navaja, se pritožba nanaša tudi na predhodno izdani sklep sodišča prve stopnje o določitvi vrednosti spornega predmeta, zoper katerega ni dopustna posebna pritožba, kar pomeni, da je izpodbijanje sklepa dopustno šele s predmetno pritožbo.